Ko sreča udari republikansko

Drage gledalke, spoštovani gledalci!

Kot veste že od rojstva, v tujini ni lepo živeti. Ljubo doma, kdor ga ima! Še zlasti na topli domačiji, ko še v vročih poletnih mesecih ponosno zakurimo domače lončene peči. V hiši slovenske biti je menda bilo na začetku poletja ponovno pošteno podkurjeno, tokrat z Zborom za Republiko.

Midva, ki sva sicer že premočno odtujena od narodovega, nacionalnega in državnega telesa, sva v nekem trenutku vendarle začutila slabo vest. Dogaja se nama nekaj bistveno odklonskega. Najina popkovina je tako nevarno natrgana, da sva povsem izgubila naravni čut in zvezo z maternico. Med drugim, denimo, sploh več ne veva, od kod pravzaprav prihaja klena potreba pravih domačinov, da sredi poletja kurijo in to z najbolj kaloričnimi (republikanskimi!) gorivi?! Zato sva se tokrat odločila zadevi priti do dna - znanstveno, pluralno in mednarodno. Izkoristila sva dano nam priložnost ter privabila k debati o usodnih odločitvah domačije tudi izkušene tuje opazovalce in strokovnjake. V tujstvu, kjer že dlje časa po sili životariva v ločitvi od domačije, sva se zadnje tedne vsak večer znašla v nevarnem objemu nogometa, piva in neizogibnih tujcev. Tudi tistih najbolj nevarnih - torej temačnih in celo takšnih, ki premorejo povsem črno kožo ali verjamejo v brezbožnega Allaha. Po običajnem univerzitetnem dnevnem abstraktnem presnavljanju in debatiranju o nekoristnih rečeh, se je četica premlevalcev človeške zgodovine in njenega smisla vsak večer znašla pred današnjo prižnico. Tam smo použilii redno večerno porcijo postmodernih TV-maš iz Portugalske.

Na simbolni večer poraza francoskega (evropskega?) nogometa sva se odločila republikansko ukrepati: namesto običajne debate o zgubarjih kot so Zidani, Beckhami, Henryji in Del Pieroti, sva ob hladnem pivu instalirala debato o zmagovalcih. Seveda tistih zmagovalcih, ki so nastopili na cankarjanski (ne portugalski) maši, maši Zbora-za-Republiko. Namesto da bi zapravljali čas govoreč o tujih zvezdah, Figu, Cocuju in Nedvedu, sva naravnost vsilila besedo o našem domačem Medvedu. Internacionalizirala sva torej zadevo-Republika, za pomoč pri razumevanju najnovejše domačijske maše pa se obrnila naravnost na mednarodno znanstveno skupnost, v vrstah katere preživljava težke čase ločenosti od domačije, ki ji, kot slišiva, gre čedalje slabše.

Na uvodno Christinino vprašanje, kdo so pravzaprav ljudje, ki so danes tako močno zaskrbljeni za Republiko v Sloveniji, sva odvrnila, da gre praviloma za v javnosti izstopajoče, dobro situirane ter preskrbljene (zvečine moške) heteroseksualce, vajene oblasti, letenja itd., v starosti med 45 in 80 letom, ki za svoje življenje služijo oz. so služili v potu politično-umetniško-znanstveno-teološkega ustvarjanja. Kaj pa ideološko, kam sodijo udeleleženci, je vprašal Jaroslav. Predvsem gre za ljudi, ki pravijo, da s politiko nimajo nič, da so nad strankami, nad-ideološki, strokovni in znanstveni, sva odvrnila. Resnici na ljubo pa je - sva pristavila - med njimi tudi nekaj levo-sredinskih, srednje-sredinskih, sredinsko-desnih, desnih in tudi ekstremno desnih. Ja, saj sem domneval, je komentiral Jaroslav. Kar sta naštela, gre idealno skupaj: danes biti sredinski, srednje-sredinski in biti protiideološki ter " ne imeti nič s politiko", je najpogostejša legitimacija postmodernega desničarja. Vsaj pri nas na Češkem, kjer premoremo izkušnjo Vaclava Klausa, je namreč tako, je sklenil.

Bodite srečni, da se vam je zgodila, da se vam še vedno dogaja Republika in še republikanci povrhu, se je vključil Dragan. Predstavljajte si, da se vam zgodi zgolj-Narod, da fašete Miloševića, nato vam fentajo Đinđića in da vas ni na evropskem prvenstvu v nogometu! To, kar se dogaja v Sloveniji, bi moj oče dokaj preprosto imenoval poskus državnega udara, je skozi smeh rekel Netsanet, ki se je še najraje muzal ob vidnem koncu obdobja vladavine evropskega fuzbala. Sicer pa bi mi v današnji Afriki temu prej rekli otroški peskovnik kot pa državni udar. V času pomorov, genocidov in vojn vi namreč še vedno živite v srečni oazici, kjer imate priložnost trenirati otročarije in benignosti. Res srečne otročarije, je pritrdil Jos'Š. Vaša desnica, ki se gre republikanstvo, če prav razumem, niti slučajno ni tisto, kar je bila desnica nekoč, ali kar je danes denimo pri nas v Čilu. Vaša desnica je nekaj, kar ne le da ne zna in si ne upa misliti in govoriti na glas, pač pa tudi nima polkovnikov in generalov. Ste brez tankov, letal pa tudi stadiona, na katerem bi vas lahko primerno mučili in pobili, še niste zgradili!

Ali naj razumeva, da se norčujete iz resnosti domačega položaja? Hočete reči, da pri nas kaj takega kot je "državni udar", kot ga je imenoval Netsanet, sploh več ni možno? Ko bi le bilo res, je vskočil Jacek. Zadeva je bistveno hujša, celo obratna! Ne da "državni udar" več ni realen problem, pač pa je problem v tem, da je to sedaj postalo celo "preveč realno"! Kako to misliš?, smo se spogledali vsi skupaj ter srebnili nov požirek piva. Zelo preprosto: v Sloveniji, tako kot pri nas na Poljskem in drugod več ne morete imeti "realnega", "resnega" državnega udara, Jaruzelski več ni možen. Tudi v imenu Republike ne, kot bodo to se hoteli vaši republikanci. Nič takega kot je državni udar ne more biti več ločeno, posebno. Zato ne, ker je sedaj vgrajeno v sistem! To ste dosegli takrat, ko ste postali člani Nata. Biti član Nata in imeti generale na oblasti je eno in isto! To je položaj, ki bi ga lahko imenoval tudi "permanentni državni udar", in ob njem več ni možen nikakršen "posebni", "realni". Zato se vam vse skupaj zdi neresno, komično, bolj ali manj podobno otroškemu peskovniku, a je vse prej kot to.

Ta je pa huda, je ponovno vskočil Netsanet: meni se ta debata o Sloveniji zdi na las podobna našim siceršnjim tiradam o nogometu v zadnjih dneh. Podobno kot v Sloveniji ni možen državni udar tudi nogomet več ni možen. Če lahko Grki s svojo ne-igro, s svojo kontra-igro uničijo Francijo in njeno igro, če so Makelele, Viltord in Vieira z Zidanom vred nemočni, kaj potem sploh še ostane? Ali ni to podobna ne-igra, ki se jo je šla tudi nekdanja slovenska nogometna reprezentanca? In kaj je rezultat? Kar je ostalo, je celo pod ravnijo nemškega, italijanskega, španskega in angleškega nogometa skupaj!

Se čisto strinjam, je pritegnila Christine. Mi z Islingtona, ki zadnja leta trumoma navijamo za Arsenal in francosko nogometno revolucijo/reformacijo in smo torej nekakšni republikanci, bi vsemu temu kvazi nogometu in vsej tej kvazi desnici in temu kvazi državnemu udaru rekli, da je opravilo, ki se ga da še najbolj natančno opredeliti kot "rearranging the deck-chairs on Titanic".

Z republikanskimi nogometnimi pozdravi iz nevarnega tujstva,
Pikica in Tonček