“Gliha vkup štriha”

No, priznam, gornji naslov je do Pahorja malo krivičen: on niti glede izbrisa ni bil čisto skupaj z Janšo, Ruplom in drugimi rušitelji pravne države niti ni to pri najnovejšem “zbiranju za republiko”. Mimogrede: ideja o “zboru za republiko” je seveda očitna kopija nekdanjega golističnega “Rassemblement pour la Republique”. Seveda z neko bistveno razliko: da je bila to demokratična desnica in da je Chirac pomenil celo nekakšen “sanitarni zid” nasproti lepenovski ksenofobiji, medtem ko bi bilo pri nas na tem področju kakšno posebno razliko med Jelinčičem in domnevno “evropsko” desnico težko opaziti. Vrnimo se sedaj k Pahorju: on je obakrat, glede izbrisa in glede “nove republike”, malo tu in malo tam, malo na levi in malo na desni, predvsem pa obseden s svojim “poslanstvom” biti vmes, biti posrednik, biti (politično) prijatelj in (politično) prijazen z vsemi, “kajti le skupaj bomo kos izzivom, ki so pred nami ...” (izmišljen citat, a vsebinsko gotovo zadet) - in kar je še podobnih političnoleporečniških, vsebinsko praznih fraz, ki jih tako rad in tako lepo izgovarja.

Da je taka politično skrajno bleda figura lahko hkrati predsednik formalno najbolj leve politične stranke, kar jih ta država premore, marsikaj pove - tako o (ne)razvitosti politične kulture pri nas nasploh kot še posebej znotraj tako imenovane levice, ki je pri nas v resnici nikjer ni. Namreč kot organizirane politične sile z jasnimi cilji in z vsaj kolikor toliko doslednim političnim bojem zanje. Znotraj ZLSD sicer očitno so ljudje, ki se tega zavedajo, a največ, kar trenutno zmorejo, je bil ponesrečeni poskus, da bi se Pahorja na lep način znebili tako, da bi ga poslali v Strasbourg. No, sedaj se je malo ponesrečil tudi Pahorjev nespretni odpor temu poskusu, saj bo v Strasbourg vseeno moral iti - toda stranko bo pa vseeno on popeljal tudi na jesenske parlamentarne volitve.

Celo jaz sem s tem pravzaprav kar zadovoljen, kratkoročno namreč - saj trenutno česa boljšega pač ni na razpolago. Če padec glasov za ZLSD lahko preprečijo le Pahorjev lepi obraz, prazno leporečništvo ter preforsirana prijaznost in nekonfliktnost na vse strani - prav, pa naj bo. Še za tokrat - če je (tudi) to cena, da se prepreči, da bi desnica prišla na oblast prav sedaj, ko je njena usmerjenost proti načelom pravne države in proti spoštovanju pravic manjšin najhujša in najbolj nevarna. Toda pri pravkar povedanem sem vendarle v velikih dilemah, enako kot že nekajkrat pri prejšnjih volitvah v zadnjih letih: venomer se sprašujem, ali ni to dolgoročno le drsenje v “gnitje vladajočih trupel”, kot sem to že enkrat zapisal v tejle kolumni, v znani italijanski scenarij segnitja dolgoletne krščanskodemokratsko-socialistične sovladavine in v prihod Berlusconija kot rešitelja domovine - in ali ne bi bilo zaradi te dolgoročne nevarnosti morda vendarle manj nevarno že kar sedaj preživeti štiri leta pod Janšo in Bajukom (namesto kasneje desetletja pod nekim slovenskim Berlusconijem)??

To bi bilo gotovo manj nevarno, če bi znotraj leve politične sfere človek videl zametke političnih sil, ki bi se bile v štirih letih opozicije sposobne pripraviti ne le za zmago na naslednjih volitvah (ta bi jim najbrž padla v naročje skoraj sama od sebe), ampak predvsem za drugačno, doslednejše vodenje politike po zmagi na volitvah. Kar nekaj takih sil sicer vidim znotraj levo-liberalnega tabora (v smislu gabrovsko-ropovske renesanse LDS, o kateri sem že pisal - ki pa je pri preizkusnem kamnu izbrisanih žal naredila neodpustljive napake in šla v sramotne in tudi zanjo samo pogubne kompromise s kršitelji človekovih pravic), žal pa zelo malo in skrajno šibke znotraj socialdemokratskega tabora. To se je najjasneje pokazalo prav v trenutku, ko so Pahorja že skoraj uspešno odrinili “na strasbourški tir” - potem pa je na vrhu zazijala praznina in ni bilo najti nikogar, ki bi ga lahko nadomestil na čelu stranke kot prepričljiv voditelj resnično socialdemokratske stranke delavskih in drugih deprivilegiranih slojev liberalnokapitalistične družbe, vključno z levo in socialno usmerjeno inteligenco, z ustvarjalnimi in ne le uradniškimi srednjimi sloji itd.

Spet me je daleč zaneslo - vrnimo se k naslovni temi “gliha vkup štriha”. In k temu, koliko k izrazito desničarskemu “Zboru za republiko” sodi tudi Pahor. Do včeraj, kolikor vem, mediji niso poročali, da je bil med povabljenci tudi on - to smo zvedeli šele včeraj zvečer v Odmevih na TVS. In Pahor je, jasno, spet ostal “malo zunaj, malo noter”: ljubeznivo se je zahvalil za povabilo - in še bolj ljubeznivo dodal, da bo pa na prvo razpravo seveda prišel. Kajti, tako nekako je pojasnil včeraj v Odmevih - če se različno misleči ne bomo pogovarjali, kam pa pridemo? Da je ta “Zbor za republiko” druženje (v temelju) politično enako, ne različno mislečih - do tja pa Pahorjeva politična modrost očitno ne seže. In do tja, da je Rupel (ali Janša - ali Jambrek - vseeno) med ustanovitelje povabil samo njega, Pahorja, ne kogarkoli drugega z domnevno leve strani našega političnega spektra. Že spada v njihovo druščino, vsaj napol - so kar uganili (saj ni bilo težko).

Da tja in samo tja v celoti spada Rupel, je pa seveda že dolgo jasno. Kako se okrog tega že dve leti nespretno vrti Rop kot maček okrog vrele kaše (čeprav, resnici na ljubo, res močno zvezanih rok zaradi Drnovškove dediščine), pa je drugo vprašanje, pač del naše tranzicijske politične (ne)kulture oziroma (ne)razvitosti. Da ga ni odstavil vsaj ob zadnjih incidentih s Cerarjevo, je močno zmanjšalo Ropovo kredibilnost, ne Ruplove - če ga ne bo niti sedaj, utegne biti to zadnji žebelj na krsti, v kateri bo pokopana njegova politična kariera.

Da predsednik vlade ministra, ki si (poleg marsičesa drugega, recimo skrajno nemoralne zlorabe položaja v znamenitem primeru ustanavljanja zasebne diplomatske akademije) dovoljuje tudi tako očitna koketiranja z opozicijo, takoj ne nažene iz vlade, seveda ne bo doumljivo nikomur v državah EU s parlamentarno tradicijo - toda njim še marsikaj drugega pri nas ni doumljivo ... Recimo to, kako je v pravni državi možno na referendumu odločati o tem, ali se bo odločba ustavnega sodišča v prid neki diskriminirani manjšini spoštovala ali ne. Nad tem se je čudil komisar Sveta Evrope za človekove pravice Gil Robles, nad tem se je zgražal profesor Leman s katoliške univerze v Belgiji - kompletna naša desnica, ki je tak referendum zahtevala in zmagovito izvojevala, pa si pred temi reakcijami iz demokratične Evrope zatiska oči. Tako daleč, da npr. Lojze Peterle, opijanjen z uspehom na nedavnih evropskih volitvah, že povsem resno napoveduje možnost svoje kandidature za mesto predsednika evropskega parlamenta. Isti Peterle, ki ni odgovoren le za sam nezakoniti izbris februarja 1992 (kot takratni predsednik vlade), ampak še mnogo bolj za to, da kljub vsem odločbam ustavnega sodišča mirno zatrjuje, da je bilo takrat vse v redu in zakonito, ter odkrito nasprotuje uresničitvi odločb ustavnega sodišča! Če svojega konflikta s temeljnimi vrednotami moderne Evrope in njene bodoče ustave sam ni sposoben videti, bo o tem pač treba obvestiti institucije Evropske unije.