Danes republika praznik slavi

Danes, 29. marca, je Slovenija tudi uradno postala članica Nata. Ta "uspeh" daje misliti, da so se Američani znali učiti pri Marku Twainu, tukajšnji politiki so pa vsaj Toma Sawyerja prešpricali. Teta je Tomu naložila, da popleska ograjo. Toma delo ni mikalo, še bolj pa ga je jezila sramota, ko so ga prišli zafrkavat brezdelni prijatelji. A se je domislil rešitve: stopil je korak od ograje, zamižal na eno oko, nagnil glavo najprej sem, potem tja, skočil nazaj k plotu in z umetniškim zamahom popleskal pol late... Po dveh, treh ponovitvah je prijatelje prepričal, da je pleskanje ograje elitno umetnostno početje - in njihovemu moledovanju, naj jim dovoli sodelovati, se je milostno vdal šele, ko so prošnje podkrepili s frnikolo, crknjeno podgano in podobnimi podkupninami... Tudi slovenski politiki so prosjačili in podkupovali, da bi jih pripustili v "elitni klub". Pristopili so k vilenski izjavi, odpravili so tisto malo demokracije, kolikor je je bilo v Sloveniji - samo da bi se pririnili v militaristično birokratsko organizacijo.

Ko se je pokazalo, da Irak ni imel "orožja za množično uničevanje", ki je bilo izgovor za anglo-ameriško agresijo, so ministra Rupla vprašali, ali bo Slovenija zdaj odstopila od vilenske izjave. Minister Rupel je vzrojil: vilenska izjava da nam je pomagala v Nato, zato naj je zdaj ne bi pogrevali. Argument gospoda Rupla drži: z vilensko izjavo so ministri nove Evrope povedali, da so jih argumenti ZDA prepričali - še preden je ameriški zunanji minister te argumente sploh predstavil. Vilenska izjava ni imela zveze z dejstvi, še z argumenti je ni imela: izražala je slepo vero. Slepa vera pa ni odnos do dejstev ne do argumentov, temveč je odnos do tistega, ki mu verujoči verjame. Še več: če slepa vera, kakor v vilenski izjavi, izraža slepo vdanost, vzpostavlja tudi poseben odnos verujočega do sebe samega: s slepo pokorščino verujoči del svoje svobode in razuma prenese na izbranega drugega - ali, kakor je pred dobrimi štiristo leti rekel La Boetie, verujoči se odloči za prostovoljno hlapčevstvo.

Državno-strankarska politika se je odpovedala dejavnemu vplivanju na svetovnozgodovinske procese in bo le izvrševala politiko trenutnega gospodarja. Politični razred se je poenotil na poziciji poraženca. Defetizem so k skupni platformi prispevale vladne stranke - pozitivno vsebino pa ji je dala skrajna desnica, ki goji pristno domačo tradicijo hlapčevstva in defetizma, namreč kolaboracije. Skrajna desnica je odločilno zmago dosegla že z referendumom o vstopu v Nato.

Vse, kar se dogaja poslej, je zgolj nasledek tega odločilnega premika. Z njim se je uveljavil horizont, ki daleč presega konkretno vprašanje zveze Nato. Glavni argument vseh natistov je bil, da naj bi se z Natom pridružili civilizaciji, zapustili Balkan, prišli na Zahod. Torej rasistični argument. Blamaža z "izbrisanimi" je zgolj izpeljava te politike.

A natistična propaganda ni bila samo rasistična, bila je tudi militaristična. Ob napadu na Irak je moralo to postati vsakomur jasno. Na referendumu o pridružitvi Natu večina zato ni glasovala samo za rasizem, temveč tudi za vojno. Torej za politiko, ki z vojaško silo uveljavlja rasni program.

Četudi je Nato le fosil hladne vojne, njegova širitev na nekdanji "Vzhod" kaže na nov svetovnozgodovinski proces - na konec neoliberalizma. V času neoliberalizma so transnacionalke vladale svetu s pomočjo "mednarodnih" organizacij tipa Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija, ki so pod krinko ideologije "svobodne ekonomije" zagotavljale reprodukcijo kapitalizma s finančnim izsiljevanjem in političnim diktatom. Zdaj transnacionalke vladajo svetu vse bolj z neposredno vojaško silo in z ideologijo "boja proti terorizmu". To nemara sploh ni več reprodukcija kapitalizma - temveč so že manevri v boju za svetovno gospostvo po izteku kapitalizma.

Konec liberalizma se uveljavlja tudi z institucionalnimi spremembami. Ustanove liberalne demokracije vse bolj zgubljajo pomen. S pridružitvijo Natu parlament nima več besede pri vojaških zadevah - pri odločitvah "sodeluje", kolikor sodeluje, samo še vlada. S pridružitvijo EU je parlament zgubil odločanje tudi o večini drugih zadev. Po prenosu zakonodajnih pooblastil na vlado pri odločitvah v EU "sodeluje", kolikor sploh še lahko zares sodeluje, le še vlada oziroma, natančneje, le resorni minister.

Konec neoliberalizma je pahnil v krizo neoliberalne stranke. Tukajšnji liberalci rešitve ne iščejo v alternativni postkapitalistični politiki - temveč v politiki, ki so jo uveljavljali pri Natu, ki jo uveljavljajo pri "izbrisanih". V militarizmu in rasizmu.

Ne glede na to, ali bodo stranke skrajne desnice nadaljevale z zmagovitim pohodom skoz državne institucije ali jih bodo druge stranke ustavile, se bo zato hegemonija ekstremne desnice v Sloveniji nadaljevala. Razlika je le v tem, da skrajneži svoje početje pakirajo v verske in avtoritarne vrednote - centristi pa točijo krokodilje socialne solze. Prihodnost tukajšnje politike je zato zunaj parlamenta in zunaj strank. Od tega, ali se nam bo mimo krokodilov in avtoritarcev posrečilo vzpostaviti zunajparlamentarno politiko, je zdaj odvisna naša prihodnost.