Zamenjave in zamenjani

Eno je predsedniku vlade Antonu Ropu vendarle treba priznati: da je namreč po seriji spodletelih poskusov naposled izstopil iz Drnovškove sence in začel vladati. Način, na katerega je našel menjavo za tri eselesovske ministre, ki so pol leta pred volitvami za vsak slučaj začeli koketirati z opozicijskim prvakom Janezom Janšo, je bil bliskovit. Tako kratek reakcijski čas za slovensko politiko, ki praviloma ne more priti do dna nobeni, niti najpreprostejši stvari brez ekskurzov v komunistično, antikomunistično in seveda osebno zgodovino, zagotovo ni značilen. Tudi zato je po dolgo trajajoči predreferendumski blaznosti, ki se je z vsemi svojimi averzijami do drugih in drugačnih poskušala zalesti v vse, kar daje življenju smisel, Rop s svojo učinkovito potezo če že ne vznemiril, pa vsaj presenetil.

Kar je najprej zbodlo v oči, je redkobesednost, s katero je pospremil ravnanje ljudske stranke, ki si - resnici na ljubo - tokrat ni privoščila nič novega: to, da ves čas sedi v vladi in in ves čas nonšalantno maha z instrumenti opozicije, je njen politični stil. Njeno dvoličnost - in ne samo njo - je Janez Drnovšek spretno spreminjal v svoj politični kapital. Ob ljudskem podpredsedniku res ni bilo težko negovati imidž modrega predsednika vlade. V nasprotju z njim se je Rop tej manipulaciji odrekel. Namesto da bi pristal na maratonsko diskusijo, v kateri bi politiki in pravniki na dolgo in široko interpretirali in dezinterpretirali koalicijsko pogodbo in pred kamerami dlakocepili o tem, kdo je kje koga grdo pogledal, se je naslonil na staro modrost, po kateri smo vsi zamenljivi in nadomestljivi. Idej o nezamenljivosti je bilo v teh dneh kar nekaj. Da za tako kratek čas Ropu ne bo uspelo najti ekvivalentnih menjav, so razlagali zlasti tisti, ki v svojih politikah radi stavijo na to, da je človek hitro pokvarljivo blago. Če bi bili dosledni, bi priznali, da oblast vabi. Drugo je, koga privabi. Ampak, lepo vas prosim, govoriti, da ni mogoče najti ekvivalentne menjave denimo za Jakoba Presečnika, predstavlja celo v teh krajih napad na javni razum. Zgodba o naših ministrih je sploh zanimiva. Ko gre kaj narobe, se praviloma potuhnejo in skrijejo za svoje majhne pristojnosti, ko pa gre za zasluge, se radi slikajo. Tudi ko gre za menjave, raje govorijo o sebi, kakor o tistih, ki po ministrstvih v resnici delajo. Še zdaj se je trojica, ki se je morala po strankarski direktivi odreči ministrskim stolčkom, pridušala, da si česa takega ni zaslužila in da si predsednik vlade pol leta pred volitvami in tik pred vstopom v EU česa takega ne bi smel privoščiti. Seveda bi o tem, kaj si kdo v tej državi dejansko zasluži in kaj si privošči, lahko razdrli marsikatero žaltavo, ampak še prej se velja spomniti, da smo imeli podobno sceno pred štirimi leti, ko so "stranke slovenske pomladi" uspešno interpelirale Drnovškovo vlado, zavrnile pobudo za predčasne volitve in za pol leta veselo prevzele oblast. Če nič drugega, so v tem obdobju afirmirale vsaj teorijo menjave, ki v dosedanji politični praksi na Slovenskem očitno ni dobila svoje domovinske pravice. Kritike, ki so zaradi ministrskih menjav te dni letele na Ropa, so to tujstvo boleče razkazovale. Ko je Podobnikovo igro vzel zares, morda ni ravnal dovolj pragmatično, zagotovo pa je upošteval načelo menjave. Če je to načelo v resnici zapopadel, mu je jasno, da bo enkrat tudi sam zamenjan. Kar je priznavanje tega načela proizvedlo, je občutek, da živimo v normalni družbi in normalni državi. Če Rop zamenja Iva Bizjaka, se pač ne zgodi noč dolgih nožev. Se še komu zdi, da je zadnje čase ta občutek začel izginjati? Preplavili so ga patetični opisi vsega hudega, kar nam predstoji v vsakem primeru: če "mi" tokrat ne pridemo na oblast in še zlasti, če "mi" pridemo. Kot da je v sistemu parlamentarne demokracije, ki tako ali tako temelji na teoriji menjave, to, kdo je trenutno na oblasti, lahko usodno. Samo v diktaturi bi dejstvo, da se je Francu Butu zamajal ministrski stolček, lahko bilo znamenje prevrata. Samo v totalitarnem režimu bi zamenjava Jakoba Presečnika lahko pomenila totalno spremembo kurza na ministrstvu. V družbah, kjer pojem demokracije ni zreduciran na kadrovsko vprašanje, take menjave zanimajo bore malo ljudi izven politične družine.

Ropov presenetljivo kratek reakcijski čas si vsekakor velja zapomniti. Ne vemo še, ali gre za novum ali zgolj kuriozum v slovenski politiki. To, da je tako hitro opravil s Podobnikovimi, bi lahko brali tudi kot sporočilo, da bo storil vse zato, da se politiki ne bodo ukvarjali izključno sami s seboj. Sliši se sumljivo dobro. Če se namreč politiki nehajo ukvarjati sami s seboj, jim ostane dovolj časa za druge. Soočenja, ki samo izjemoma niso mučna. Poglejte samo, kako so obdelali izbrisane.