Drugače o islamu - in o jeziku

Čeprav sem vpleten že v mnogo (preveč) drugih polemik, me je moj skoraj-soimenjak Matjaž Krivic tako rekoč prisilil, da se oglasim še s svojim globokim nestrinjanjem na njegovo pisanje, da "džamija ne sodi v slovenski kulturni prostor" (Večer, 25. avgusta). Zato namreč, da ne bi njegovih stališč kdo pomotoma pripisal meni, ki imam povsem slučajno zelo podobno ime (nisva v sorodu in se osebno ne poznava, čeprav njegove fotografske stvaritve, po katerih je znan, tudi jaz zelo cenim).

Morda moj bistveno drugačen odnos do islama korenini že v tistih "davnih" časih, ko sem še kot maturant kolovratil po Sarajevu in radovedno vpijal "čar orienta". Takrat se mi je za vedno globoko vtisnil v vest in zavest preprosti odgovor nekega starca v džamiji na moje vprašanje, v čem je razlika med svetim pismom in koranom, med krščansko in islamsko vero. Da je teh razlik mnogo, tako nekako je rekel, ampak da je to za učenjake - zanj da je bistvo islama strnjeno v zapoved: "Budi dobar čovjek!" Že takrat, enako kot danes, se mi je krščanska (po vsebini podobna) maksima "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!" zdela nekako preveč izumetničena in nenaravno prisiljena, da bi se človekove duše lahko dotaknila tako močno kot preprosto vodilo "Bodi dober človek!".

Seveda niti niso vsi muslimani dobri ljudje niti vsi kristjani ne ljubijo svojega bližnjega kakor sami sebe. Vse religije, zlasti stare, tradicionalne, štejem za izraz človekovega notranjega stremljenja dojeti ta svet in sebe v njem, osmisliti svoje bivanje in ga narediti čim boljšega. Po "Gaussovi krivulji" je v vsaki, torej tudi versko opredeljeni veliki množici ljudi prav malo zelo dobrih in zelo slabih, več je dobrih in slabih, največ pa povprečnih. In prav vse religije se trudijo, da bi bilo dobrih čim več in slabih čim manj - patenta na uspeh pri tem pa nima nobena. Ker so tudi vsi duhovniki zgolj ljudje s človeškimi lastnostmi, vse verske organizacije pa prav tako človeška tvorba, čeprav se nekatere ob priznavanju tega nespornega dejstva dodatno sklicujejo še na svoj domnevno božji izvor, bo strpen sodobni človek vsem religijam priznaval njihovo temeljno pozitivno družbeno vlogo, kljub nespornim hudim omadeževanjem tega temeljnega poslanstva, do katerih je njihove cerkve (verske organizacije) - prav vse, ene bolj, druge manj - v zgodovini pripeljala njihova nepopolna in protislovna človeška narava.

Ko se v času sodobnih množičnih migracij kot ekonomsko pogojenih značilnosti današnjega sveta - kjer se Slovenija s svojim prilivom muslimanov ne more niti od daleč primerjati s kakšno Francijo ali Nemčijo - začne med "avtohtonimi domačini" s tisočletno krščansko kulturo oglašati vzbujanje nestrpnosti do novih prišlekov z drugačnimi navadami, običaji in vero, bi prav tradicionalna, "domača" religija morala jasno pokazati, kako resno je vsa ta stoletja pravzaprav mislila s tisto znamenito "ljubeznijo do bližnjega". Pa po nekaterih svojih militantnih predstavnikih do naših sodobnih muslimanskih sodržavljanov kaže vse prej kot to - nekateri visoki katoliški duhovniki so npr. napeli vse sile prav v nasprotno smer, da bi prepričali javnost, kako da džamija ni le versko in kulturno, ampak celo politično središče. S prav hinavskim dodatkom: saj mi nimamo nič proti muslimanom in njihovi veri - politike zgolj opozarjamo, naj se zavedajo, kaj z dovoljenjem za gradnjo džamije pravzaprav dovoljujejo in omogočajo (politično delovanje).

Da, morda je tam, kjer pravo in kultura okolja to dovoljujeta, džamija res tudi politično središče - a ne tu, kjer ne ustava ne kultura okolja tega ne dovoljujeta. In prav "bošnjaški" islam, s katerim se srečujemo pri nas, je daleč od kakršnihkoli talibanskih, šiitskih ali drugih fundamentalističnih variant. Bolj ko bomo Slovenci oporekali muslimanom njihovo nesporno pravico do džamije in kulturnega centra in jih pri tem še naprej nekulturno in sprenevedavo ovirali, bolj bomo pri njih krepili občutek odrinjenosti in zapostavljenosti. Ne iz sožitja - iz zapostavljenosti katerekoli človeške skupine se potem v taki skupini začnejo rojevati ekstremistični pogledi in nagnjenja.

Krona takih nestrpnih izjav pa je potem izjava, da nismo nestrpni mi do njih, ampak oni do nas. Po mnenju mojega skoraj-soimenjaka naj bi se to kazalo v tem, da "mnogi, ki žive že desetletja v Sloveniji, tudi muslimani, na javnih mestih ne govorijo slovensko". S tem da izražajo nestrpnost do Slovencev, ker da "ne sprejemajo slovenskega jezika kot uradni jezik" (!). Kot da je govorjenje na javnih mestih že uradno poslovanje! Menda ne misli, da je za govorjenje na javnem mestu (na cesti, v gostilni, v bolnici, na javnem zborovanju itd.) pričakovana ali celo predpisana uporaba "uradnega jezika"? Da tako misli množica bolj preprostih, manj izobraženih Slovencev, mi je seveda dobro znano, a jim to manj zamerim. Oziroma sploh nič - zamerim pa zlasti vsem pravnikom, vključno s seboj, ki to poslušamo že deset in več let, pa nihče nikoli ne zine ničesar. No, jaz sem nekajkrat na to že opozoril - in sedaj ponavljam: uporabljati svoj jezik v vsakodnevnem življenju - doma in na tujem (če te razumejo), v rodni in "imigrantski" domovini, zasebno in javno - je ena od temeljnih človekovih pravic. Naravnih, tako rekoč - tudi če ne bi bile nikjer zapisane.

A so seveda tudi zapisane. V naši ustavi kot njen 61. člen: "Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo." Kjerkoli, brez kakršnekoli omejitve! Da ne bo nesporazuma: seveda je tudi stvar kulture (ne le praktičnih potreb), da se priseljenci naučijo jezika okolja, kamor so se priselili. Kdor je tega sposoben, a to oholo zavrača (tudi taki se seveda najdejo), s tem izraža nizko stopnjo svoje kulture - toda od spodbujanja nestrpnosti pa je to seveda še precej daleč. Nasprotno pa tisti Slovenci, ki se nad uporabo "južnih" jezikov na javnih mestih zmrdujejo ali to celo obsojajo, s tem že izražajo nedopustno, ustavno prepovedano nestrpnost do ustavnih pravic drugače govorečih. Še toliko bolj, če ti ljudje le med seboj govorijo v svojem jeziku - a tudi v mešani družbi je to še vedno njihova pravica. In na javnem zborovanju ali sestanku neke organizacije seveda prav tako.

Za konec - ker je bila tema (tudi) medverska nestrpnost - pa (spet) še nekaj tudi o protiverski nestrpnosti: zadnje dejanje meni drugače zelo simpatičnega Marka Breclja je bilo sicer "mehko" (ovitje koprskih zvonov v tapisom), a kljub temu izraz ustavno prepovedane nestrpnosti in hudega kršenja ustavnih pravic cerkve in vernikov - oviranja njihovih verskih obredov, celo velikega praznovanja. Protiustavno, kaznivo - predvsem pa nekulturno. Žal.