Velike ljubezni

Drage gledalke, spoštovani gledalci,

denimo, da ste nič hudega sluteči Šved in na hrvaški meji na poti domov vstopite v Slovenijo ter si ogledujete vrsto predvolilnih plakatov. Kaj vas zbode v oči? Najprej dobite občutek, da gre za en in isti plakat, za ene in iste ljudi v skupini, moške in nekaj okrasnih žensk, in za povsod vključeni napis: Slovenija. Bistvo predvolilne kampanje je torej, da nam stranke in liste kažejo, da vsem - ne glede na prepričanje in program - gre za Slovenijo (le da jo eni, torej konzervativci, "ohranjajo", drugi, progresivci in liberali pa "spreminjajo"...)... Njihovo glavno sporočilo in motto je torej "najprej Slovenija". Tudi Jorg Heider je na enih od prejšnjih avstrijskih volitev nastopal z geslom "Oesterreich zunaechst!", torej "Najprej Avstrija" (Berlusconi bi temu po fuzbalsko dejal Forza Italia!) in prav takrat osvojil velik del glasov Avstrijcev. Milošević je na Kosovem polju Srbom zagotovil, da jih ne bo nihče tepel in da bo uredil Jugoslavijo tako, da bo srbsko vprašanje v njej na prvem mestu. Seveda ne bi hotela neposredno in kar počez primerjati vseh strank na slovenskem političnem prizorišču z Avstrijo in s Heiderjem! Ali celo z Berlusconijem in Miloševićem! Zdi se vam malo pregrobo, mar ne? Drži.

A vendar je simbolika, ki jo uporabljajo na predvolilnih plakatih, popolnoma enaka kot pri omenjenih neljubih voditeljih. Razloga sta lahko dva. Eden bi bil, da se stranke te simbolike sploh ne zavedajo. A v to je kaj malo verjeti, saj je med PR-jevci kar nekaj zvitih in semiotično-simbolno dobro podkovanih ljudi. Drugi razlog, ki je najbrž bolj verjeten, je, da si očitno nobena med njimi, tudi med tistimi, ki bodisi javno trdijo ali pa njihovi vodje vsaj privatno mislijo, da niso ne nacionalisti in ne narodnjaki, ne upa uporabiti nenacionalističnih in nenarodnjaških predvolilnih prijemov na simbolni ravni. To na eni strani nazorno priča o tem, kaj si stranke in njihovi PR-jevci mislijo in kako sodijo o razpoloženju med volečim in bolj ali manj ljubečim jih ljudstvom ter na kakšen način se mu mislijo priljubiti. Ljudstvo kajpada neskončno ljubi samega sebe in stranke ga morajo ljubiti še bolj, predvem pa njegovo deželo, pri čemer simbolika sicer zajema celo lestvico različnih stopenj ljubezni, ki pa se vse stečejo v Eno in Edino: ljubezen do Slovenije. Avsenikovsko razpoloženje "Slovenija, od kod lepote tvoje?", je tako v različnih verzijah, ki segajo od turboposkočnic preko popa, rokovskih do kvazipunkerskih domoljubnih viž, prenešeno v celoten politični spekter (ne pozabimo: šestdeseta v Sloveniji niso bila rockovska pač pa avsenikovska in sicer v milijonskih nakladah!).

Volitve se torej dogajajo in se bodo dogajale znotraj vnaprej zakoličenega in povsem nevprašljivega nacionalistično-narodnjaškega okvira (neo)slovenskosti. To bi se sicer lahko zdelo na videz nedolžno ali celo zvita marketinška poteza, saj bi lahko interpretirali, da so s tem spretni manipulanti t.i. levo-liberalnega bloka desnici odvzeli simbolno agendo in prednost in so volilni boj zvito prestavili s področja Slovenstva na področje spopada različnih programov. Morda so ob pripravi volilne kampanje neketeri tako celo razmišljali in strategijo uporabili zavestno, češ, s tem jim poberemo "nacionalne točke", "odvzamemo veter iz jader", kar je tudi sicer dokaj običajna tukajšnja narcisoidna čvek "samodistanca", ki se vrhu vsega ima za Teorijo.

A tu nama ne gre za razpravo o tem, ali stranke očitni nacionalizem in narodnjaštvo, ki se tudi na plakatih v nekaterih primerih naravnost spogleduje z rasizmom, uporabljajo zavestno ali "nezavedno", ali vanj celo verjamejo ali pa ga, nasprotno, neskrupulozno zlorabljajo kot domnevno "narodovo nezavedno", ki se ga menda da politično mobilizirati ali pa nevtralizirati tako, da preprosto privzameš sovražnikovo pozicijo. V nobenem primeru jim namreč ne bova delila odpustkov za to, kar počno. Na eni strani smo že zdavnaj onstran točke, ko je osrednja razlaga slovenske ksenofobije in kulturrasizma to, da gre za nekaj, kar nedolžno ljudstvo prakticira nič hudega sluteč in "nezavedno". Številne lekcije v zadnjih nekaj letih so nam brutalno pokazale, da nikakor ne gre za temne sile in prastrahove v odnosu do drugega, ki spričo nekih slučajnih konstelacij, torej stanja zvezd, nenadoma privrejo na plano, ampak da gre za skrbno negovane in mokro cveteče rožce slovenske poezije in kulture, ki so pognojene z žlahtnimi gnojili visokih shodov in ki jih publicirajo dobrostoječi in z davkoplačevalskim denarjem financirani časopisi in televizije, sistematično prakticirajo ugledni in zaslužni razumniki in akademiki, ki si s tem, tako mislijo, med ljubečimi Slovenci, tistimi tapravimi, očitno pridobivajo še večji ugled... Ključno pri zadevi je to, da so stranke, ki zastopajo odkrite ksenofobne in rasistične pozicije glede izbrisanih, Romov, priseljencev, homoseksualcev itd., dejansko uspele vsiliti svoj simbolni okvir, znotraj katerega poteka kvazi-razprava in ki je postal absolutno nevprašljiv.

V Sloveniji se je na Fakulteti za družbene vede skupina sociologov že v devetdesetih ukvarjala s teorijo zamenjave elit, in nas prepričevala (tudi pred zadnjimi volitvami), da bo demokratičnost slovenske države zagotovljena takrat, ko bodo za dobro počutje državljanov skrbele uravnotežene kompetentne leve ali desne politične in ekonomske elite, ki bodo razmišljale bolj ali manj konvergentno v smislu Nacionalnega Interesa (levo in desno v tem smislu ne bo več pomembno, ali ldsovsko rečeno: "ne levo - ne desno"). Konvergenca se je dejansko zgodila, a predvsem v eni točki: volitve se dogajajo in se bodo dogajale znotraj okvira (neo)slovenskosti in levo in desno bo, v nasprotju s prepričanjem tistih, ki so pristali na strategijo privzetja nacionalizma in narodnjaštva kot samoumevnega simbolnega okvira, pri tem vse manj pomembno!

In tako smo, najdražje gledalke in najbolj spoštovani gledalci, končno vsi skupaj le prispeli do naše preljube Indije Koromandije. Kdor koli že zmaga, vedno bodo zmagali zgolj Naši!

Naj živijo Naši, Vaša Pikica in Tonček