Bo "evropska" "ustavna" pogodba sprožila nov krog družbenih bojev?

Kakor pri pridružitvi vojaški zvezi Nato so se tudi tokrat vse stranke z izjemo skrajnih nacionalistov poenotile na istem stališču. V nasprotju z vstopom v Nato tokrat ni bilo javne razprave. Stranke so, kakor navadno, spuščale dimno zaveso demagogije - a tokrat se jim je pridružila tudi časnikarska srenja. Politični oblastniki in njihove medijske agenture so bili zato pri obdelavi javnega mnenja v podporo "evropski" "ustavi" bistveno uspešnejši kakor pri Natu. Pri Natu so ankete kazale okrog 40% podpore in okrog 30 % zavračanja - "evropsko" "ustavo" je novembra lani podprlo 60% anketiranih, proti jih je bilo manj kakor 10%. Ob nizki udeležbi na referendumu je potem vstop v Nato podprlo dobrih 40 %, proti je bilo dobrih 20 %. O evropski pogodbi referenduma ni bilo. Posledice vstopa v Nato so bile javnosti razmeroma jasne, še dodatno jih je razodela ameriška agresija na Irak: državljanke in državljani so vedeli, o čem se odločajo. Pri Natu se je ljudstvo vsem podatkom in očitnemu stanju navkljub vseeno raje odločilo na podlagi rasistične retorike kakor na podlagi racionalnih argumentov. A vendarle so se lahko ljudje pri Natu vsaj odločili, na kakšni podlagi se bodo odločili. Pri evropski pogodbi te možnosti ni bilo. Ker ni bilo ne informacij ne razprave, lahko rečemo, da večina podpira evropsko pogodbo, ne da bi vedela, kaj podpira. Zato si je vredno ogledati, kaj večina javnega mnenja podpira, ne da bi se ji zdelo vredno pozanimati, kaj podpira.

Kritiki najpogosteje očitajo evropski "ustavni" pogodbi dvoje: da ni socialna in da ni demokratična. Pravzaprav je še huje: pogodba ne le ne brani socialnih pravic, temveč varuje koristi kapitala. V marsičem je zato proti-socialna. Podobno ne le ne vzpostavlja demokratičnega političnega sistema, temveč postavlja oblast, ki ni pod demokratičnim nadzorom; odpravlja delitev na izvršno in zakonodajno oblast; ne le ne zagotavlja javnega delovanja oblasti, temveč zagotavlja skrivno delovanje oblasti. V marsičem je zato proti-demokratična. Naposled niti ustava ni: je samo meddržavna pogodba, ki se razglaša za nekaj, kar ni. Po svojem družbenem bistvu je pogodba med nacionalnimi političnimi razredi, da bodo služili transnacionalnemu kapitalu in se tako ohranjali na oblasti.

Na socialnem področju "evropska" pogodba ne varuje pridobitev družbenih bojev, ki so jih napredne politike izbojevale v zadnjem stoletju in jih marsikod tudi ustavno zavarovale. Za socialne pravice pogodba v glavnem pravi, da jih "priznava in spoštuje" v državah, koder obstajajo, in v meri, v kateri jih posamezne države spoštujejo. To pomeni, da pogodba ne določa nikakršnega socialnega minimuma, ki bi bil obvezen za vse države članice EU. Neposredna posledica tega je, da pogodba ne onemogoča tako imenovanega "socialnega dumpinga". Ne preprečuje, da države ne bi zmanjševale socialnih pravic in pravic iz dela, zato da bi ugodile zahtevam kapitala.

"Evropska" pogodba nas, denimo, ne brani pred tem, kar pravkar počne Janšev minister za delo, družino in socialne zadeve, ko poziva sindikate, naj ne nasprotujejo "povečanju prožnosti trga dela". Povečevanje prožnosti trga delovne sile pomeni: zmanjševanje pravic iz dela, uvajanje delovnih razmerij brez jamstev za delavke in delavce, povečevanje negotovosti delavk in delavcev, zlasti pa spodkopavanje kolektivnih pogodb. Prožnost trga delovne sile pomeni delovne pogodbe za določen čas in honorarne pogodbe za določen projekt, pomeni dejansko odpravo minimalne plače, odpravo pravic do bolniške, dopusta, pokojnine, zdravstvenega zavarovanja itn. Pomeni tudi zmanjševanje moči sindikatov. Prav to je "socialni dumping". S socialnim dumpingom vlade poskušajo doseči konkurenčnost svojih gospodarstev s povečevanjem izkoriščanja in zatiranja tistih, ki proizvajajo vrednost. Prav to počne Janševa vlada: konkurenčnost gospodarstva poskuša doseči z brezpravnostjo in mizerijo.

"Evropska" pogodba ne zagotavlja pravice do dela, čeprav to pravico, denimo, zagotavljajo ustave Belgije, Finske, Francije, Italije, Irske, Luksemburga, Nizozemske, Portugalske, Španije. Pogodba ne zagotavlja pravice do minimalnega dohodka, pravice do socialne varnosti, do zdravstvenega, pokojninskega zavarovanja, do nadomestil ob brezposelnosti. Ta ustava ne onemogoča, da države, v kateri so si ljudje izbojevali te pravice, ne bi začele zmanjševati njihovega obsega ali jih odpravljati. Pogodba potemtakem ne zagotavlja varstva že izbojevanih socialnih pravic.

Na drugi strani pogodba povzdiguje na raven ustavne kategorije "svobodni in neovirani trg", pa tudi "svobodno in nepotvorjeno konkurenco". S tem že vnaprej resno omejuje možnosti za državno poseganje v gospodarstvo. A še huje: za gospodarstvo, se pravi, za tržne in torej profitne dejavnosti razglaša tudi področja, ki so doslej veljala za negospodarska zadeve in so bila zato zavarovana pred napadi kapitala, kapitalističnih odnosov izkoriščanja in zatiranja, pred pridobitniško logiko. Na primer javne storitve in kulturne dejavnosti.

Pogodba na eni strani odpravlja varstvo pridobitev dosedanjih družbenih bojev. Na drugi strani varuje koristi kapitala in razširja družbena področja, na katerih zapoveduje pridobitniško logiko kapitalističnega trga. Tisti, ki podpirajo "evropsko" pogodbo, se torej strinjajo s tem, da se bodo morali ponovno bojevati za pridobitve, ki jih je izbojevalo napredno 20. stoletje. A bojevali se bodo v bistveno težjih okoliščinah: ne samo, da pogodba varuje koristi kapitala - temveč tudi uvaja politični red, ki je bistveno manj demokratičen, kakor so bile države 20. stoletja.

Kdor podpira "evropsko" pogodbo, to pa je celotni tukajšnji politični razred in kakšnih 60 % javnega mnenja - ta torej začenja nov krog razrednih in splošnih družbenih bojev. Bojevali naj bi se za tisto, kar je nekoč že bilo dobljeno - in to v sistemu, ki bo bistveno manj demokratičen kakor so bile države prejšnjega stoletja.