Rastko Močnik

 |  Mladina 36  | 

Od bananske republike ni daleč do policijske države

Domači konfekcionarji zanesljivo podpirajo vlado pri najnovejšem poskusu, da opehari "izbrisane"

© Tomo Lavrič

V mehiškem mestu Cancunu bo med 9. In 14. septembrom sestanek Svetovne trgovinske organizacije, na katerem bodo iskali načine, kako zadnjo četrtino svetovnega bogastva, ki je še pod javnim (državnim) nadzorom, spraviti v roke transnacionalnih družb. Pripraviti se moramo na redukcije električne energije in na občasne zlome energetskega sistema (kakor v ZDA); na železniške nesreče, podražitve, odpravo popustov, ukinjanje prog (kakor v Veliki Britaniji); hitro upadanje vrednosti pokojnin (kakor v ZDA); povečevanje izdatkov za zdravstvo in padanje kakovosti uslug, nemara celo na to, da del prebivalstva ne bo imel dostopa do zdravstva (kakor v ZDA); splošno podražitev storitev in uslug nasploh in splošni padec njihove kakovosti (kakor povsod po svetu, kjer so že vpeljali neoliberalno politiko); pospešeno komercializacijo v kulturi, izobraževanju, v tistem, kar po nemarnem še zmerom imamo za "javni" standard. Pripraviti se moramo na porast "nepotrebnega" prebivalstva, revščine, izključenosti (kakor povsod po svetu); na s tem povezan razcvet klientelizma, korupcije, organiziranega kriminala, na brutalizacijo vsakdanjega življenja... A tega tukajšnja javnost ne ve. Tega ni najti v tukajšnjih občilih. Ne poznamo niti stališč, s katerim naj bi šla tukajšnja vlada v Cancun.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Rastko Močnik

 |  Mladina 36  | 

© Tomo Lavrič

V mehiškem mestu Cancunu bo med 9. In 14. septembrom sestanek Svetovne trgovinske organizacije, na katerem bodo iskali načine, kako zadnjo četrtino svetovnega bogastva, ki je še pod javnim (državnim) nadzorom, spraviti v roke transnacionalnih družb. Pripraviti se moramo na redukcije električne energije in na občasne zlome energetskega sistema (kakor v ZDA); na železniške nesreče, podražitve, odpravo popustov, ukinjanje prog (kakor v Veliki Britaniji); hitro upadanje vrednosti pokojnin (kakor v ZDA); povečevanje izdatkov za zdravstvo in padanje kakovosti uslug, nemara celo na to, da del prebivalstva ne bo imel dostopa do zdravstva (kakor v ZDA); splošno podražitev storitev in uslug nasploh in splošni padec njihove kakovosti (kakor povsod po svetu, kjer so že vpeljali neoliberalno politiko); pospešeno komercializacijo v kulturi, izobraževanju, v tistem, kar po nemarnem še zmerom imamo za "javni" standard. Pripraviti se moramo na porast "nepotrebnega" prebivalstva, revščine, izključenosti (kakor povsod po svetu); na s tem povezan razcvet klientelizma, korupcije, organiziranega kriminala, na brutalizacijo vsakdanjega življenja... A tega tukajšnja javnost ne ve. Tega ni najti v tukajšnjih občilih. Ne poznamo niti stališč, s katerim naj bi šla tukajšnja vlada v Cancun.

S čim pa se ukvarja tukajšnja "javnost" - ta lokalna konfekcija družbenega miru za vladajoče razrede? Pravkar organizira gonjo proti sindikatom, da bi spodnesla referendum o nedeljskem delu. Neverjetno, s kolikšno samoumevnostjo so se vsaj glavna, odločilna občila postavila v službo kapitala pri eni najstarejših pridobitev delavskih bojev. Zanesljivo nam tudi utirajo pot v "novo Evropo". Alternativcu je sicer ljubo, da javna TV obravnava vodilne evropske politike enako kakor alternativce - z nemo podobo, po možnosti v smešnih pozah in z zajedljivim komentarjem. A veselje nas mine, ko v naslednjem kadru dajo sliko, besedo in čas agresivnim prostaštvom vodilne postave iz ZDA.

Domači konfekcionarji tudi zanesljivo podpirajo vlado pri najnovejšem poskusu, da ponovno opehari "izbrisane". Bolj ko je vlada represivna, bolj jo občila podpirajo. Dokler je še blefirala z nekakšno dobro voljo, so se "izbrisani" ali njihovi zastopniki še lahko prebili do kakšnega pisma bralcev, kakšnega obveznega popravka. Zdaj, ko je vlada pokazala zobe - črta, nobene objave več, kvečjemu kakšen okleščen, slabo razumljiv povzetek iz druge roke, prosto po STA.

A prav s tem nas vračajo v jedro globalizacije. Obrobne dežele v sodobnem kapitalističnem sistemu so pogosto "banana republike" - bananske republike pa so pogosto policijske države.

Je beseda prehuda? Recimo, da v policijski državi politični razred uporablja državno represijo po svoji politični volji in presoji. Prav to počne slovenski politični razred že enajst let z "izbrisanimi": državno represijo uporablja po svoji volji, ne po predpisih in postopkih. Vsaj za izbrisane je slovenska država zelo blizu policijski državi.

Moralo bi nas zaskrbeti, da občila tako rekoč dan za dnem, ne da bi trenila, prenašajo izjave članov in predstavnikov vlade, da bo nezakonito odvzete človekove pravice vrnila samo, če bo o prizadetem imela pozitivno politično mnenje. Vlada namreč ne misli odpraviti posledic nezakonitega ukrepa, če sta oškodovanec ali oškodovanka po njenem mnenju zagrešila "ravnanje zoper interese slovenske države", "špekuliranje s politično usodo samostojne Slovenije", "delovanje proti slovenski osamosvojitvi", "poseganje v nacionalne interese države oz. interese njene varnosti". To niso le slabo določene in močno raztegljive kategorije - temveč zlasti niso pravne kategorije. To so politične kategorije. Vrnitev nezakonito odvzetih pravic vlada postavlja v odvisnost od (svoje) politične ocene. Od tistih, do katerih misli biti bolj "blaga", bo zahtevala dokazovanje "dejanskega stanja": da se iz Slovenije niso oddaljili za daljši čas. Ali da so bili upravičeno odsotni, a to bodo morali spet dokazati. Kar bo pri tistih, ki jih je slovenska policija prisilno odstranila iz države, precej težko, ker o teh policijskih posegih menda ni dokumentacije. Takole torej: najprej vam nezakonito, brez odločbe in brez obvestila vzamejo pravico, ki vam pripada; potem vas vržejo iz države; potem pa so vam tisto, kar vam pripada, pripravljeni vrniti edinole, če dokažete "nedolžnost" po merilih, ki so si jih sami izmislili.

Odkar se je vlada pet mesecev po odločbi ustavnega sodišča in po preteku vsakega razumnega roka za uresničitev 8. točke odločbe le lotila zadeve "izbrisanih", vsak dan priskrbi gradiva za celo poročilo Amnesty International ali za posebno sejo Evropske komisije za boj proti rasizmu in netoleranci pri Svetu Evrope. A javnosti ne bi bilo treba čakati na poročila mednarodnih instanc, če bi brala sprotne analize, ki jih piše Matevž Krivic. Le da javnost teh analiz ne more brati, ker jih občila ne objavljajo. Bržkone se ravnajo po nasvetu notranjega ministra. Ta namreč meni, da naj bi pravni zastopnik "izbrisanih", brez katerega bi nelegalno stanje bržkone še kar trajalo, pravzaprav "škodil" "izbrisanim". To je povedal precej neposredno: Krivic menda "navija za rokohitrske rešitve", "s svojo ihtavo, navijaško, pogosto destruktivno pozicijo ne prispeva k rešitvi", "razburja slovensko javnost, jo razdvaja". A po ministrovem mnenju je stvar še hujša, Krivic naj bi bil celo odgovoren za vedenje političnega razreda: spodbujal naj bi namreč "upravičeni radikalizem pri opredeljevanju politikov". Da ne bi bilo še več "upravičenega radikalizma" pri rahločutnih politikih, so občila dala Krivica pod embargo - vlada pa ga bo bržkone priložila za dokazni material, ko se bo morala zagovarjati pred Svetom Evrope.

Od vilenske izjave naprej smo bananska republika. Od bananske republike do policijske države ni daleč. Ustavimo torej bananizacijo, saj je policijska država lahko neprijetno trdoživa.