Brez njih ne bo bolje

Kaj je povedala Jolanda Čeplak ob svoji selitvi v Monte Carlo? Da je odločitev o odhodu iz Slovenije v sebi pestovala kar nekaj časa, ampak odločilni korak je storila v trenutku, ko je ugotovila, da je država s svojo grabežljivostjo prestopila vse meje znosnega. Povedano naravnost: računala je. Kar nam ta račun prikazuje, niso samo natančna razmerja med njenimi menda bajnimi zaslužki in še bolj bajnimi davki, ki si jih kar naprej omišlja slovenska država, ampak tudi boleča razmerja med vrhunskim posameznikom in povprečneži, ki v slovenski družbi uspešno skrbijo za vsesplošen razmah zavistnosti in privoščljivosti. Ko je namreč Čeplakova poleg neprespanih noči zaradi vloma v hišo vključila v račun tudi nelagodje, ki ga povzročajo govorice o njenih lahko pridobljenih milijonih, se ji je majhno najemniško stanovanje čisto blizu atletskega stadiona v Monte Carlu prikazalo kot rešitev. Življenje je prekratko, da bi se človek gnjavil zaradi vseh stvari, si je rekla in se odselila tja, kjer bo brez gnjavljenja z vsem obstoječim in predvsem z vsemi obstoječimi lahko v miru ne samo delala to, kar najbolje ve in zna, ampak od svojega dela tudi dobro živela.

O tem, da je pojem dobrega življenja v tem primeru sinonim za svobodno življenje, najbrž ni nobenega dvoma. Nekaj podobnega nam je pred časom dal na zanje tudi dr. Slavoj Žižek, ko je v svojem znamenitem slogu napovedal izselitev iz Slovenije. Ker je zgodba o izselitvi v tej sproščeni deželi sproščenih ljudi funkcionirala zgolj kot ena od domislic lucidnega doktorja, ki je s svojimi pogledi na svet nacionalno gospodo rad vsaj provociral, če je že ni mogel educirati, jo je le malokdo vzel zares. Še huje: tisti, ki so Žižka brali bolj malo in še to malo zelo površno, so jo vzeli tako zelo zares, da so takoj začutili potrebo ne samo po tem, da pljunejo na njegovo filozofijo, ampak tudi nanj in njegovo slavo. Ljudje, ki nimajo pojma o ničemer, kaj šele o teoriji, so svoja popreproščena umovanja o tem, kaj in kdo je Žižek v resnici, razpredali celo v parlamentarnih klopeh. Simptomatično: tisti, ki kar naprej jamrajo, da Slovenije ne poznajo dovolj v svetu, so sesuvali eno redkih stvari, po kateri sodobni svet, ki mu ne vlada surovo in nepismeno srce, Slovenijo pozna: namreč Žižka in njegovo filozofijo. Celo v primeru, ko nam je ta filozofija tuja, ostaja neizpodbitno dejstvo, da dr. Slavoj Žižek shaja z njo z lahkoto povsod po svetu, samo v demokratični Sloveniji, ki menda postaja družba pametnih in bogatih ljudi, mu ne znese. Kaj je narobe s tem Žižkom, se je vprašala gospoda, ki se takoj, ko se dokoplje do oblasti, spozna na vse in na vsakogar, namesto da bi se vprašala, kaj se dogaja s to družbo in s to državo, iz katere se je Žižek izselil. Brez Slovenije bo lahko živel, brez filozofije pa ne bi mogel, je rekel in odšel. Ko je pred dnevi nekaj podobnega povedala še veliko bolj popularna Jolanda Čeplak, ki se za politiko in politike ne briga kaj dosti, smo z neko upravičenostjo pričakovali, da bo vsaj zdaj kdo od pristojnih kaj rekel in morda tudi kaj storil. To pričakovanje je slonelo na zmotnem prepričanju, da je politikom veliko bolj pri srcu šport kakor pa filozofija: če jih je Žižkov odhod pomiril, potem bi jih moral vsaj Jolandin vznemiriti. Če že zaradi ničesar drugega, vsaj zaradi dejstva, da v času, ko Janševi vladni eksperti na veliko propagirajo slovaško pot v svetlo prihodnost, odhaja Jolanda Čeplak v Monte Carlo. Ne morda samo zato, ker ji je mesto všeč, ampak tudi zato, ker bo s svojim delom tam lažje preživela kakor v Sloveniji. Zakaj za božjo voljo ne gredo tudi Janševi strateški umi raje raziskovat vladajoče politike v Monte Carlo kakor pa na Slovaško? Če bi namesto grofa Monte Crista študirali Monte Carlo, bi morda tudi Slovenija kdaj lahko postala kaj več kot Šalamunov prehlajeni predmet zgodovine. Mar niso njeni ljudje še pred nedavnim verjeli, da lahko postane druga Švica? Ni bil takoj po osamosvojitvi švicarski uradnik tudi uradna mera za reformo slovenske državne uprave?

Kaj je v kratki zgodovini slovenske samostojnosti, ki v jeziku uradov velja za uspešno, nastalo iz te obetajoče države, če iz nje bežijo tako sijajni ljudje kot sta Slavoj Žižek in Jolanda Čeplak? Mar ni ta država nastala iz upora proti tiraniji, ki je dušila ustvarjalne potenciale prav te družbe, v kateri se danes tako Žižek kot Čeplakova počutita nelagodno in nesvobodno? Kaj se je spremenilo, če se to ni spremenilo? Se sploh lahko kaj spremeni, če se to ne spremeni? Če nismo postali svobodna družba svobodnih ljudi, kaj smo potem? Katero stopnjo naše zaostalosti smo dohiteli, če so z nimbom veličine lahko obkroženi samo premaganci, luzerji, ti, ki kar naprej ščuvajo proti zmagovalcem? In na čem sloni prihodnost te države in družbe, če bodo iz nje odšli vsi Slavoji in vse Jolande? Ni jih veliko, so pa veliki. Če se samo zato, ker so s svojim trdim delom - in ne morda s protekcijo ali korupcijo - dosegli več kakor ostali, počutijo preganjane od spodaj in od zgoraj, potem je prosto po Jožetu P. Damijanu morda res najbolje, da se Slovenija pripravi na kak prevzem. Država, v kateri se dobro počutijo samo dunajski hlapci, je pač hlapčevska država.