Cena potrošniškega razumevanja politike

Šli so v smeri razglabljanja o odvečnosti množičnega političnega odločanja državljanov, še posebej pa množičnega odločanja o nekem določenem vprašanju. Tudi v sami predreferendumski kampanji so sindikatom, ki so zbirali podpise in sprožili pobudo, zbujali predvsem slabo vest, da bodo trošili davkoplačevalski denar.

Razprava in referendum sta hkrati priplavila v korito mediatizirane srenje, ne da bi le-ta sploh opazila, tisti konflikt, ki je v zahodnih kapitalističnih družbah, še posebej denimo v ZDA že zdavnaj očiten in zelo problematičen. Najprej sta uspela podreti celo vrsto samoumevnosti, ki so v majhni deželici rasle skupaj z navdušenjem nad neoliberalnimi načeli prostega bogatenja, nad elitami in njihovo reprodukcijo, in cvetele skupaj z zaničevanjem politike, političnega delovanja in participacije, ter se prodajale skupaj z zgodbicami o takorekoč naravnih nujnostih dela in našega časa, ki da morajo biti podlaga vsake uspešne družbe in spremljati še posebej tiste, ki vstopajo v Evroatlantske integracije. Obenem sta odprla vprašanje razmerja med državljanstvom in potrošništvom oziroma vprašanje, ali nam je sploh še kaj ostalo od časa in prostora, ki ga že ne bi zasedel cikel kapitalistične proizvodnje in potrošnje. Ta konflikt se je v razpravi o referendumu (najbrž v zadovoljstvo kapitala) utelesil v spopadu med zvezo potrošnikov in sindikati, oziroma med potrošniki in delavci/delavkami, saj je zveza potrošnikov nastopila kot zagovornica primitivnega liberalizma in neomejenega potrošništva in s tem obrata kapitala (menda v dobro tistih, ki jih zastopa) nasproti zahtevi po omejitvi obratovalnega časa trgovin.

Predstavnica zveze potrošnikov, pravnica, je na eni od predreferendumskih TV razprav o obratovalnem času trgovin izrekla približno naslednji stavek: ne bo državljan na referednumu odločal o potrošniku. Zanimiva je temeljna poanta, ki nam dejansko govori to, da je potrošnik tisti, ki je nosilec glavnih pravic, državljan pa tisti, ki mu (potrošniku) teh pravic ne sme kratiti. Če pustimo ob strani razcep med državljanom in potrošnikom, ki nekako zrcali staro razliko med buržujem in državljanom, je hkrati očitno, da se nam preko diskurza, ki ga je vpeljala prav zveza potrošnikov, vsiljuje neko novo razmerje med potrošnikom in državljanom, ki jasno kaže na zaton državljanstva kot politične indentitete in na prevlado potrošnika kot ekonomske identitete in kvazi svetinje kapitala, ki se prodaja kot indentiteta svobode in svobodne izbire, čeprav dejansko predstavlja identiteto nuje in sicer najbolj vsakdanje nuje reprodukcije in obrata kapitala.

Vsi, ki resno nakupujejo, predvsem pa gospodinje in gospodinjci vedo, da je nakupovanje trdo in utrujajoče delo. Če greste na nakup v trgovski center in porabite za to več kot dve uri, morate biti že kondicijsko kar dobro pripravljeni. Sicer se vam lahko zgodi marsikaj: zaboli vas križ, otečejo vam noge, dobite krčne žile, itd. Če imate otroka, vam lahko zateži itd... Vse to trgovski centri že rešujejo in postajajo nadomestna velika družina, ki smo jo v socializmu poznali kot državno organizirano tovarno. V zgodnjih stopnjah kapitalizma in po starem dobrem Marxu je nakupovanje sodilo v čas reprodukcije delovne sile, ki mora biti opravljena v delavčevem prostem času in za katerega mora kapital porabiti čimmanj stroškov (plače). Ko ženske še niso bile zaposlene, ampak so zastonj (iz ljubezni) opravljale veliko uslug in storitev, ki jih danes nudijo na trgu in je bila cena delovne sile (mezda) še manjša. Dandanes sta delavec in delavka hkrati tudi pomembna potrošnika, ki skrbita za obrat kapitala ne le v delovnem času, ampak predvsem v prostem, tako da namesto, da se na nakup izmuzneta med službo (kontrole so prehude!), začenjata nakupovati ob urah, ki nikaor ne morej o motiti delovnega procesa. Predvsem v zahodnem kapitalizmu, ki živi na račiun svetovne periferije, je postal potrošnik takorekoč pomembnejši od delavca, saj mora le-ta ne le delati na delovnem mestu, ampak porabiti svojo plačo v dobro nacionalnega gospodarstva. Še posebej ob letnih konicah, kot so božični prazniki, delodajalci dajo trinajsto plačo, da pospešijo dvig potrošnje v zadnjem mesecu leta.

Kapitalu je napoti politično odločanje, ker stane in zahteva čas. Že v stari Grčiji so vedeli, da politično delovanje zahteva čas in da ljudje, ki se nenehno nahajajo znotraj proizvodno-trgovskih zadev, tudi če fromalno niso sužnji, ne morejo biti zares politično svobodni. Zato, da bi se v tistem času vsaj peščica (moških) lahko plitično udejstvovala, so v antiki imeli neenake sužnje in ženske, ki so namesto njih skrbeli za produkcijo in reprodukcijo. Z demokratičnimi revolucijami smo postali vsi načeloma enaki in sposobni za politično delovanje. A glej ga šmenta. Stari vzorec se ponavlja, a ne zato ker ne bi bili načeloma enaki, marveč zato, ker je politika postala odvečna zadeva, se takorekoč izgubila v ekonomijo in ji začena ekonomija popolnoma vladati.

Konflikt o času (državljanskem in delavskem) postavlja vprašanje, ali nismo tudi dejansko soočeni s 'koncem državljanstva'.. Država namreč prevzema ves več praks in celotno ideologijo učinkovitosti iz privatnega menagementna (tehnologija, evalvacija po logiki učinkovitosti in redukcije stroškov, politiki/poklicni birokrati morajo biti predvsem dobri managerji, redukcija države in njenega aparata na zadovoljevanje potreb). Mi pa bomo potrošniki tovrstne države, pravic, ki nam jih bodo podelili in bomo za to plačevali davke. Prav zaradi tega se nam lahko nekoč zgodi, da bodo ne le anarhisti, ampak tudi ideologi države kot podjetja zahtevali, da se ukine, z njo skupaj pa tudi politika in participacija. Spomnim se izjave enega od danes pomembnih urednikov, ki je na začetku devetdesetih položil svoj up v uspešno tranzicijo in dejal, da se zdaj navadni državljani več ne bodo rabili ukvarjati s politiko, ampak bodo imeli mir pred njo. Res, zakaj ne bi o nas in naših zadevah (od vprašanja vključitve v NATO do vprašanja prostega časa) odločali strokovnjaki in poklicni managerji, ki že vedo, kaj je dobro. Zakaj, konec koncev ne bi privatizirali vlade, ki bi bila tako lahko bolj učinkovita. Ljudje in njihova mnenja ji ne bi bila na poti. Mi pa bi menda imeli 'več časa' (le za kaj?).