Naj vlada kdorkoli - samo brez Jelinčiča

Pisati kolumno, ki bo izšla dan po volitvah, tri dni pred volitvami, je nehvaležna reč. Ne le da so napovedi nezanesljive in da vsi napovedujejo tesen izid - celo če bi dokaj zanesljivo lahko pričakoval volilno zmago meni seveda mnogo ljubše levice, je po vsem, kar je ta domnevno leva oblast poleg dobrega zadnja štiri leta storila tudi slabega, ne bi pričakoval z neskaljenim zadovoljstvom. Kljub temu zame seveda ni dileme: še vedno imam mnogo raje tudi tako "levo" vlado kot Janša-Bajuk-Podobnikovo vlado.

Le iz enega, a seveda zelo pomembnega razloga včasih resno razmišljam tudi drugače: da bi bilo štiri leta desne vlade sicer zelo grenko, a nujno zdravilo za naše "levosredinske" stranke. O tem sem že večkrat pisal v tej kolumni, toda junija letos spet nekoliko drugače - dokaz, da dilema ni lahka. Takole:

"Če padec glasov za ZLSD lahko preprečijo le Pahorjev lepi obraz, prazno leporečništvo ter preforsirana prijaznost in nekonfliktnost na vse strani - prav, pa naj bo. Še za tokrat - če je (tudi) to cena, da se prepreči, da bi desnica prišla na oblast prav sedaj, ko je njena usmerjenost proti načelom pravne države in proti spoštovanju pravic manjšin najhujša in najbolj nevarna. Toda pri pravkar povedanem sem vendarle v velikih dilemah, enako kot že nekajkrat pri prejšnjih volitvah v zadnjih letih: venomer se sprašujem, ali ni to dolgoročno le drsenje v 'gnitje vladajočih trupel', kot sem to že enkrat zapisal v tejle kolumni, v znani italijanski scenarij segnitja dolgoletne krščanskodemokratsko-socialistične sovladavine in v prihod Berlusconija kot rešitelja domovine - in ali ne bi bilo zaradi te dolgoročne nevarnosti morda vendarle manj nevarno že kar sedaj preživeti štiri leta pod Janšo in Bajukom (namesto kasneje desetletja pod nekim slovenskim Berlusconijem)??"

Periodično menjavanje dveh (ali več) političnih ekip na oblasti je za politično in siceršnje zdravje seveda nujna terapija. Če se ji bomo tokrat še izognili, bo pač nujno prišla na vrsto enkrat kasneje. Gotovo z drugačnimi posledicami, kot bi jih prinesla takojšnja, že letošnja zamenjava na oblasti. Boljšimi ali slabšimi, za državo kot celoto namreč? Kdo ve. In zanesljivo tudi kasneje ne bomo nikoli vedeli, ker bomo vedno lahko primerjali samo nekaj, kar se je zgodilo, z nečim, kar se ni zgodilo. Tako pač v zapleteni človeški družbi je - in dobro je, da ni drugače.

Poleg periodičnega menjavanja dveh povsem različnih političnih ekip na oblasti pozna zlasti evropska parlamentarna demokracija seveda tudi nekaj vmesnega - le delno zamenjevanje prejšnjih vladnih garnitur z novimi, le delno drugače politično sestavljenimi. Ob šestih ali osmih strankah v parlamentu je možnih kombinacij tudi za tako vladno rešitev seveda veliko. "Velika koalicija" dveh največjih strank, če bi imeli sami dovolj glasov za to, bi bila tu v marsikakšnem pogledu še najboljša: manj kadrovskega in drugega političnega barantanja, vendarle nekoliko resnejša opozicija (čeprav razbita na levo in desno), preglednejša odgovornost itd. - vse seveda le v primerjavi s še večjo koalicijo iz treh, štirih, petih politično raznobarvnih strank. A počakajmo še tri ali štiri dni - že v ponedeljek bo izbira možnih kombinacij veliko manjša.

In sedaj nazaj k naslovu današnje kolumne: "Naj vlada kdorkoli - samo brez Jelinčiča!" Iz doslej povedanega je jasno, da mi kajpak ni vseeno, kdo nam bo prihodnja štiri leta vladal. Ampak, naj nam vlada kdorkoli že, vsaka od doslej omenjenih možnih variant ima svoje dobre in svoje slabe plati in jo bomo vsi, "levi" in "desni", že bolj ali manj normalno preživeli - zelo nenormalno pa utegne postati marsikaj, če bosta bodisi leva bodisi desna stran po volilnem izidu ravno toliko prešibki, da vlade nobena od njiju ne bi mogla sestaviti brez Jelinčiča.

Zakaj nenormalno? V smislu ohranjanja evropskih vrednot strpne in demokratične družbe seveda. Ekstremno nacionalistične stranke so v Evropi, vsaj praviloma, zunaj tega polja, zunaj tega "normalnega" političnega spektra, kjer vse druge stranke med seboj lahko koalirajo, pa če so si še tako različne - le z njimi ne. Res je bila pred leti in desetletji Evropa glede tega morda bolj stroga in dosledna kot danes, ko je močni vzpon nacionalistično-ksenofobnih strank (npr. v Avstriji in na Nizozemskem) tamkajšnjo "politično pokrajino" temeljito spremenil. A vsaj tam, kjer niso tako močne in jih zato še lahko držijo "v karanteni", jih tam res držijo. Desne stranke so seveda tudi tam marsikdaj v skušnjavi, da bi se oprle na njihovo pomoč - toda to velja za tako politično nespodobno, da bi jim bolj škodilo kot koristilo, in zato to "karanteno" vzdržujejo, dokler se le da.

Parlamentarno-proceduralna pravila tu niso nepremostljiva ovira, če obstaja resna politična volja. Ko so pred Berlusconijevo ero v Italiji "stranke ustavnega loka" takratne neofašiste v celoti in dosledno izključevale iz vseh možnih oblastnih kombinacij, so jih iz izračunavanja za vlado potrebne večine v parlamentu preprosto odštele in se vse vnaprej (že pred volitvami) zavezale, da jih ne le nobena ne bo vzela v vlado, ampak da tudi noben zakon ne bo sprejet, če bi bilo to odvisno od njihovih glasov - niti opozicija vlade nikoli ne bo rušila z njihovimi glasovi. Vse "proceduralne" metode za to so že znane in preizkušene, le politična volja za uporabo teh metod je potrebna. Ali popolna združitev levice in demokratične desnice okrog Chiraca, ko je bilo v Franciji treba kategorično in demonstrativno potolči Le Pena.

Seveda je bilo tam vse to možno tudi zato, ker so bili vsi resni politični mediji glede tega enotni in zelo odločni. Kdor bi ta pravila "politične etike" prekršil, bi bil hitro politično mrtev - razen če bi se seveda sam pridružil ekstremnim nacionalistom. V naši zelo nizko razviti politični kulturi žal te zavesti močno primanjkuje tako pri političnih strankah oziroma politikih kakor tudi pri novinarjih: eni in drugi so pripravljeni ob še tako hudih nacionalističnih izpadih Zmaga Jelinčiča in podobnih skomigniti z rameni, češ, pač lovi volilce, tudi to je povsem legitimno, in če nam ponuja v podporo svoje glasove, zakaj pa jih ne bi vzeli.

Ker ni več prostora za podrobnejšo obdelavo problema, naj tokrat sklenem bolj na kratko (v upanju, da nas nedeljski volilni izid ne bo prisilil k vračanju k tej temi): če se nočemo še enkrat blamirati pred Evropo kot politični diletanti in nenačelni špekulanti (kot smo se te dni ob "špecanju" Hrvatov zaradi incidenta, ki smo ga sami sprovocirali), potem bi bilo razumno, če bi se obe, levica in desnica, vnaprej odpovedali formiranju kakršnekoli vlade z Jelinčičevo podporo kot nečemu nečastnemu in "neevropskemu". Če ne eni ne drugi ne bodo mogli (brez njega, ki se brez sramu vnaprej ponuja na vse strani) sestaviti vlade sami, pa naj ustvarijo tako ali drugače oblikovano sredinsko ali "veliko" koalicijo. Ta gotovo ni idealna rešitev, ima precej slabosti - a nobene tako velike in tako usodne, kot je pogojevanje vladne politike z ekstremnim nacionalizmom.