Dragica Korade, Večer

5. 10. 2005  |  Mladina 40  | 

Vladam, torej vem

Slovenski prispevki k prostemu pretoku idej

© Tomo Lavrič

Kakšni so torej vladajoči pogledi na konkurenco? Vprašanje bi bilo v teh frenetičnih časih, ko ljudje zaradi "nekonkurenčnosti slovenskega gospodarstva" znova množično izgubljajo delo, povsem odveč, če vladajoči ne bi sredi referendumske kampanje do konca zakomplicirali tiste kočljive zadeve, ki ji pravimo konkurenca. Ko so namreč s posmehom odpravili poslanski predlog, da bi referendumski zakon o RTV opremili tudi z mnenjem Sveta Evrope, so v javnost poslali jasno sporočilo, da jih igra idej ne zanima. Vsem, ki so vsemu navkljub o ustreznosti tega sporočila podvomili, je oblast iz dneva v dan dopovedovala, da so ideje, ki krožijo v kritični javnosti o nečem tako javnem, kot je javna RTV, irelevantne ne samo za vladajočo politiko, ampak tudi za javnost. Celo če to politično izjavo beremo samo v kontekstu septembrskih političnih bojev, ki so z grobimi poenostavitvami povsem zameglili referendumsko temo, ostaja njeno sporočilo nespodobno vsaj iz dveh razlogov.

Prvi in morda ne najpomembnejši je načelne narave. Samo izjemoma se namreč lahko zgodi, da izjemno načelne koalicije ne bi imele težav z načeli. Na evropska načela, med katera sodi poleg prostega pretoka kapitala in ljudi tudi prosti pretok idej, je ta oblast prisegala še tedaj, ko ni bila oblast. Če bi idejo združene Evrope vzela zares in če bi verjela v njeno prihodnost, bi storila vse za to, da tisto famozno evropsko mnenje o referendumskem zakonu ne bi moglo postati mračni predmet političnega poželenja. Če ne bi imela težav z načeli, bi z njim ravnala enako spoštljivo kot z vsemi drugimi mnenji. Take obravnave ne izključuje niti dejstvo, da ta mnenja morda ne govorijo njej v prid. Za kaj takega bi moralo zadoščati že to, da govorijo v prid državljanom. To, da je vladajoča politika mnenje Sveta Evrope obravnavala enako nespoštljivo kot vse drugo in drugačno, je nova politična praksa na Slovenskem: pred njo je vsako mnenje, ki je prišlo iz EU, funkcioniralo kot Zakon. Kar ta praksa izpisuje, je med drugim tudi vprašanje, ali bodo zdaj, ko smo to mnenje sesuli kot privatno pisarijo evropskih birokratov, ki nimajo pojma o Sloveniji, enake usode deležna tudi vsa druga mnenja in priporočila iz evropskih pisarn. Bomo tudi njih odpravljali s komentarjem, da so neznanstvena in kot taka žaljiva za slovenski državni um? V eni takih pisarn je namreč nastalo obsežno poročilo o primeru Petek. Zasluge za nastanek tega poročila ima tudi sekretar mednarodne zveze novinarjev Aidan White, tisti tujec, ki so mu zaradi njegovih pogledov v zdajšnji politični kampanji Petkovi politični kolegi pripisali vrsto nečednosti: pristranost, prevzetnost in nedostojnost. Morda pri tem ni odveč podatek, da v času, ko je to za slovenske oblasti dokaj neprijetno poročilo nastajalo, ni bilo nikogar niti na levi niti na desni, kaj šele v civilni družbi, ki bi Whitu in njegovim, ki so tedaj v Sloveniji opravili garaški posel, javno odrekal kredibilnost. Če bi podobo hudobnega tujca, v kateri je začel nastopati zdaj, ustvarili levi, bi si lahko domišljali, da imperij vrača udarec. Ker pa so to strašljivo podobo ustvarili desni, si lahko o vsem skupaj mislimo le, da gre za nizek udarec. In za nizke cilje.

Drugi razlog se nanaša na vse tisto, čemur danes pravijo podjetniško okolje. Kar nam to po mnogih mnenjih ustvarjalnosti nenaklonjeno okolje vsiljuje, je vprašanje, ali si oblast, ki v imenu "konkurenčnosti slovenskega gospodarstva" snuje obsežne reforme, ki bodo boleče zadele produktivne množice prebivalstva, tako sporočilo lahko privošči. Mar ni igra idej nekaj, na čemer temelji "konkurenčnost slovenskega gospodarstva"? Si njegov razcvet lahko predstavljate pod oblastjo, ki te igre ne neguje, ampak jo prezira ali celo ovira? Si lahko predstavljate igro idej pod oblastjo, ki vsako znanje v trenutku, ko ne krepi njene politične moči, razglaša za neznanje? Si lahko predstavljate družbo znanja, v kateri politiki odločajo o tem, kaj je znanstveno in kaj ne? Kar je ta naduti politični diskurz puščal za seboj, je vtis, da mnogim politikom predstave o nečem tako nemogočem niso tuje. Ta vtis so samo še okrepile napovedi ukrepov, s katerimi namerava vlada izboljšati konkurenčnost. Ker se o tej konkurenčnosti v vladajočih krogih kar naprej govori in ker se v njenem imenu pripravlja cela vrsta napadov na vsakdanje življenje ljudi, smo upravičeno pričakovali, da je konkurenca nekaj, kar vladajočim vliva upanje in ne morda strah. Skozi referendumsko kampanjo pa smo spoznavali, da so se tisti, ki držijo v rokah državni aparat, ustrašili celo nečesa tako nezavezujočega, kakor je konkurenčno mnenje Sveta Evrope. To si velja zapomniti. V času, ko se je zadnja šivilja v prekmurskem zakotju iz dneva v dan prisiljena spoprijemati z mednarodno konkurenco, se politični gospodi v Ljubljani ni zdelo vredno niti seznaniti z enim samim neprijetnim mnenjem Sveta Evrope. In v tem neravnovesju, ki ga danes noče videti nihče več, bije ura slovenske resnice: na eni strani mednarodni boj za obstanek, na drugi pa šentflorjanska ležernost, ki jo nakup novih vladnih beemwejev samo zaokroža.

O čem torej govorijo vladajoči, ko govorijo o konkurenčnosti? O krčenju socialnih in zdravstvenih pravic in o barbarizaciji delavske zakonodaje. O strategijah siromašenja produktivnih množic prebivalstva torej. Da bi te nerazumne strategije razumeli, mora vlada osvojiti televizijo. Tistim, ki jim po teh izboljšavah sveta ne bo ostalo nič, je obljubila, da jo bodo lahko gledali zastonj.