Vrnitev družbenega

V ruskem filmu Babica, ki smo si ga nedavno lahko ogledali v kinu Dvor, smo soočeni s kričečim primerom novih neenakosti in brezbrižnosti v postsocializmu. Gre za žalostno zgodbo o babuški, tradicionalni ruski mamki, ki je v času socializma vzgojila tako svoje otroke kot vnuke. Po razpadu Sovjetske zveze in tranziciji v tržno gospodarstvo živi skupaj s svojo bolno hčerko in njenim možem. Hči mora v bolnico in pozneje umre. Babuško zet preseli k njeni sestri, a ta si, ko zalezuje svojega alkoholiziranega sina, zlomi kolk in mora v bolnico. Babuška tako spet nima kje živeti; njen zet, ki ima ljubico, je noče nazaj, ne sodi v potrošniški stil življenja, ki sta ga sprejela dva od njenih vnukov. Edini vnuk, ki bi jo še bil pripravljen vzeti, je begunec iz Gruzije v podnajemniškem stanovanju in se boji lastnice. Na koncu filma babuška odide v ledeno mrzlo snežno noč. Drugi del filma je nekakšna parodija na road movies, ko vnukinja prevaža babuško naokoli v avtu od zeta do ostalih vnukov in jih sprašuje, ali jo lahko vzamejo, mdetem pa si lahko ogledujemo različne postsocialistične interierje in eksterierje. Ko nekoč peljejo mimo novega naselja razkošnih vil na griču, se babuška pozanima, kdo v njih živi. Vnukinja ji odgovori: Novi Rusi (Novi Rusi so novopečeni razred bogatašev tranzicijskega časa.) In Babuška jo vpraša: Kdo pa so? Ali so takšni kot smo mi?

Film je demonstracija "novega časa", ko so nezimerno narasle razredne in druge oblike neenakosti in pokaže nam njihove nevzdržne posledice: vse večja neenakost v dohodku, neenakost pri dostopnosti do zdravljenja, neenakosti v izobraževanju, nezaposlenost in revščina, neenakosti, ki jih povzroča soocialno varstvo in pokojninski sistem in, nenazadnje, tiste, ki jih povečuje neenako razporejen t.i. socialni kapital. Raziskave kažejo, da se v postsocializmu niso povečale le neposredno merljive oblike neenakosti, ampak tudi denimo problemi z zdravjem in stopnja kriminala: velik del problemov z zdravjem ali s stopnjo kriminala v teh državah je posledica povečanih materialnih neenakosti in problemov, ki jih imajo ljudje, ker ne morejo zadovoljiti svojih temeljnih potreb in so v eksistenčni stiski. Nedavno smo v Sloveniji imeli dva primera, ko sta moška z grožnjami z raszstrelitvijo stanovanj opozorila nase. Socialni in drugi državni sistemi, ki so v socializmu zagotavljali in ohranjali nekatere oblike temeljne enakosti, so bili tako ali drugače dekonstruirani in neenakost, ki je sicer bila sestavni del socializma, a predvsem na relaciji elita-večina, je ponekod zrasla do neba.

Podatki kažejo, da se je socialna mobilnost navzdol izjemno povečala denimo na Češkem, Madžarskem, Poljskem in Slovaškem. Mobilnost navzdol je prehitela mobilnost navzgor že takoj po spremembah 1989 in tako kmalu preobrnila trend iz socialističnih osemdestih, ko je bila situacija v vseh zdaj novih članicah EU obratna. V teh državah prebivalstvo čuti spremebe v socialnem položaju kot padec navzdol ali pa se padca izjemno boji. Strah je postal elementarni del vsakdanjika. Ta strah ima nedvomno drugačno formo in značaj kot tisti za časa ti. svinčene vladavine. Ena od intervjuvank raziskave, ki je bila opravljena v nemških "novih zveznih deželah" v zvezi s tranzicijo, je glede teh procesov dejala, da je šele takrat, ko se je prvič zares zbala, da bi lahko, "ne da bi bila stara ali bolana, ali kaj podobnega, končala tako, da bi spala pod mostom", lahko razumela, kaj je govoril nek star vzhodnonemški primitivni komunistični politik, ko je dejal, da je imeti varno službo in stanovanje bolj pomembno kot karkoli drugega. Nič čudnega torej, če vlada nostalgija po socialni enakosti v socializmu. Tudi sicer so ocene vprašancev o razmerju med starim in novim redom podobne. Nek drugi intervjuvanec je v isti raziskavi denimo dejal: "Hm, zdaj so pomembne druge stvari kot prej. Recimo: kako naj najdem službo? Kako naj plačam najemnino? Kako se izognem temu, da bi v tej družbi potonil? Prej sem vedno lahko plačal najemnino, vedno sem imel stanovanje in službo. Prej je bil velik problem, kako naj si kupim par kavbojk."

V Sloveniji smo po oceni raziskovalcev kot sta Srečo Dragoš in Vesna Leskošek imeli relativno mehko tranzicijo, a ne zato, ker bi liberalna vlada omejevala revščino tako, da bi preusmerjala bogastvo od bogatih k revnim, ampak zato, ker je preusmerjala bogastvo od zgornjih razredov k srednjemu razredu, ki je predstavljal njeno volilno bazo. V prihodnosti bomo, ne glede na predvolilno demagogijo nove vlade in glede na napovedi turbo ekonomistov pa tudi socialnega ministra, očitno imeli obraten trend. (Minister Drobnič je v TV oddaji o socialnih neenakostih pred kakšnim mesecem govoril o "uživalcih socialne pomoči", namesto o "prejemnikih", kar je uradna oznaka. Zamenjava s terminom "uživalci" je prav gotovo zgovorna, saj gre v bližino zasvojenosti in stigme, kakršna pripade denimo "uživalcem drog".)

Eno od pomembnih vprašanj spričo razvoja neenakosti in vse večjega števila ljudi na družbeni margini je prav gotovo, zakaj so ju ljudje v postsocialističnih državah pripravljeni tolerirati. Imamo namreč močne razloge za to, da trdimo, da namen žametnih revolucij nikakor ni bil uvesti več socialne neenakosti. Nič takega ne moremo najti ne v disidentskih ne v civilnodružbenih tekstih, ne v debatnih krogih in ne v drugih zahtevah. Najti je mogoče politične zahteve po večjem priznavanju pluralnosti, raznolikosti kot pogoja politične udeležbe, zahteve po reformi ekonomije, ne pa tudi zahtev po uvedbi neenakosti. Novi sistem je zahtevo po (politični) raznolikosti in njenem priznanju preinterpretiral kot zahtevo po (socialni) neenakosti, ki jo je potreboval za svoje funkcioniranje in samolegitimizacijo. Zaradi tega ne smemo zamenjati vzroka za posledico. Neenakosti niso toliko posledica tranzicije v postsocializmu, temveč so sredstsvo za vpeljavno novega sistema, ki skozi promocijo samega sebe sproti potrjuje svoje eksperimentalne hipoteze o nujnosti neenakosti za delovanje tržnega (beri kapitalističnega) sistema. Čeprav razlike še zdaleč niso isto kot neenakost in se jih ne sme zamenjavati z neenakosjo, pa je bila v postoscializmu promocija razlik v vsakdanjem življenju glavni vzvod upravičevanja neenakosti: v paketu v nebesa so, poleg potrošništva, štele razlike. S promocijo razlike je bila enakost proglašena za zastarelo in osovraženo dediščino preteklosti, za nestimulativni in kontraproduktivni model družbenopolitične distribucije. Takrat ko je bila videna v pojmih politične enakosti je bila dojeta kot oblika vsiljene politične participacije. Mobilizacija razlik ni bila le zdravilo za vse prejšnje bolezni ter dolgočasne in sive podobe socializma, temveč ali celo predvsem gorivo za srečno družbeno prihodnost. Kakor da bi se nenadoma prebudili klasični liberali iz 18. stoletja kot denimo A. Smith in B. Mandeville. Proizvodnja neenakosti kot legitimen družbeni cilj je tako bila hkrati pogoj, strategija in cilj postsocialistične tranzicije in razvoja. Da bi bila dosežena, da bi torej bilo možno ustvariti situacijo, v kateri ljudje sprejemajo poprej nasprejemljivo stopnjo neenakosti, je bilo potrebno inštalirati nekaj zelo temeljnega in prepričljivega: na eni strani prisotnost bav bava socialistične preteklosti, na drugi pa močno mitologizacijo bodočih demokratičnih razvojev in nastanek nečesa, kar bi lahko imeli za tako rekoč religijo potrošniške sreče. Oboje je proizvedlo, če rečem v sodobnem nemškem žargonu, "Existenzangst", ki je vseprisoten in do neskončnosti manipulabilen.