Ubogo pravo - kaj počnejo s teboj?

Norčevanje iz prava in iz logike - to sem v zadnjem času večkrat očital zlasti Janši, seveda zaman.

Toda norčevanje iz prava - in iz logike, brez katere prava kot razumnih in čimbolj pravičnih pravil za urejanje razmerij med ljudmi sploh ni - pri nas nikakor ni kakšna posebnost ali specialiteta našega sedanjega predsednika vlade. On si pri tem, ker ga ljudstvo ljubi, lahko le bolj neženirano privošči več kot drugi, drugače pa je to pri nas široko razširjeno, popolnoma "nekaznovano" in politično zelo uspešno početje. Tudi prejšnja vlada in njeni ljudje pri tem nikakor niso bili nedolžni, a o tem sem pisal takrat, sproti, danes bom navajal pretežno nove, sveže primere.

Problem je najhujši, kadar tega ne počno samo politiki (ki jim zavajanje javnosti spada že malodane v opis delovnega mesta), ampak kadar pravo nehajo resno jemati tudi pravniki sami in ga začnejo povsem neskrupulozno politično instrumentalizirati. Sam sem kot odločilno prelomnico, odkar gre tudi pri nas zaupanje ljudi v pravo in pravnike samo še navzdol, doživel škandalozno zlorabo prava in lastnih kompetenc, ki si jo je privoščilo "Jambrekovo" ustavno sodišče, ko je tik pred koncem svojega mandata leta 1998 samovoljno spremenilo dotlej že dve leti veljavni izid referenduma o volilnih sistemih iz leta 1996, tako da si je gladko izmislilo nova pravila za izračunavanje izida, drugačna od tistih, po katerih je bil referendum izveden. Ko si enkrat kaj takega dovolijo celo ustavni sodniki, potem je seveda težko komurkoli drugemu očitati še karkoli - s tem se pač začne razpad prava kot vrednote in zaupanja ljudi vanj. A da ne bi bil spet deležen očitkov, da ta primer pogrevam zato, ker je šlo za zlorabo prava v korist desnici, naj takoj "pogrejem" še zlorabo prava v škodo Cerkvi le kakšno leto prej: ko so eminentni pravniki zatrjevali, da škofije in župnije pri nas sploh niso domače, ampak tuje pravne osebe in da zato kot take sploh ne morejo biti upravičenke do denacionalizacije! Le da se ta druga zloraba ni posrečila in je ostalo le pri poskusu - nobeno sodišče, ne le ustavno, nanjo ni nasedlo. Da so taki (in še drugi) poskusi vendarle še dodatno zavlekli že tako obupno predolgi proces denacionalizacije, je pa seveda prav tako res. Kakor tudi, da pa zakon o denacionalizaciji nikjer ni bil tako asocialno napisan kot v Sloveniji. Ampak tudi slab ali pomanjkljiv zakon je treba izvrševati, če ga pravočasno nismo bili sposobni popraviti - tudi to je del pravne kulture.

In kaj me je v teh dneh spet pripravilo do tako črnogledih misli - in do naslovnega vprašanja: "Ubogo pravo, kaj počnejo s teboj?" Kaj počnejo z njim Janša, Zver in Grims, sem tu in v Delu obširneje opisal prav pred kratkim, toda v nadaljnjih tednih je šla stvar še naprej - in konca ni videti.

Cela vlada se ob zadevi "Potočnik - Mate" spreneveda, kot da je bila vprašana samo to, ali je bilo ovadbo Ribičiča dovoljeno spraviti v javnost, s čimer se hoče izogniti odgovoru na bolj neprijetni del tega vprašanja: ali bi po zakonu morala biti to strokovno utemeljena odločitev šefa policije Potočnika ali odločitev politika, ministra Mateja. In problem sploh ni bil v tem, da bi bil zakon nejasen in da bi se Potočnik in Mate morda v zadregi odločila, naj pač odloči raje minister - ne, bilo je mnogo huje: Potočnik je jasno povedal, da je to po zakonu njegova, ne ministrova pristojnost. Minister je torej zakon kršil zavestno, kljub izrecnemu opozorilu, in to ne opozorilu opozicije, ampak svojega lastnega podrejenega! Če je Potočnik po mnenju vlade hotel tu ravnati po vsebini napačno, naj bi ga bodisi takoj odstavili bodisi počakali par dni, da bi njegov naslednik sprejel morda drugačno odločitev - kaj pa bi nekaj dni razlike pomenilo pri ovadbi za 60 let star zločin. Ne, raje so grobo kršili zakon - in se sedaj še bolj očitno sprenevedajo (beri: lažejo), da ga niso. Pri tem seveda demagoško igrajo na to, da široka javnost ne loči med procesno in vsebinsko zakonitostjo - pravniki pa bi morali vedeti, in politiki prav tako, da je spoštovanje postopkov (procedure) eden od nujnih temeljev demokracije. V posameznem primeru je seveda možno, da pristojni organ sprejme vsebinsko napačno, povsem nepristojni organ pa vsebinsko pravilno odločitev - toda v pravni državi je spoštovanje procedure prvi pogoj zakonitega odločanja. Vsebinsko napačno odločitev je v nadaljnjem postopku namreč vedno možno spremeniti, odločitev nepristojnega organa pa bi pravno morala biti nična (oziroma v takem primeru, kot je tu obravnavani, vsaj takoj priznana kot procesno nezakonita). Tako bi se počasi tudi pri nas začela izgrajevati in uveljavljati pravna kultura političnega odločanja - namesto negiranja in zaničevanja prava, kakršnemu smo priča sedaj. V tej vladi je tudi bivši ustavni sodnik Šturm, a ni bilo slišati, da bi imel vsaj on kaj proti takemu vrhunskemu sprenevedanju.

A kaj je to proti temu, ko se naša umna vlada (tu celo ob podpori opozicije!) proti hrvaško-italijanskim spletkam na naš račun ne zna boriti drugače kot tako, da predloži neresen zakon, ki se ne norčuje le iz prava in logike, ampak, če se malo pošalim, celo iz geometrije - ko iz ene same točke na morju (točke pa, smo se učili v šoli, nimajo površine!) na morju naredi cel trikotnik daleč proti jugu. Kdor ne vidi, da se s takimi otročjimi potezami Slovenija samo smeši in svoje izglede na ugodnejšo končno rešitev poslabšuje, namesto da bi jih izboljševala, je pač slep. In ko nato še glavni vladni strokovnjak za mednarodno pravo k temu doda znamenito floskulo, da Slovenija ima dostop do odprtega morja zato, ker da ga je tudi že za časa Jugoslavije imela, je norčevanje iz prava morda doseglo enega od vrhuncev. V času Jugoslavije je namreč dostop do odprtega morja imela samo Jugoslavija, samo ona je bila mednarodnopravni subjekt, torej nosilec kakršnihkoli pravic do drugih držav, ne Hrvaška ne Slovenija. In če je od jugoslovanske morske meje z Italijo Slovenija "podedovala" kvečjemu znamenito točko T5 (kaj več bi lahko dosegla le po sporazumu ali z arbitražo), mora graditi svoje upravičene zahteve pač od tu naprej, razumno, preudarno in tudi odločno - ne pa tako, da svojim državljanom prodaja pravljice, ki bi se jim naši nasprotniki, če bi bili pametnejši, lahko tudi samo smejali.

In nič o žalostnem izidu zadeve Petek? Za sedaj nič, dokler je gotovo le, da je bilo znamenito "dihanje za ovratnik" neodgovorno hvalisanje, o vsem drugem pa je, vsaj z gledišča teme te kolumne - spoštovanja prava, še prezgodaj govoriti oziroma zavzemati bolj decidirana stališča. Hud udarec razumevanju in spoštovanju načel pravne države pa je vsekakor prispevala sama nesrečna žrtev tega zločina, takratni pogumni novinar Petek, ki ga je pa razočaranje nad dosedanjim potekom zadeve pognalo v tabor Jelinčičevih demagoških napadov na trajni sodniški mandat. Minister Šturm pa nima dovolj ne političnega poguma ne pravne zavesti in odgovornosti, da bi se vsaj jasno distanciral od Petkovih blodenj o trajnem mandatu kot varstvu za lene in podkupljive sodnike, in se je temu raje izognil z bledo in izmikajočo se izjavo, da je trajni mandat pač ustavna kategorija in da on, Šturm, ni za hitro spreminjanje ustave. Kjer na primitivne napade na ustavne temelje sodniške neodvisnosti tako reagirajo celo bivši ustavni sodniki, se pravu pač še posebej slabo piše.