Parlament z 11 poslankami

Spoštovani gledalci, tokrat pa še posebej pa gledalke,

vsako ljudstvo ima predstavnike, kakršne si zasluži. Bodočo pozicijo in opozicijo, kajti oboje smo izvolili, tudi če nismo volili. Tudi ve, drage gledalke! Gledamo in poslušamo, da je menda Liberalna demokracija prava poraženka teh volitev, pa se tokrat lahko vprašava nekaj, kar v povolilni furiji očitno nikakor ni pomembno. Politični poraženci, ki da gredo v opozicijo, bodo v parlamentu sedeli z 20 poslanci in 3 poslankami. Kaj pa ve, drage gledalke? Koliko poslank bo zagotavljalo vašo, vsaj simbolno prisotnost v javnosti?

Ne, seveda ne, tega nisva hotela reči ... Seveda pri nas ne obstaja diskriminacija žensk! Dobile ste parlament z 11 poslankami, a nič hudega, saj je celo ena najzgodnejših feministk, ki je sicer stavila na vzgojo žensk, še v 18. stoletju menila, da lahko moški zastopajo ženske prav tako dobro kot one same (nekateri še danes menijo, da celo bolje, saj menda ve, drage gledalke, po definicije ne veste, kaj bi rade, in moški vedno bolje vedo, kaj hočete, kaj ste pravzaprav rekle, ali ja pomeni ja in ne ne in podobno). Poleg tega ste si same krive, saj menda tako ali tako nočete kandidirati, tudi če vas še tako prosijo, oni pa vas že ne bodo silili v ta tako neprijetni posel politike, če se v njem ne počutite dobro (kar je menda pokazal že bivši režim). Tako boste spet imele priložnost gledati njihovo odlično zastopstvo v parlamentu v vseh pogledih, ki zadevajo vaša življenja in njihovo budžetiranje, kjer se bodo vsepovprek preskušali kot veliki strokovnjaki za zaposlovanje, vzgojo in moralo, in kar bo menda najpomembneje, skrbeli za razvoj slovenske družine, in da boste rojevale več, kar napovedujeta Bajuk in Podobnik. Le gledale boste in se čudile, kako neznanska bo ta skrb, predvsem za veliko slovensko družino, katere člani ste vsi, dragi gledalci in gledalke, ki seveda sodite vanjo. Zdaj ko so tako lepo obljubili in poudarili, da bodo skrbeli za družino in za dvigovanje rojstev, bodo gotovo postavili tudi parlamentarni vrtec, v katerem bodo bodisi kobacali njihovi otročki in vnučki, in posebej tisti, ki so, kot Zmago Jelinčič, na volitvah razkazovali nove žene in naraščaj, bodo vanj tu in tam morda zavili tudi sami. In morda tudi tam zganjali veliko telovadbo in vadbo v evropskosti in civiliziranosti in oddaljenosti od Balkana, ki da topogledno prevladuje v slovenski deželici.

Ena od najinih kolegic v raziskovanju je po drugih svobodnih in demokratičnih volitvah v Sloveniji zapisala, da so njihove velike poraženke v resnici ženske (takrat jih je bilo v parlamentu celih 7). Nič čudnega, da so že davnega leta 1990 v parlamentarni zgradbi najprej poskrbeli za vgradnjo dovolj velikega števila pisoarjev, da poslancem po spremembi oblasti in redukciji števila žensk v skupščini ne bi bilo več treba čakati pred WC-ji v vrsti za opravljanje potrebe, kar se na množičnih prireditvah ponavadi dogaja vam, drage gledalke. Bili so daljnovidni, ni kaj! Vedeli so, da odstotek žensk v demokraciji še dolgo ne bo presegel magične meje 15. In očitno v naši deželici ne more pomagati ne dvajset uradov in zakonov o enakih možnostih, ne ustavna zaveza o uravnoteženi zastopanosti žensk, ne sto koalicij v ta namen, pa tudi članstvo v EU ne. Vaša prisotnost na predvolilnih plakatih zmagovalcev, drage gledalke, je bila jasno začrtana, tu ste za narodovo reprodukcijo ..., morda še za tisto, kar se tu popularno imenuje 'lepota'. Vaša navzočnost na listah domnevnih izgubarjev je bila za izvolitev prav tako zanemarljiva. Poraženci niso oni, drage gledalke, politične poraženke ste ve.

Tam nekje, v daljnem svetu, obstaja Elfride Jellinek, feministična avtorica, ki posega po Nobelovi nagradi. Pisateljice, včlanjene v društvo slovenskih pisateljev (spet na od institucij, v kateri vas moški tako dobro zastopajo), pa so nedavno, kot piše Brane Mozetič v pismu bralcev v četrtkovem Delu, od knjižničnega nadomestila, do katerega so kot avtorice upravičene, dobile prav toliko odstotkov vseh sredstev za štipendije kot poslanke sedežev v parlamentu. In to ob dejstvu, "da so ustvarjalke s knjižničnimi izposojami (če sploh ne govorimo o tem, kdo si knjige izposoja oziroma bere) zagotovile kar 40 odstotkov za štipendije, prejele pa jih borih 11". In doda: "Kaj ne bi bil to dober razlog, da bi članice DSP prijele vajeti v svoje roke ter zahtevale, kar jim gre, pometle z moško pisateljsko srenjo, ki jim greni življenje in onemogoča ustvarjanje, ali pa preprosto osnovale svoje društvo in pobrale svoje denarce in si jih po svoje razdelile?"

Najina kolegica iz tujstva, ki je bila nedavno v Sloveniji, je po obisku nekaj svojih znank presenečeno ugotovila, da večina žensk poleg svojih služb, ki jih uspešno opravljajo, vodi še celotno gospodinjstvo in psihično oskrbo mož, otrok in podobno ... A spoštovane gledalke, medtem ko imate ve v rokah metle v za vas menda varnih slovenskih domovih, vas mimogrede pometejo s tistih mest, kjer se dobi in deli moč, politična oblast in denar. Ali morda ne bi bil čas, da metle in boksarske rokavice, ki vam jih nadevajo na jumbo plakatih, da se borite s čistočo in gubami, uporabite v druge namene, tako kot sugerira Mozetič pisateljicam? Nekoč, preden so začeli zažigati čarovnice, so metle menda uporabljali tudi drugače. Da bi imele v tej parlamentarni sestavi kakšen resen vpliv na politiko v celoti ali posamične javne politike nasploh, se bo treba poslužiti najmanj metel, če ne celo črne magije ali kakšnih drugih posebnih sredstev. Drug teden bo, kot nalašč, v sozaložništvu Amnesty International in Mirovnega inštituta s podporo Evropske komisije izšel zbornik z dokumenti o človekovih pravicah žensk, o katerih vsi radi razmišljajo, da so nekakšen dodaten korpus za nerazvite države in "pokrite" ženske in da so pravice pri nas, v civilizaciji, že zdavnaj uresničene. Večina tako desnih kot levih neoliberalcev namreč še vedno meni, da ženske pač nočejo participirati pri oblasti in da mora večja zastopanost, kot je dejal eden od uglednih pravnikov, "najprej dozoreti v neki splošni mentaliteti, tako moških kot žensk, do tiste mere, da bo potem to postalo smiselno, kot neko načelo še dodatno, tudi s pravnimi akti". In tako čakamo, da mentaliteta naših vrlih vodilnih mož dozori ... In čakamo, čakamo ...

Kot rečeno, vsako ljudstvo ima takšne predstavnike, kot si jih zasluži. Še dobro, da je knjiga o pravicah žensk zajetna in težka bukla s skoraj 800 stranmi, kot je mimogrede opazil najin kolega Aldo. Po potrebi, drage gledalke, bomo te težke knjige, če jih naši vrli poslanci ne bodo brali, lahko uporabljali vsaj kot trda dejstva za trde glave.

Pa dober sprejem vam želiva in veliko zabave pri spremljanju povolilnih in parlamentarnih razprav,

Vaša Pikica in Tonček