Vrlina, ki pripade mrtvim ženskam

Ko je bila v začetku avgusta umorjena 18 letna Nives, ena od približno desetih žensk, ki v Sloveniji zadnja leta predstavljajo neposredne smrtne žrtve nasilja moških v zasebnosti, smo lahko slišali nekaj malega razprave na nacionalni televiziji, izvedeli, da je bila odlična dijakinja, ki se ni pritoževala nad nasilno situacijo, videli nekaj malega stereotipno posnetih namigov na nasilje nad ženskami in prebrali nekaj zgroženih pisem na forumih, ki so storilca proglasili za psihopata. Tožilka, ki se ukvarja s problematiko nasilja v družini, je na nacionalki večkrat poudarila, da je treba predvsem "pomagati družini" in zadeva se je polegla - do naslednjega primera.

Pred več kot dvema letoma sem na tem mestu pisala tekst, ki sem ga naslovila s "Čisto navadni domači teroristi" ter v njem poskušala opozoriti na dejstvo, da v Sloveniji za ženske velja abosluten riziko, da bodo terorizirane s strani moških - partnerjev, očetov, bratov itd. - v zasebnosti, v tistem njihovem domnevno najbolj varnem zavetju in da večine prebivalstva ne ogrožajo nobeni domnevno monstruozni in zli Bin Ladni in podobni teroristi, ampak čisto navadni, vsakdanje in karseda dejanski teroristi, ki si lahko, tako mimogrede, priskrbijo puško in nas ustrelijo na hišnem pragu. Takrat je sicer bila v sprejemanju novela zakona o policiji, ki je omogočila, da se storilcu nasilja prepove približevanje in vdor v zasebnost partnerke. V naslednjem koraku bi naj vlada, ki je že imela izhodišča za to, pripravila obsežen zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki bi mu morala slediti tudi strategija reševanja te problematike. A zgodilo se ni nič. Zakon je bil sicer v pripravi, a ko je v začetku letošnjega leta varuh človekovih pravic predstavil posebno poročilo o nasilju v družini, o katerem so razpravljali poslanci in poslanke v parlamentu, je ministrstvo v novi sestavi takojci odreagiralo z negativnim stališčem, češ da nasprotuje takšnemu zakonu, ki bi zajel "le en segment" problematike nasilja v "celotnem družbenem življenju" in ki celo daje vtis, da je družina izvor in generator nasilja. In menda bo pripravilo "celovitejši" zakon o preprečevanju nasilja, ki bo zajemal "vse" njegove forme. Poslanci vladnih strank in SNS so poročilu očitali, da je pristransko in da ne obravnava drugih vrst nasilja, da so razlogi za nasilje predvsem zmanjšanje pozitivne vrednote družine, v revščini, pomankanju vrednot in dejstvu, da so ženske preveč emancipirane (prepustile so vzgojo vrtcu in šoli) ter da je treba izhajati iz družine kot temeljne vrednote in ne kot "generatorja nasilja".

Človek bi pri tem pomislil, da je bilo varuhovo poročilo nekakšen radikalnofeminističen pamflet, ki nasprotuje družini, "njenim vrednotam" in podobno, kar seveda nikakor ne drži. Poročilo, ki je sicer izjemno kritično in v veliki meri integrira predloge in razprave, ki so jih načele in vodile ženske nevladne organizacije, je kljub vsemu popolnoma na liniji trenda vodenja politik, ki se kaže ne le v Sloveniji, temveč tudi v drugih državah Evropske unije. Za kaj gre? Vprašanje nasilja nad ženskami je tema, ki jo je načelo in na politični dnevni red pripeljalo feministično gibanje, toda pri pernosu v mainstream politiko in pri pogledu na njene glasnike se izkaže, da je tema, kakor hitro je postavljena na politični dnevni red, preinterpretirana iz "nasilja nad ženskami" v "nasilje v družini". (To je tudi glavna linija poročila, ki sicer dimenzijo spola v veliki meri integrira.)

To ima potem seveda neizbežne posledice za način razprave, za definicijo samega problema tovrstnega nasilja in predlaganih ukrepov za njegovo reševanje. Temeljna razlika v načinih razpravljanja se je pokazala že denimo ob raziskavi o tej problematiki, ki smo jo opravili v šestih državah Evropske unije in na nivoju EU same. Analizirali smo 130 političnih dokumentov, zakonov, razprav ali ekspertiz in pokazalo se je, da je tisto, kar izgine iz mainstream razprave, prav najpomembnejše dejstvo: spolna diskriminacija in neenakost žensk, ki je na eni strani podlaga za tovrstno nasilje, hkrati pa je nasilje tisto, ki fiksira neenakost. Pri tem gre za ključno vprašanje, kako je videno tisto, kar je definirano in predstavljeno kot "kaj sploh je problem?", oziroma, kaj je opredeljeno kot vzrok za nasilje. Namesto razmišljanja o strukturnih razlogih za nasilje se z osredotočenjem na družino namreč zgodi, da so razlogi videni v 'odvisnosti' v družini, v 'individualnih' posebnostih (denimo sprijeni posamezniki, ki vršijo nasilje) ali pa v problemih 'družbenih vrednot'. Tako se definicija problema popolnoma obrne: namesto, da bi povezovali družinsko nasilje (oziroma nasilje v zasebnosti nasploh) z neenakostjo spolov in z dejstvom, da gre v prvi vrsti za nasilje ki je pogojeno s spolom, se implicitno sugerira, da je razlog za nasilje v družini prav manjša neenakost spolov, ali pa eksplicitno trdi, da je vzrok kar prevelika emacipacija žensk.

Ta neokonzervativni trend v postavitvah problema je bil v Sloveniji prisoten že v razpravah v prejšnji sestavi vlade in pralamenta. Nekdanji notranji minister je problem nasilja v družini definiral kot varnostni problem, kar je sicer v nekem trenutku zvenelo pozitivno, saj je problematiko postavil ob bok ostali "pomembni" varnostni problematiki. Vendar bi lahko poudarek pri tovrstni definiciji vodil v sugestijo, da morajo rešitve zagotoviti več sredstev za policijo kot pa za zatočišča, ki že zdaj nimajo kdo ve kako velike državne podpore (v letošnjem letu po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialo 225 milijona tolarjev).

Janševa vlada poskuša pot tematizacije nasilja v družini radikalizirati v smeri psihosocialnih formulacij in problem v zvezi z nasiljem nad ženskami tako izrazito depolitizirati: šlo naj bi za "širši sistem" ter širši družbeni problem, tovrstno nasilje pa naj bi bilo le usedlina splošnega družbenega nasilja in bo reducirano, ko bo reducirana raven splošnega družbenega nasilja. Še več, Nova Slovenija, ki ji pripada tudi odgovorni minister, namiguje celo na preveliko emancipacijo žensk. Seveda nikakor ni vseeno, kako se "problem" reprezentira. Od tega je odvisno, kakšni bodo ukrepi in splošni okvir obravnave problematike. Osredotočenje na "nasilje nasploh" kot "problem" skorajda onemogoči uporabo prisilnih sredstev ali samozavestnega ukrepanja kot odgovor žensk, ki izkušajo nasilje in povzroči posivizacijo. Prav nasprotno od dosedanjih strategij, ki so jih promovirale nekatere ženske nevladne organizacije, ki so ženskam pomagale na poti iz žrtvene identitete, proizvede ženske, ki so nenehno "v težavah" in za vekomaj žrtve, ki potrebujejo "zaščito", ki jim jo na čisto določen način zagotavlja zaščitniška država ali kakšna druga institucija. Praktično onemogoča izstop iz začaranega kroga nasilja in žrtve sili, da ostanejo žrtve. Ženske, ki izkušajo nasilje imajo pred seboj dvojno "ne-izbiro": bodisi, da so udeleženke v prostoru liberalnega tekmovanja, kar pomeni, da ne zahtevajo nobene zaščite in da se ne pritožujejo ali pa so nenehno v poziciji žrtve, ki se ne vmešava v zadeve. Nives, ki jo je po letih nasilja ustrelil oče, je sodila v prvo kategorijo: med tiste, ki se niso pritoževale in v medijih je to bilo nesporno predstavljeno kot "vrlina". Vrlina, ki pripade mrtvim ženskam.