Matevž Krivic

22. 8. 2004  |  Mladina 33  | 

Kako iz laži nastane "resnica"

Jerovšek si nekaj izmisli, nato od tega odstopi - demokracija pa to sedaj spet prikazuje kot resnico

Matevž Krivic

Matevž Krivic
© Arhiv Mladine

V svoji kolumni 22. marca letos pod naslovom "Norčevanje iz prava in iz razuma" sem - ob analizi takratne Janševe referendumske pobude zoper "sistemski" zakon o izbrisanih - na koncu zapisal: "Da bi bil Janša (z njegovimi pravnimi svetovalci vred) tako neinteligenten, da te preproste zakonske logike ne bi razumel, ne verjamem. Zato trdim, da se iz prava in iz razuma namenoma norčuje. Kam bo to Slovenijo kot pravno državo pripeljalo (če pol ali tudi samo tretjina volivcev takim politikom slepo sledi), je pa že drugo, skrajno resno vprašanje."

Še huje je seveda, če se iz prava in iz razuma namenoma norčuje profesor upravnega prava in eden od bivših predsednikov Ustavnega sodišča, doktor prava Tone Jerovšek. Namenoma? Naj namesto tega raje zapišem, da je svoje fantastične izmišljotine na račun sedanjega ustavnega sodišča, ki bi bile v anglosaškem svetu celo kaznive, zagrešil iz nevednosti ali malomarnosti? Profesor prava - iz nevednosti? Ali pa morda zato, ker mu je politična gorečnost trenutno zameglila vednost in razum? Da, prav možno, da le trenutno, najprej v navijaškem vzdušju Slakovih Trenj, kjer je nebrzdano ščuval proti sedanjemu ustavnemu sodišču (da je z odločbo o izbrisanih "napadlo temelje naše osamosvojitvene zakonodaje" in podobno!), in nato še v posebnem članku v februarski številki revije Ampak - kajti malo kasneje, ko mu je Demokracija dala možnost, da bi v intervjuju te fantastične izmišljotine vsaj ponovil, če jih že argumentirati ni mogel, pa ni bilo o vsem tem več ne duha ne sluha.

Obnovimo si najprej spomin na to, za kakšne grobe in groteskne obtožbe je šlo. Citiram najprej iz svojega pisma Demokraciji (ki ga niso objavili!): "Dr. Tone Jerovšek (ki je že 24. 6. 1998 edini med sedmimi sodniki nasprotoval takratni odločitvi, da se pobude izbrisanih sploh vzamejo v obravnavo - Šturm je to že takrat podprl!) je šel na nedavni oddaji Trenja tako daleč, da si je gladko izmislil, da je ustavno sodišče 'napadlo 13. člen ustavnega zakona o izvedbi temeljne ustavne listine'".

In nato citiram iz svojega odgovora Jerovšku (objavljeno v marčni številki Ampaka): V drugem odstavku Jerovšek laičnim bralcem podtakne kvazi-strokovno trditev, da Ustavno sodišče "ni ugotovilo, kakšno dolžnost so imeli 'izbrisani' po 13. členu Ustavnega zakona, in da ni ugotovilo, ali so izrabili vse pravne možnosti, ki so jih po predpisih imeli". ... Iiz besedila je vsakomur, tudi nepravniku, jasno, da ta člen tem ljudem ni nalagal absolutno nikakršnih dolžnosti. Jerovšek si kljub temu preprosto izmisli, da "niso vedeli, da si morajo po tem istem členu urediti status tujca s stalnim prebivanjem, če želijo tu ostati" - "zaprositi za enega od teh statusov (državljanskega ali tega tujskega - op. M. K.) je bila torej nesporna dolžnost", tako fabulira Jerovšek, brez vsake pravne podlage, v nasprotju z dejansko pravno ureditvijo. Vmes v tretjem odstavku članka postreže celo z jasnim dokazom svojega nepoznavanja kritizirane odločbe US, ko trdi, da je Ustavno sodišče "nepravilno ugotovilo neustavnost 81. člena Zakona o tujcih" - čeprav kaj takega v odločbi zaman iščemo. ... Člen 81 je ostal v veljavi - in prav ta je določal, da 26. 2. 1992 za vse te ljudi začne veljati zakon o tujcih. Ta zakon pa je že v 1. členu določal, da so na ozemlju Slovenije vsi ljudje brez našega državljanstva tujci. Ti ljudje so torej s tem dnem avtomatično po zakonu postali tujci, ne da bi za to morali karkoli storiti - status stalnih prebivalcev Slovenije pa so imeli zakonito pridobljen že poprej in bi jim bil ta status lahko odvzet le na zakonski podlagi (ki je ni bilo) in to z odločbami (ki jih prav tako ni bilo). Vse to je bilo ugotovljeno že z odločbo US februarja 1999, torej s tisto, za katero je pol pravne podlage pripravila že naša prva ekipa ustavnih sodnikov (ob Jerovškovem nasprotovanju) - ne šele s to iz aprila 2003, na katero Jerovšek zavajajoče omejuje svoj gnev. Oboje, kar si je Jerovšek preprosto izmislil - da je US ugotovilo neustavnost 81. člena zakona o tujcih, ki da je baje "nedotakljiv"(!), in da je zamolčalo dejstvo, so bili prizadeti dolžni po 13. členu UZ "vložiti vloge in si urediti enega od ponujenih statusov" - potem razglasi za "protiustavne in nezakonite manevre ustavnega sodišča"! Kjerkoli v razvitem svetu si resen strokovnjak takih neresnih in izmišljenih trditev že zaradi spoštovanja lastnega ugleda ne bi dovolil - v anglosaškem svetu bi take trditve seveda tudi takoj okvalificirali kot "contempt of court", kar je tam zelo hudo kaznivo dejanje.

Gornje Jerovškove izmišljotine so bile v prvih mesecih tega leta pravi "hit" - opozicijski politiki so mahali z njimi kot z dokazom, nebogljena vladna stran pa jim tudi tu seveda ni znala parirati. Naj dodam še zanimiv detajl. Ko sem takrat na cesti srečal dr. Bajuka in se z njim zapletel v pogovor na to temo, se je seveda tudi on "zmagoslavno" skliceval na Jerovškove "dokaze", mojega, takrat že objavljenega odgovora nanje v Ampaku pa, kot je rekel, ni poznal. A ga moji argumenti tudi niso prav nič zanimali - njegov edini komentar na to je bil, da bo moral sedaj pač počakati še na aprilsko številko Ampaka, kjer mi bo Jerovšek gotovo odgovoril. Ampak v Ampaku odgovora ni bilo, ne v aprilski številki ne kasneje - Jerovšek na mojo ostro kritiko očitno ni ne mogel ne znal odgovoril ničesar, razen z molkom. Indirektno je odgovoril le z intervjujem 1. aprila v Demokraciji - tam pa z očitnim umikom od svojega nebrzdanega ščuvanja proti ustavnemu sodišču.

Od bombastičnih izmišljotin o "napadu na temelje osamosvojitvene zakonodaje in na 13. člen ustavnega zakona" in o "pravno nevzdržni odločbi, ki ji ne verjame nihče razen slepcev in sleparjev" je 1. aprila v tem intervjuju ostal samo še bled, izmikajoči se stavek: "Še vedno mislim, da ustavno sodišče ni ravnalo povsem korektno, ker je v bistvu vseh 18.000 ljudi postavilo v isti dejanski položaj." (Da je vse te ljudi "neselektivno" postavil v isti položaj popolnoma nezakoniti izbris in da mora biti zato tudi poprava te neverjetne nezakonitosti za vse enaka, je za Jerovška očitno še sedaj pretrd strokovni in moralni oreh.) Novinarka, ki je vodila intervju, je od udarnega Jerovška za svoj udarni časnik seveda pričakovala vse kaj drugega od gornjega in še naslednjih mnogih "medlih" stavkov, zato je ob koncu obravnave te teme poskusila še enkrat in je Jerovšku izrecno citirala njegove besede iz Ampaka, da je ustavno sodišče tu naredilo "več protiustavnih in nezakonitih manevrov" - in dodala direkten izziv: "Stavek je precej oster in kritičen, se vam ne zdi?" A zaman, Jerovšek je medtem očitno spoznal nebranljivost svojih takratnih absurdnih ocen - in se je tudi temu direktnemu izzivu izmaknil.

A če je bil Jerovšek v dveh mesecih prisiljen odstopiti od svojega nebrzdanega ščuvanja proti ustavnemu sodišču, Janševa Demokracija tega ni sposobna. Počakala je še nekaj mesecev, da se stvar malo pozabi, potem pa je v številki 5. avgusta ponovno lansirala Jerovškove najostrejše obtožbe iz februarskega Ampaka, kot da ni od njih dejansko že sam odstopil - in to celo prav pri njih, v Demokraciji. Pred volitvami so pri njih ščuvanja očitno bolj zaželena od resnice.