Tehnika in druge ljudske zadeve

Zveni patetično, pa vendarle: nazadnje so se vsi, ki nas še zmeraj prepričujejo, da vprašanje izbrisanih nima nič opraviti z načeli demokratičen pravne države, zatekli k resnici. Šele potem, ko so s stereotipi o južnjakih, petokolonaših, sovražnikih slovenskega naroda, sploh izmečkih družbe, izčrpali vse svoje propagandne možnosti, so se začeli sklicevati na narodno ekonomijo in njene krute resničnosti. Saj ne, da bi se nam katera od teh resničnosti prikazala v pravi luči šele skozi tokratno politično obdelavo, ki je zavajala celo tedaj, ko je bila empirično točna, ampak potem, ko so odrasli moški začeli v parlamentu razkrinkavati zaroto z delovnim naslovom "ekonomski umor slovenskega naroda", je postalo jasno, da beda tukajšnje ekonomije ni nič drugega kot alibi za novo politično hajko na ljudi. Ko so katastrofo, ki nam predstoji zaradi izprijenih Neslovencev opremili še s številkami o tem, koliko bi tokratna poprava krivic stala vsakega slovenskega državljana, so še v zadnjem zakotju, kjer se običajni moški in ženska s svojim trdim delom komajda prebijata iz meseca v mesec, izbrisani začeli funkcionirati kot politično strašilo.

Zgodba o kolektivni kazni, ki je bomo deležni vsi povprek, če bo Ropova vlada tem ubogim človeškim param naposled priznala pravico do obstoja, je nedvomno eno najučinkovitejših orožij, kar so jih doslej izdelali v slovenski politični delavnici proti izbrisanim: 600 milijard tolarjev je pač številka, ob kateri začne bledeti vse tisto, kar so spravili v svoje žepe Voljč, Glogovšek, Klemenčička in druga nacionalna gospoda. Tako mogočna je, da so celo med tistimi, ki radi takoj poiščejo prave krivce, zamrla vprašanja o tem, kdo v državi si je drznil zvaliti tolikšno finančno in moralno breme na ramena državljanov. Kot za stavo molčijo tudi politiki, pri katerih je čvek o napakah, ki so jih nekoč nekje zagrešili drugi, stvar političnega stila. Če bi levi poskušali zvaliti krivdo za izbrisane na desne, bi se seveda znašli v škripcih, ko bi morali pojasniti, kaj so sami počeli potem, ko so zrušili Peterleta in prevzeli oblast za celo desetletje. Zato danes molčijo celo tisti poslanci, ki so pod Demosom ostali v manjšini, ko so dokazovali, da je izbris sramotno dejanje, nevredno slovenske države, ki se je pred svetom legitimirala kot svobodna družba in svobodnih posameznikov. Molčijo, ker bi morali v nasprotnem primeru govoriti o načinih bivanja te svobode pod Drnovškovo vladavino. Tako se počasi utrjuje vera, da za izbris človeške množice, ki jo sestavlja 18.000 nesrečnikov, preprosto ni odgovoren nihče; še najmanj tisti, ki je na oblasti. Morda bi lahko po analogiji z aktualnim tehničnim zakonom vso zadevo pripisali tehniki, ki v tistih frenetičnih poosamosvojitvenih časih, ko je moralo biti vse v službi države in nič v službi človeka, ni funkcionirala najbolje. Če smo se lahko navadili na razmere, v katerih so oblasti začele ravnati z ljudmi kakor z odvečnimi stvarmi, potem se ne bi več smeli čuditi, če bodo kar na lepem začele ravnati s stvarmi kakor z odgovornimi ljudmi. Ne ljudska oblast, ljudska tehnika je zatajila.

Kar je pri tokratnem političnem premišljevanju o usodi slovenskih davkoplačevalcev najbolj bodlo v oči, je dejstvo, da so se s tem vprašanjem najbolj podrobno ukvarjali tisti politiki, ki so v tej državi izumili "popravo krivic", jo razvili do nedotakljive zakonske norme in obtežili z ideologijo, ki je nemudoma razsula slehernega, ki bi si drznil spregovoriti v imenu davkoplačevalcev, aktivnih državljanov, vseh tistih, ki delajo. Gospodi, ki je zdaj tako pedantno postregla s številkami, se ni nikoli zdelo vredno preiskovati nacionalne ekonomije v luči denacionalizacije in privatizacije, teh orjaških projektov za siromašenje produktivnih množic prebivalstva. Od politike, ki stavi na transparentnost, poštenost in druge vrline, bi pač z neko upravičenostjo pričakovali tudi zaskrbljenost zaradi milijard, ki se po mnenju mnogih prepočasi stekajo v privatne žepe nekdanjih bogatašev na Slovenskem. Simptomatično: pri Vatikanu, Hutterju, Attemsih, Herbersteinih, Blankejih, Thurnih in še kom bridke usode slovenskih davkoplačevalcev niso štele, pri siromakih, ki niso premogli dovolj informacij in denarja, s katerim bi si v tej skorumpirani državi zlahka uredili status, pa je varuhe naroda kar naenkrat začela skrbeti narodna ekonomija. Dokler denar kroži znotraj politične družine in njenimi sorodniki, so narodnoekonomski problemi stvar političnih tračev in nergačev z roba.

Če bi bilo po pravici, bi priznali, da to, kar so storili izbrisanim, ni bila nikakršna napaka, povzročena zaradi rokohitrstva vlade, ki je "gradila državo". Zdajšnje politične razprave, ki bi s svojim horizontom vrednot in s svojimi predstavami o ljudeh morale vznemirjati slehernega, ki mu je mar za politično kulturo, kažejo, da elita oblasti glede izbrisanih ni bila nikoli v dilemi. To, da je izigravala zakon, ki ga je sama sestavila, jo vznemirja še manj kot dejstvo, da je z enim samim nonšalantnim zamahom razsula tolikera človeška življenja.