Petrarka: 700

Vi, ki poslušate v teh stihih glase
vzdihljajev, ki srce so mi hranili
ob prvi blodnji, tam v mladosti mili,
ko bil sem malo drug kot zdanje čase
Canzoniere, 1, prevedel Andrej Capuder

Naš ni le po tem, da smo ga posvojili in ga pišemo kar s "k", kakor nam ga je prvič zapisal Prešeren. Brez petrarkizma, zlasti seveda Prešernovega, ne bi bilo govorice, v kateri zdajle pišem, knjižnega jezika, ki so ga naredili iz ljudskih govorov. Da bi univerzalno - bog, resnica, lepota, usoda človekova, bit ... kakor se je že prikazovalo v zgodovini - postalo dostopno skoz partikularno, so morali večkrat izbojevati tisti, ki so se znašli v "partikularnem" položaju pred kakšno univerzalistično normo: Latinci s Ciceronom, sveta brata Ciril in Metod za slovanščino, Dante za vulgaris eloquentia, Luter za jezik vsaktere duše pred bogom... A Petrarka je izjema, saj je - omikanec, ki je zableščal in zaslovel v latinščini, si po latinsko dopisoval s prijatelji, si v latinščini zapisoval intimne opombe v svojega Vergilija, - zev med univerzalnim in partikularnim prešel v nasprotni smeri: iz "univerzalnega" jezika omike je prestopil v lingua volgare, s katero ni bil v nikakršnem samoniklem in samoumevnem odnosu. Doma so res govorili toskansko, a živeli so v pregnanstvu, še največ v Provansi, tam je tudi hodil v šolo, začel študirati pravo - in študij ga je pripeljal v Bolonjo, kjer šele je menda spoznal omikani vulgarni jezik pri tamkajšnjih epigonih dolce stil nuovo. A tudi Rerum vulgarium fragmenta, "drobci v ljudskem jeziku" (bolj znani po naslovu, ki so jim ga dali v šestnajstem stoletju: Canzoniere), niso nič "spontanega": Petrarka jih je malone skrival, hkrati pa skoraj štirideset let, večji del življenja in vse do smrti, popravljal, predeloval, preurejal... - in tega, kar je naposled prišlo do nas, ni imel za dokončno različico. A saj teh "drobcev" po njihovi logiki tudi ni mogoče sestaviti v kakšen dokončen kolaž.

Naj namreč zveni še tako oguljeno: Petrarkova ljubezen do Lavre je neskončna. Valovi petrarkizma so zadosti zlizali ta topos, da zdrsnemo čezenj, ne da bi se nam misel zaustavila. Razumeti pa bi ga morali v duhu zgodbice o budističnih menihih, ki prideta do naraslega potoka in na bregu naletita na žensko, ki si ne upa čez. Eden si jo zadega na hrbet in jo prenese čez vodo. Zvečer mu drugi oponese: "Ne vem, če je bilo prav, da si se dotaknil tiste ženske." - "Dragi moj," mu odvrne prvi, "jaz sem si jo na enem bregu naložil in sem jo na drugem odložil - ti jo pa še zmerom nosiš s seboj." Na zadrego meniha, ki se ženske ni dotaknil, a jo je nosil, je Petrarka oprl držo modernega evropskega človeka.

Ko je Petrarka prestopil v ljudski jezik, je stopil na pot k moderni - ker je z novo pisalno prakso začel prakticirati tudi nov "proizvodni način" subjekta v govorici. Še pomembneje je nemara, da se je tega zavedal, da je vedel, da nova praksa pisanja zahteva tudi nov način branja - in je na čelo pesmarice postavil "navodilo za branje": Voi ch'ascoltate... Za uvodnim "vi" takoj pride oziralni odvisnik in ga umesti v register poslušanja in zvoka, prestavi ga onkraj črkovnega branja zapisa - a prava senzacija je ta, da glavni stavek, kateremu naj bi bil "vi" domnevni subjekt, v nadaljevanju umanjka: "vi" je absolutni vokativ, performativno dejanje brez propozicionalne vsebine, rez, ki razgrne odprto, nesklenjeno obzorje bralnih praks nedopolnjenega, četudi končnega teksta. Po tej jasi, ki se v gozdu simbolov odpira v neskončnost, hodimo zdajle tudi mi, ko komentiramo prvo besedo. Ali nemara bolje: Petrarka nam je resda namenil teh 366 pesmi - a beremo jih na svojo odgovornost.

Beremo jih težko, če smo odkriti. Pogosto se nam zazdi, da smo ujeli zvok tistih vzdihljajev, zatrepeta nam srce - pa nas že preseneti kakšna papirnata eruditska podoba ali, še huje, izliv prave ljudske pobožnosti do Matere Božje. A tudi za to težavo si najdemo ključ v Petrarki. Ko se je povzpel na goro Ventoux, je segel po Avguštinovih Izpovedih, menda jih je vselej nosil s seboj - in "bog mi je priča, kamor sem najprej uprl oči, je pisalo: 'Pa ti hodijo ljudje občudovat visoke gore, neskončno vodovje morja ... sami sebe pa pozabljajo.'" Če bi bil srednjeveški sholar, bi ga pritegnili stavki tik pred tem: "... sam ne zaobjamem vsega, kar sem. Duh je pretesen, da bi samega sebe zaobsegel. A kje je tisti del njega, ki ga zaobjeti ne more?" Z drugimi besedami: sveti Krištof nosi Kristusa, Kristus nosi svet - kje tedaj stoji Krištof? To je zanimalo Petrarkove predhodnike, v tem je bleščal Tomaž Akvinec. Če bi bil Petrarka že pravi modernež, bi bral naprej in bi se ustavil pri besedah: "Naš vsakdanji preskuševalni topilnik je človeški jezik. Tudi tu nam, Gospod, ukazuješ vzdržnost." S skušnjavo jezika se je Petrarka soočil naravnost - ne moremo reči, da ji je podlegel, še manj, da bi jo bil premagal - vzdržen vsekakor ni bil, ena govorica mu ni bila zadosti. A kaj pomeni, da je v kohabitaciji z vulgarno skušnjavko preigraval figure uzakonjene klasične zveze? Ključ je prav tu: ne v besedah, ki jih je prebral v Avguštinu - temveč v tem, da ga je, kako ga je sploh jel brati: z Izpovedmi je ponovil odločilno epizodo, opisano v teh Izpovedih samih, obnovil je prizor Avguštinove spreobrnitve. Kakor je v trenutku muke Avguštin po zapovedi breztelesnega angelskega glasu segel po knjigi in v njej našel rešitev - tako je Petrarka po svojem lastnem vzgibu posnel Avguština in v njem prebral tisto, kar je že vedel. Avguštin je potreboval trenutek milosti, da bi začel verjeti tisto, za kar je že vedel, da je res - Petrarka mora ponoviti klasično gesto, da bi iskal sebe samega. Latinske knjige ne potrebuje zato, da bi se iz nje kaj naučil - ne more pa brez opore v njenem označevalcu. Zato v ljudskem jeziku preigrava figure iz latinskih besedil - kakor pozneje Prešeren v slovenščini, ki jo dela, preigrava romanske petrarkistične motive. Preigrava - ne posnema, še manj prevaja: iz Vergilijeve metafore izpelje sonet, dva Katulova stiha zgosti v pridevnik...

Zato je vseeno, ali je bila Lavra res Laura de Noves, poročena de Sade, ali kakšna druga, vseeno je, kolikšen naj bi bil delež dejanske Lavre v tisti iz Canzoniere, celotna partija se dogaja med kipečim afektom in označevalcem, ki naj bi afekt organiziral, utrdil, discipliniral, da bi subjekt "prišel k sebi". Vse se odigrava med Affekt-Repraesentanz in Vorstellungs-Repraesentanz - da je zrno realnega pesek v mašini želje, so pa tako in tako vedeli že Stari. Zato hodi Petrarka k njim po označevalce, po Vorstellungen, a poganja jih v neko drugo, moderno delovanje. Komu drugemu kakor modernemu Evropejcu bi lahko prišlo na misel, da svojo zaljubljenost postavi na raven trpljenja Zveličarjevega? Kdo drug bi jo skoz vojne, lakote in kuge negoval sedeminštirideset let, jo zdaj blagoslavljal, ker ga vodi k Vsevišnjemu, zdaj spet preklinjal, ker ga speljuje od premišljevanja poslednjih reči? Le modernež, vrsta, ki izumira - zato nam Petrarka, pesnik prehoda, nemara spet lahko spregovori, zdaj ko je videti, da je imel prav Alexandre Kojeve, ko je 1968 rekel, da je edina alternativa le še v tem, ali se bomo poslej po ameriško ljubili "naravno" - ali po japonsko kot dresirane opice.