Med snobizmom in resentimentom - možnost za alternativo

Komentarji o zadnjih volitvah so se pretežno ukvarjali z estradnimi dosežki političnih primadon. Izid so pojasnjevali s tem, da je bil eden preveč cagav, drugi zadosti zadržan, da je ta zamenjal vlogo, oni pa še stare ni znal odigrati. So pri politični odločitvi res odločali nepolitični razlogi? Hkrati ko je večina občil komentirala volitve z besediščem družabne kronike, obrekljivega natolcevanja ali v najboljšem primeru gledališke kritike, nas vendarle vsi prepričujejo, da naj bi desnica premagala levico, da naj bi torej prišlo do pravega političnega preobrata. Kaj torej pomeni depolitizacija politike - in kakšni so njeni politični učinki?

Teoretik svetovnega kapitalističnega sistema Immanuel Wallerstein meni, da je v zadnjih 200 letih obstajala pravzaprav ena sama politična ideologija, ki pa je imela tri različice. Politična ideologija moderne je izhajala iz francoske revolucije, in njene tri različice so se izoblikovale glede na odnos do revolucije. Vse so se strinjale, da je revolucija prinesla prelom, ki ga ni več mogoče odpraviti. Konservativci so hoteli zmanjšati škodo. Liberalci so menili, da je revolucija naredila natančno, kar je prav in mogoče. Nekateri pa so menili, da revolucija ni v celoti uveljavila svojih ciljev in jo je treba gnati naprej - ti so bili socialisti.

Te vrste politike s konservativno desnico, liberalno sredino in socialistično levico je bilo po Wallersteinu konec z revolucijo leta 1968. Revolucionarne mladinske množice so tistega leta pometle na smetišče zgodovine vse tri različice moderne politične ideologije. V desetletjih po 1968 so se res vse tri povezale pri zatiranju dosežkov, učinkov in idej 1968. Poenotile so se ob najmanjšem skupnem imenovalcu, ki so ga krstile za neoliberalizem. Do konca 20. stoletja je neoliberalizem napadel večino dosežkov 20. stoletja - pravice iz dela, socialno državo, protikolonialno revolucijo, miroljubno mednarodno koeksistenco in socialistično revolucijo. A v svojem uničevalnem pohodu si je spodnesel tla pod nogami: uničil je tudi moderno politično sfero.

Kako deluje politična sfera po koncu politike, je pokazal sociolog Pierre Bourdieu. Politične stranke predvsem določajo odnosi med njimi samimi. Vsaka si najde svojo nišo, potem pa pogleda, koga vse bi lahko s svojega položaja "predstavljala". Ker hoče krog volivk in volivcev povečati čez robove svojih strukturnih "ciljnih skupin", razvodeni svoj govor, govori dvoumno - in ker vse stranke počnejo isto, se naposled razlikujejo samo še po nepolitičnih značilnostih, po osebnem stilu vodij, po slogu zavajanja.

Recimo, da je bil pri nas politični prostor že od vpeljave strankarske "demokracije" strukturiran "post-politično", a da so ga ljudje še zmerom množično dojemali "moderno". Položajev v politiki seveda niso določali z vatlom francoske revolucije - temveč, recimo, z merilom zadnjega velikega zgodovinskega preloma, z revolucijo "človekovih pravic" v socializmu. V množičnem mnenju so se tri "moderne" različice izoblikovale takole. Tisti, ki so menili, da je treba zmanjšati škodo, ki jo je naredil zgodovinski prelom, so bili konservativci. Konservativci so popustili revoluciji "človekovih pravic", kolikor so pač morali - a so poskrbeli, da se razmerja gospostva ohranijo. To je bilo mogoče doseči z dvojim: z omejitvijo "demokracije" na strankarski parlamentarizem - in z uvedbo neoliberalnega kapitalizma. Tisti, ki so menili, da je "demokratična revolucija" naredila natančno tisto, kar je mogoče in kar je treba, so bili liberalci. Njihov obrazec je bil strankarska demokracija "zahodnega tipa" in kapitalizem "zahodnega tipa", ki je bil tedaj že neoliberalizem globalnega tipa. Med konservativci in liberalci potemtakem že od začetka ni bilo razlike. Naposled so množice verjele, da obstajajo tudi taki, ki menijo, da je treba revolucijo "človekovih pravic" v okviru socializma vzeti zares in gnati do konca. Ti naj bi bili levica: k dosežkom socializma (socialna država, solidarnost, egalitarizem) naj bi dodali še človekove pravice in politično demokracijo. Tako so množice tudi volile. Na prvih volitvah je sicer (zelo majhna) večina nasedla Demosu, a najmočnejša posamezna stranka je bila tista, ki ni tajila, da izhaja iz socialističnega sistema. Poslej so na vseh volitvah zmagali tisti, v katerih je množično mnenje videlo "levico". A ti, ki so se v množičnem razumevanju znašli na strukturnem kraju levice, niso uveljavljali leve politike.

Kaj se je torej zgodilo na zadnjih volitvah? Ker ni bilo leve politike - edine, ki bi še lahko nosila moderni politični prostor, je množično mnenje opustilo moderno šablono, s katero si je dotlej razlagalo strankarska početja. Začelo je gledati skoz post-politična očala.

Pred tako uravnanim pogledom so prihodnji zmagovalci razgrinjali zgodbe in prikaze, ki jih je mogoče povzeti s preprosto trditvijo: "Oblast ima umazane roke." Aksiom lahko razumemo s stališča plebejskega resentimenta ali sartrovskega eksistencializma ali zdravega praktičnega razuma ali kot večno oidipsko prekletstvo - vseeno: prav ta ideološki esperanto omogoča nepolitično konsolidacijo čez zadosten del volilnega telesa.

Podmena o "pokvarjeni oblasti" je prav toliko iracionalna, da jo je mogoče zlahka hraniti z izbranimi eksempli, in je zadosti čustveno nabita, da zmore napajati vse od indisponirane indiference do ogorčenja in gneva. Sovraštvo do oblasti je zrcalna slika ljubezni do hierarhije, se pravi, snobizma. Sedanji snobizem ni več proustovska fascinacija nad aristokracijo, katere razkošje je bilo čisti družbeno-zgodovinski luksuz, saj ni imela nobene družbene vloge več. Zdaj je snobizem krhka družbena vez, ki zadržuje povzpetniški boj vsakogar proti vsakomur v znosnih mejah - se pravi, snobizem je ideologija vladajočih. Je pa tudi ideologija, s katero medijska trobila v tisočerih družabnih kronikah od rumenega prostaštva do parlamentarnega poročanja ohranjajo in obnavljajo množični pristanek na sodobno zgodovino nesramnosti.

Tokratni zmagovalci so ideologijo, s katero vladajoči slepijo sebe in pojijo množice, samo preobrnili za ljudsko rabo. Povzpetniški snobizem so predelali v plebejski resentiment. Vprašanje je, ali se zavedajo, da to čustvo tolče po vsakomer, kdor se znajde na oblasti. A za nas je pomembno nekaj drugega. Če se je preprosti trik z dvojno rabo dveh strani iste ideologije tako zlahka posrečil - to pomeni, da ta čas ni vladajoče ideologije. Za zdaj straši naokoli le ideologija vladajočih v varianti za oblastnike in v različici za ljudstvo. Se je s tem odprla zgodovinska možnost, da alternativni pogledi spet prevzamejo hegemonijo ?