Janez, novi dušni pastir

Razprava o preteklosti je torej končana. Ne vemo sicer, kdaj natančno se je začela in kako se je pravzaprav končala, ampak ko so njeni politični protagonisti objavili potrebo po začetku razprave o prihodnosti Slovenije, je postalo jasno, da se stare more, ki smo jih do zadnjega noža na grlu oživljali dobro desetletje in več, očitno potešene vračajo tja, od koder so na valu novega političnega prilaščanja preteklosti prišle: v zgodovino.

Rekli so nam, da je to mučno vračanje v puščavo kolektivnih slepil, prevar, umorov, zla, ki ga zmore surovo in nepismeno srce, nujno, ker brez razčiščene preteklosti ne moremo v prihodnost. Dobro. Pa smo kaj razčistili? So tisti, ki so brez sodbe pošiljali ljudi na morišča, dobili imena in priimke? So jih mar dobili oni, ki jih še vedno izkopavajo iz zakotnih globeli? Je zločin izgubil svoje herojsko obličje? Je skozi te izkope, ki zaokrožajo kolektivne sposobnosti za destrukcijo, človeško življenje zasijalo v novi luči? Je skozi najnovejše krvave poslikave polpretekle zgodovine človek kot posameznik v očeh oblasti - političnih, cerkvenih, šolskih, medicinskih - pridobil katerega od svojih zatrtih pomenov? Kaj smo razčistili, če niti po velegalami, ki je nastala na dvoru po objavi zdaj že proslule udbaške evidence na internetu, mnogi še zmeraj ne morejo prebrati zabeležk, ki si jih je na njihov račun privoščila komunistična oblast? Si mar tisti, ki iz zgodovine ne morejo ali ne želijo iztržiti nič otipljivega, nobene revanše in nobenega statusa, ne zaslužijo nobene pozornosti? Je bila slednja rezervirana samo za one, ki znajo duhovno in materialno živeti samo od preteklosti? Ali zdaj, ko je politični plen, imenovan preteklost, skorajda že razdeljen, politična linija, po kateri je zaradi svetle prihodnosti najprej treba razčistiti s temno preteklostjo, ni več prava linija?

Kar je pri vsem pompu okoli "nacionalne razprave o prihodnosti Slovenije" najbolj bodlo v oči, je dejstvo, da so se tisti, ki so sam pojem družbene vizije pregnali iz politične retorike, ker so ga obtežili ali z nezaslišanim nasiljem, represijo, mračnimi silami ali preprosto z nesmislom, zdaj kar naenkrat začeli navduševati nad slovenskim političnim vizionarstvom. Še dr. Janez Drnovšek, ki je celo desetletje v vlogi premiera zavračal sleherno javno diskusijo, ki se ni nanašala na njegovo "zgodbo o uspehu", torej na Evropsko unijo, Nato in uspešne gospodarske kazalce, je zdaj, ko so razvojni potenciali elite oblasti očitno izčrpani, začutil božanski klic iz daljave. Kar mu ta klic sporoča, čemur daje obliko, je slovenska država, ki ji je pozabil vdihniti dušo. Kdo drug, manj obseden s samim seboj in s svojo božansko držo, bi to skrivnostno sporočilo zagotovo bral manj dobesedno in bolj samokritično, predvsem pa bi se na območju, ki ga skoz in skoz obvladuje izkušnja destruktivne zgodovine, odpovedal novi politični igri z državno dušo. Če sploh kaj, potem bi se v trenutku resnice, ki je očitno brezdušna, odločil rešiti svojo dušo. In znano je, da se mora na to pot rešitve vsak podati sam. Tudi dr. Janez Drnovšek.

Če bi bilo po pravici, bi se naposled lahko začeli pogovarjati o tem, o čemer bi se v politiki morali pogovarjati: namreč o sedanjosti. Denimo o državi, iz katere kljub klenim tisočletnim sanjam ni nastalo nič drugega kot aparat vladajočega razreda. O politiki, ki je ustvarila dvodelno družbo, zdaj pa se namesto h konkretnim ukrepom zateka k fantazijam o svetli prihodnosti, v kateri bo menda vse lepo in prav. O gospodarstvu, v katerem produktivne množice prebivalstva niso nič drugega kot nizko proračunsko sredstvo za proizvodnjo profita. O horizontih družbe, v kateri mladoletniki razmrcvarijo človeka enako neprizadeto in sistematično kakor mačko. O šoli, ki je zgrešila ves smisel svojega učenja tisti trenutek, ko so okoli nje začeli nameščati varnostnike. O policiji, ki služi samo še obrambi schengenske meje. O sodiščih, ki so tudi v svoji drugi, demokratični izdaji uspela zatreti kolektivni čut za resnico in pravico. Zaradi mene lahko kje vmes udarimo razpravo tudi o kaki konkretni duši. Drnovškovi na primer.

Gospoda, kaj bi se slepili: običajnim moškim in ženskam, ki morajo biti hvaležni stvarstvu že zato, da se s svojimi plačami lahko pregrizejo iz meseca v mesec, je jasno, da se je prihodnost že začela. Prihodnost je tistih, ki so si v teh desetih letih napolnili žepe. Polnili so si jih skozi mnoge vladne projekte od sanacij podjetij, reorganizacij, racionalizacij do denacionalizacij in privatizacij družbene lastnine. Zdaj bi se ti tipi, ki so v svojih rokah nakopičile vse, kar šteje v družbi, moč, denar, oblast, radi dokopali še do svoje prodane duše.