Etnično čiščenje slovenskega "etra"

Ga vidite, kako ta nesramni Krivic spet laže in blati Slovenijo? Kakor da Srbi in Bošnjaki in vsi drugi "od tam spodaj" ne bi na glas prepevali po naših gostilnah za pravoslavni Božič in Novo leto, pa doma za bajram in še mnogokrat, ne da bi jih kdo motil - še mnogi Slovenci se jim radi pridružijo. - Da, to je že res, v njihovi zasebnosti jih praviloma pustimo pri miru, toda če se kdo od njih oglasi po svoje v mešani družbi, na ulici, v trgovini ali, bog ne daj, celo na javnem zborovanju, bo pa zelo hitro zaslišal glas kakšnega "budnega" Slovenca: "Tukaj je Slovenija - govori slovensko ali pa bodi tiho!" In vsi drugi bodo budnega Slovenca glasno ali vsaj tiho podprli - in nisem še slišal nikogar, niti pravnika ne (razen sebe), ki bi se ob taki priložnosti oglasil in rekel: "Spoštujmo vendar ustavo - ta jim izrecno daje pravico govoriti po njihovo brez vsakih omejitev!"

Prvi novejši javni poskus etničnega čiščenja slovenskega "etra" - v širšem smislu, kot kateregakoli prostora in načina komunikacije med ljudmi - sem zasledil februarja lani v Delu, ko je Miho Jazbinška ob kurban-bajramskem voščilu muftija Đogića na slovenski TV “zbodla dvojezičnost napisa Islamska zajednica u Republici Sloveniji” in je dodal, "da za tako dvojezičnost v javni rabi na nacionalni javni televiziji ni pravne osnove". Ko sem v polemiki nato opozoril na ustavno pravico vsakogar v tej državi (po 61. členu Ustave), da svobodno in neovirano uporablja svoj jezik (le v uradnih postopkih "na način, ki ga določa zakon", namreč s prevajanjem, torej celo tam "dvojezično"!), se je Jazbinšek začel sklicevati na takrat še pripravljajoči se zakon o javni rabi slovenščine, češ, kaj napadaš mene, če pa poslanci pripravljajo zakon, ki bo to uzakonil.

Odgovoril sem mu, da bo potem pač tudi poslancem treba "lepo povedati, da so predlagali cel kup protiustavnih zakonskih določb, ko skušajo ustavno zapoved uradnega poslovanja v slovenščini zakonsko razširiti kar na vse javno sporazumevanje, na javne izjave, na jezik v medijih, na javne prireditve itd." In naprej: "Vse to lahko po ustavi (in po zdravem razumu) poteka v kateremkoli jeziku - seveda pa najbrž nikomur ne bo prišlo na misel, da bi tu npr. izdajal časnik v kitajščini, ker ga pač ne bo imel komu prodati. Z bosanščino je pa seveda že drugače. Jo boste kar prepovedali? Zbudite se vendar - živimo v 21. stoletju, sredi Evrope, ki že dolgo prisega na spoštovanje človekovih pravic in načel pravne države."

Ker se je Jazbinšek še naprej skrival za poslance, sem v Delu še enkrat zapisal: "Ti poslanci, domnevam, berejo časopise, torej mi ni treba zanje posebej ponavljati, kar sem javno zapisal že zadnjič: da so predlagali cel kup protiustavnih zakonskih določb, ko skušajo ustavno zapoved uradnega poslovanja v slovenščini zakonsko razširiti kar na vse javno sporazumevanje ... Tam velja 61. člen ustave (svobodna uporaba kateregakoli jezika), ne 11. člen ustave (slovenščina kot uradni jezik v uradih, 'pri uradovanju')."

No, kasneje se je izkazalo, da se naši poslanci nočejo "zbuditi v 21. stoletju" in da se na (zgolj) časopisna opozorila na protiustavnost svojega početja požvižgajo. Tako sem se, če le malo pretiravam, moral jaz "zbuditi v 19. stoletju" - ko sem čez leto dni, februarja letos, prej se namreč za ta znameniti zakon nisem utegnil nadalje zanimati, v Dnevniku prebral članek "Bo mujezin moral peti po slovensko?" No, najbrž ne, nas tam, čeprav nekoliko negotovo, pomirja dr. Janez Dular, vodja sektorja za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo. Takole pravi: "Če bi mujezinovo oglašanje vzeli le kot molitev, potem zakon najbrž ne bi bil kršen, če pa bi presodili, da mujezin v arabščini ... vernike na javnem kraju poziva k molitvi, pa bi bilo mogoče v skladu z zakonom o javni rabi slovenščine zahtevati, da tudi tovrstno komuniciranje poteka v slovenščini."

Podobna modrovanja smo lahko nato pred nekaj dnevi slišali še na televiziji, le da je medtem vsaj to postalo jasno, da mujezinov klic vsekakor spada k molitvi - in so si vsi oddahnili: ah, pa smo srečno rešili ta težki problem. Pa če ga ne bi? Če bi bil mujezinov klic k molitvi le star običaj in formalno ne bi bil del liturgije? Bi potem vrli skrbniki etnične čistosti slovenskega "etra" staknili glave in dali prav dr. Dularju, da bi bilo v tem primeru mogoče "v skladu z zakonom o javni rabi slovenščine zahtevati, da tudi tovrstno komuniciranje poteka v slovenščini"?! Da bi se nam smejal - in se zgražal - ves svet?

Problem pa seveda ni v teoloških finesah (kaj formalno spada v bogoslužje in katero "komuniciranje" je morda že zunaj tega), ampak je mnogo bolj preprost, a hkrati seveda tudi mnogo globlji. Gre namreč za vprašanje, kako da si niti eden od 90 poslancev državnega zbora in še vse množice pravnikov in drugih strokovnih sodelavcev, ki jih obkrožajo, ni niti zastavil vprašanja, kako je možno brez zadrege pripraviti in nato sprejeti zakon, ki mirno spregleda 61. člen Ustave, tistega o slovenščini kot uradnem jeziku pa brez trohice slabe vesti očitno protiustavno "razširi" v razumevanje slovenščine kot "državnega" jezika, zakonsko zapovedanega vsem in vsakomur, ki javno govori ali piše. Oziroma "na vseh področjih javnega življenja v Republiki Sloveniji", kot dobesedno piše v 1. členu tega zakona. Naš zakonodajalec očitno ne razume niti tega, da so uradni jezik po ustavi dolžni uporabljati le "uradi" (nosilci javnih funkcij), ne pa zasebnopravne osebe in posamezniki (ne zasebno ne javno). Seveda je stvar kulture, da se priseljenci naučijo jezika dežele, kjer živijo, toda pravna obveznost (razen ob pridobivanju državljanstva) to ni.

V nadaljnjih nad 30 členih je ta zakon popolnoma nestrokovno pomešal hruške in jabolka: od ustavno nespornih členov o rabi slovenščine kot uradnega jezika (npr. v uradih, tudi v javnem šolstvu itd.) - prek že bolj spornih o zapovedani rabi slovenščine npr. na spletnih straneh (čl. 11), pri poslovanju zasebnikov s strankami (čl. 14), pri imenih lokalov (čl. 18) - do po mojem mnenju povsem očitno protiustavne prepovedi rabe tujih jezikov na novinarskih konferencah (čl. 21), v medijih (čl. 22), pri oglaševanju (čl. 23), na javnih prireditvah (čl. 24) itd. Gornje naštevanje delno spornih ali tudi povsem protiustavnih zakonskih določb je le ilustrativno in zaradi pomanjkanja prostora tu žal ne more biti natančneje argumentirano.

Vsaj malo več bom skušal povedati v odgovoru na članek o mujezinu v Dnevniku - naj prebere še tam, kogar stvar bolj zanima. Tu res le skrajno na kratko: vsi navedeni sporni členi (in še drugi) so sporni zato, ker prav vsi pomenijo očiten poseg v ustavne pravice iz 61. člena Ustave, taki posegi pa so ustavno dopustni le po izvedenem "strogem tehtanju", ali je tak zakonski poseg ne le nujen, ampak popolnoma neizbežen, da bi se ustrezno (a sorazmerno) zavarovala neka druga ustavna pravica ali vrednota. Takega tehtanja prizadetih pravic pa naš zakonodajalec sploh izvedel ni, kaj šele, da bi nam predstavil njegove rezultate. To bo sedaj moralo narediti ustavno sodišče, brž ko bo kdo zahteval presojo ustavnosti tega zakona.