Matevž Krivic

9. 6. 2005  |  Mladina 23  | 

Zbita je krsta za neodvisno RTV

Prva vaja opozicije v pravi obstrukciji, toda Janšev valjar melje brez razmišljanja

Pred mesecem dni sem na tem mestu enkrat že zapisal, da je minister Simoniti vsaj pri predlogu zakona o RTVS pokazal tako borne sposobnosti, "da si nasprotniki Janševe vlade nasploh in njenega zakona o RTVS še posebej lahko samo želimo, da ga kljub popolnemu fiasku s tem zakonskim predlogom ja ne bi odstavili in nas s tem prikrajšali za nadaljnje zabavne epizode na poti do dokončne uzakonitve tega zakonskega skrpucala (katerega duhovni oče je sicer Branko Grims ... itd.)" - in danes, dan po sredini maratonski obravnavi 113 amandmajev k 53 členom zakonskega predloga v pristojnem parlamentarnem odboru lahko to samo ponovim. Ne preveč na glas, morda, da ne bi v Janševem taboru komu - poleg rok za dvigovanje in jezika za ponavljanje "zapovedanih neumnosti" - le začeli delati tudi možgani in bi namesto ubogega Simonitija in samega sebe prepolnega Grimsa vendarle postavili na čelo svojega napada na "trdnjavo RTVS" kakšnega bolj kredibilnega politika, ki bi znal še kaj več kot le v nedogled ponavljati puhlice o "Kocijančičevi RTV" in se smešiti s sprenevedanjem, da bodo od politične večine določeni upravljalci RTVS politično neodvisni in nepristranski.

Tak, spretnejši politik se ne bi v janševsko-zadrtem starem opozicijskem stilu norčeval iz uglajeno predstavljenih, toda po vsebini zelo kritičnih pripomb priznanih tujih strokovnjakov (češ da so ti, zelenci, nasedli enostranskim informacijam domačih kritikov), in ne bi grobo, že kar pobalinsko napadal umirjene in trezne izjave predsednika republike Drnovška, ampak bi se stvari lotil bolj zvito: uglednim tujim kritikom bi načelno priznal njihove nesporne strokovne kvalifikacije in bi obljubil, da bomo njihove pripombe natančno proučili. Čez nekaj časa, ko bi jih "proučili", bi pa skušali problem razvodeniti - kakšne manj ključne pripombe vsaj delno sprejeti, nesprejetje pomembnejših "pojasniti" s specifičnimi razmerami v Sloveniji, ki da jih tujci ne morejo čisto dobro razumeti in podobno - in nad Janšo še vedno 60-odstotno navdušeno javno mnenje bi vse take trike gladko požrlo.

Toda stvar gotovo ni v tem, da v Janševem taboru ni nikogar, ki bi znal na problem pogledati tudi tako. Niti v tem, kot se zaradi Janševega razumnejšega pristopa k vprašanjem partizanstva in domobranstva slepi (navidezno ali zares?) dr. Tine Hribar, da je ta razumnejši Janša sedaj razumnejši tudi na drugih političnih področjih, in da ga je treba samo posvariti pred jastrebi v njegovih vrstah. Očitno je, ravno nasprotno, da imajo ti jastrebi Janševo polno podporo in da zgolj izvajajo, kakor pač znajo, njegovo in od njega začrtano politiko, z vsemi izvedbenimi robatostmi vred. Zato tudi nimam velikih skrbi, da bi te moje "nasvete" Janševemu taboru, kako bi nas, kritike, lahko bolj elegantno okrog prinesel, tam kdo resno vzel in poskusil uresničiti. Celo če bi jim Janša sam to ukazal, vsaj v sedanji ekipi preprosto nima ljudi, ki bi bili kakšnega manj robatega in intelektualno zahtevnejšega pristopa k taki temi, kot je politična neodvisnost RTVS, sploh sposobni.

Pa še časa jim, poleg znanja, za kakršenkoli resnejši pristop k tako zahtevni temi manjka - ali si ga v svoji ihti nočejo vzeti. Kar je pa samo še dodatna potrditev že iz drugih znakov očitnega dejstva, da v prvih dveh letih mandata Janša nima resnega namena izboljšati položaj v gospodarstvu in drugod, kakor je obljubljal, in šele na tej podlagi, če bi bilo potem to sploh še potrebno, naskakovati še medijske, šolske in druge "ideološke" postojanke, ampak da je njegova "strategija" ravno obratna: najprej v jurišu zavzeti te "ideološke" postojanke, ne glede na žrtve, ki bodo pri tem padle (npr. na tistih nekaj sredinskih intelektualcev, ki jih s takimi robatostmi odbija od sebe - je pa takih na njegovo srečo prav malo), da bomo v zadnjih dveh letih mandata, ko nam bo začela trda presti, s pomočjo televizije lahko prepričali volilce, da ni tako slabo, kot trdijo drugi, ali pa, da so za to še vedno krivi tisti prejšnji, ne pa mi.

Berlusconizacija Slovenije brez Berlusconija? Bomo videli, tudi to ni povsem izključeno - čeprav Janša nima za seboj ne Berlusconijeve slave uspešnega podjetnika, ne njegovih milijard, ne treh privatnih televizij (ki jim je politični nadzor nad javno RAI potem samo še dodal); ampak v Sloveniji se je sfižilo že marsikaj, kar drugod po svetu deluje, in se je uveljavilo kaj, kar nikjer drugje ne more delovati - morda bo pa uspel tudi "berlusconizem" po Janševo. Le ena možna paralela je morda malo zaskrbljujoča: prvič sta oba, Berlusconi in Janša (z Bajukom), ostala na oblasti le kratek čas - drugič je za oba skoraj gotovo, da jo bosta obdržala vsa štiri leta. Ampak Berlusconi je že vstopil v zadnje leto svojega mandata - in to s katastrofalnim porazom na letošnjih lokalnih volitvah. Te bodo pri nas prej, dve leti pred parlamentarnimi, in tam se Janšev tabor kot celota nima še prav ničesar bati. Zaskrbljujoče znamenje (za Janšo) je lahko nekaj drugega: da Berlusconiju v teh letih, ko je bil trdno na oblasti, niso pomagali ne podjetniške izkušnje ne milijarde in tudi ne politični nadzor nad vsemi privatnimi in javnimi televizijami v državi, da mu večina volivcev letos spomladi vendarle ne bi obrnila hrbta. Bo Janši zgolj obvladovanje "javne" RTV Slovenija dovolj - če bo v gospodarstvu zgolj naganjal resnične ali domnevne eldeesovce in kučanovce iz dobro stoječih gospodarskih trdnjav, nič pa ne bo storil za obljubljani razcvet srednjega in malega podjetništva?

No, kakorkoli, krsta za doslej vendarle kolikor-toliko politično neodvisno javno RTV je dokončno stesana - treba je le še zabiti pokrov. Težav tu ni pričakovati - v zabijanju (vsake vrste) so janševci veliki mojstri. Pri predzadnjem dejanju te drame ali tragedije je opozicija sicer uprizorila neko zanimivo (in za pravi parlamentarizem vsekakor pomembno) "inovacijo", ki jo v svetu seveda že dolgo poznajo, pri nas pa smo jo tokrat, če me spomin ne vara, srečali prvič: poskus obstrukcije - torej tega, da manjšina z legalnimi proceduralnimi sredstvi (z dolgimi govorancami, v ameriškem senatu npr. celo z branjem Svetega pisma ali telefonskega imenika, predvsem pa z nepreglednimi množicami amandmajev) skuša večini bodisi povsem preprečiti sprejetje nekega njenega projekta bodisi njegovo sprejetje zavleči preko nekega datuma, ko projekt izgubi svoj smisel. To, kar so pri nas politično nepismeni politiki in novinarji doslej imenovali obstrukcija, je bilo čisto nekaj drugega - protestno zapuščanje sej. Pri nas kar nekaznovano (brez odvzema plače za neopravljeni poslanski delovni dan) - celo s hvalisanjem, da je to pač "obstrukcija"! Šele včeraj smo v odboru za kulturo doživeli prvi resni poskus obstrukcije. Začetniški seveda (le za en dan bi morali zavleči razpravo, pa se jim niti to ni posrečilo) - ampak bodimo prizanesljivi: vsak začetek je težak. Veliki parlamentarec in poznavalec ustavnopravnih teorij Grims pa je tudi tokrat pokazal svojo parlamentarno kulturo, ko je kot predsedujoči na ta legitimni parlamentarni postopek reagiral z jeznim: "Dovolj je zafrkancije!"