Norčevanje iz prava in iz razuma

Se tisti, ki se norčuje iz prava (v primeru izbrisanih zlasti Janša), hkrati norčuje tudi iz razuma? Da, če je pravo razumno - kot naj bi bilo. Seveda pa na tem nepopolnem svetu ni vse tako, kot naj bi bilo, in so tudi zakoni, ne le v Sloveniji, ki z razumom niso v najbolj prijaznem razmerju.

Če se osredotočimo na najnovejše Janševo norčevanje iz prava in iz razuma, namreč na njegovo najnovejšo referendumsko pobudo, s tem sicer vstopamo na pravno področje slovenske, v svetu v več pogledih unikatne referendumske zakonodaje, kjer si pravo in razum nista posebno blizu. Druge, znane nerazumnosti te zakonodaje pustimo tokrat ob strani - omenimo le eno, ne najmanjšo: v parlamentarnih demokracijah volitve za štiri leta določijo temeljno razmerje med vlado in opozicijo, zato ni niti ene države na svetu (razen Slovenije), kjer bi v parlamentu poražena opozicija lahko vsak od večine sprejeti zakon potem izpodbijala še na referendumu. Pri nas je to možno (tak bo npr. vsestransko absurdni referendum o "tehničnem zakonu") - in ko moram zadnje tedne to vsak dan pojasnjevati kakšnemu novemu tujemu novinarju ali politiku, jim (tudi to) seveda nikakor ne gre v glavo. "Kako lahko sistem s takšno vgrajeno samo-blokado sploh deluje, še zlasti v današnjem dinamičnem svetu?", se je zadnjič vprašal eden od njih. Bomo s to absurdno ureditvijo čakali, dokler se ne bomo znotraj EU enkrat do kraja osmešili?

No, referenduma zoper "sistemski zakon o izbrisanih" pa opozicija ne zahteva po porazu v parlamentu, zoper že sprejeti zakon, ampak že kar vnaprej. To je tisto drugo, že znamenito slovensko referendumsko čudaštvo: "predhodni zakonodajni referendum". Pa se tu ne spotikam ob to - ga pač imamo in Bog pomagaj. Tudi to, da ga parlamentarna opozicija (torej politiki, ne civilna družba!) že povsem odkrito uporablja v izrazito strankarske in predvolilne namene vsaj formalno ni v nasprotju ne s pravom, kakršnega imamo, ne z razumom: kdor neumnega prava ne bi izrabil v svoj prid, bi bil neumen (kot pač to razumejo naši politiki). Prav neverjetno norčevanje iz prava in iz razuma pa nam Janša uprizori, ko še tisto, kar je v tem ne-umnem zakonu umnega, do kraja razvrednoti in obrne na glavo.

V ne-umnem (nerazumnem, praktično neizvedljivem - in zato v svetu neprakticiranem) konceptu referendumskega dajanja obveznih navodil poslancem, kako morajo bodoči zakon oblikovati, je izvedbeni pristop našega referendumskega zakona razumen vsaj v tisti točki, kjer zakon (v 18. členu) pove naslednje:

"Predhodni referendum se lahko nanaša na vprašanje:

ali naj se določeno vprašanje uredi z zakonom,

ali naj se s predlaganim zakonom uredi določeno vprašanje tako, kot je predlagano,

ali naj se s predlaganim zakonom uredi določeno vprašanje drugače, kot je predlagano, in kako naj se uredi,

ali naj se v predlaganem zakonu uredi določeno vprašanje, ki v zakonu ni urejeno, in kako naj se uredi."

Tudi če se Janša ne bi bil posvetoval s pravniki (pa se tokrat po lastni izjavi je), je vsakemu povprečno inteligentnemu srednješolcu iz gornje zakonske določbe kristalno jasno vsaj to, da se (v vseh štirih možnih variantah) tako "predhodno" referendumsko vprašanje lahko nanaša samo na to, kako naj se v obravnavanem zakonu uredi "določeno vprašanje", ne pa, kakšen naj bo zakon kot celota. Sprejemanju ali odklanjanju zakona kot celote je namenjena druga vrsta referenduma v naši bogati referendumski izbiri - "naknadni" (kot pri referendumu o "tehničnem zakonu").

Kljub tej kristalni jasnosti zakonske ureditve "predhodnega referenduma" se Janša spreneveda, da tega ni razumel (škoda, da še ni razkril imen pravnikov, s katerimi se je o tem posvetoval, in kaj so mu oni o tem rekli), in v dve strani dolgi obrazložitvi svoje referendumske pobude (bledega Bajuka in njegov bledi prispevek k celotni zgodbi tu seveda namenoma prezrem) napada sistemski zakon kot celoto - v samem besedilu referendumskega vprašanja pa izvede otročje-naiven poskus izigravanja jasnega smisla citiranega 18. člena zakona s formulacijo: "Ali ste za to, da se z zakonom o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ ... vprašanje njihovega statusa uredi tako, kot je v njem predlagano?"

"Vprašanje njihovega statusa" je namreč centralno, v bistvu edino vprašanje zakona kot celote (če izvzamemo smešno sprenevedanje okrog odškodnin, ki so itak praktično izključene že s sedaj veljavno zakonodajo) - in to kompleksno vprašanje, ki je sestavljeno iz cele vrste posameznih "določenih vprašanj", ki bi bila v smislu 18. člena zakona lahko predmet predhodnega referenduma. Vsako posebej seveda. Znano je namreč, iz tuje in tudi že iz domače ustavnosodne prakse, da se mora referendumski "za" ali "proti" vedno nanašati na zelo jasno postavljeno in "vsebinsko enovito" vprašanje, ne pa na vsebinsko notranje strukturirano vprašanje, kjer bi bili na posamezne sestavne dele takega strukturiranega vprašanja logično možni medsebojno nasprotujoči si odgovori (da se volilec z nekaterimi deli strinja, z drugimi pa ne). Janša lahko predlaga tudi deset takih referendumov, če hoče, vse hkrati ali vsakega posebej, kakor hoče (in to bo očitno tudi počel vse do volitev in še čez, dokler ne bo spoznal, da so ljudje tega njegovega cirkusa že siti) - le predhodnega referenduma o zakonskem predlogu kot celoti po umnem 18. členu sicer nerazumne veljavne zakonske ureditve preprosto ne more predlagati. Upam, da bo Pahorju to znala dovolj prepričljivo povedati že parlamentarna pravna služba in da ne bo zaradi kakšnega njegovega ponovnega cincanja prišlo še do enkratnega nepotrebnega "štrapaciranja" že tako obupno preobremenjenega ustavnega sodišča s tem otročje jasnim vprašanjem.

Toda vrhunec Janševega norčevanja iz prava in razuma šele sledi. Iz osrednjih dveh od skupaj štirih variant zgoraj citiranega 18. člena je spet vsakemu povprečno inteligentnemu srednješolcu jasno, da se "ljudstvo" lahko v nastajajoči zakon lahko vtakne bodisi tako, da podpre neko "določeno rešitev", ki je v predlogu zakona že zapisana, in jo s tem "zacementira" (če tak predlog "zacementiranja" na referendumu ni sprejet, vprašanje pač ostaja poslancem na vse strani odprto) - bodisi tako, da zahteva "drugačno ureditev od predlagane" z določno navedbo, kakšne - in če je na referendumu ta zahteva sprejeta, naj bi bilo potem za poslance "zacementirano" to. Oboje je torej možno zahtevati, eno ali drugo - ne pa seveda obojega hkrati, kar pomešano. Vprašanje po drugi (od štirih) zakonskih variant je smiselno torej samo za podpornike že predlaganih zakonskih rešitev - nasprotniki z njim ne dosežejo ničesar. Njim je na razpolago tretja varianta (prva in četrta pa seveda obojim). Da bi bil Janša (z njegovimi pravnimi svetovalci vred) tako neinteligenten, da te preproste zakonske logike ne bi razumel, ne verjamem. Zato trdim, da se iz prava in iz razuma namenoma norčuje. Kam bo to Slovenijo kot pravno državo pripeljalo (če pol ali tudi samo tretjina volivcev takim politikom slepo sledi), je pa že drugo, skrajno resno vprašanje.