Dvomilijonska žepnina

V starih časih, ko plač še niso izplačevali na bančne račune, ampak smo jih dobili na blagajnah "delodajalcev", in ko so pokojnine še raznašali poštarji v svojih velikih usnjenih torbah, obešenih čez ramo, smo poznali bolj malo velikega kriminala in ropanja. Poštar, ki je nosil pokojnino moji babici in sosedovim, je imel vedno polno torbo denarja, a ne spomnim se primera, da bi bil poštar oropan. Seveda so si isti, ki jih zanimajo komunistični bančni ropi, prejšnji teden na mariborski Dokmi prav gotovo ogledali dokumentarec o znamenitem komunističnem ropu v Romuniji, ki so ga leta 1959 organizirali člani bivše nomenklature in tajna policija, nato pa je oblast s protagonisti, ki jim je pozneje sodila in jih usmrtila, posnela rekonstrukcijski dokumentarec, ki so ga predvajali v vsej deželi. A taprave in zaresne bančne rope smo se v komunizmu prej navadili spremljati v hollywoodskih filmih kot pa v realnosti.

Danes je zgodba seveda povsem drugačna, in kot je prejšnji teden v intervjuju v Mladini dejal dr. Jože Mencinger, vpeljali smo sistem en tolar - en glas, neoliberalistična svetovna ideologija dominira tudi lokalno in se, "with the little help of" tranzicijskih elit, reproducira kot 'močan diskurz', ki je ves svet spremenil v postsocialistični perpetuum mobile, proti kateremu boriti se zdi donkihotovstvo. Zato ne more biti nobeno presenečenje, če se bančni in drugi ropi in sploh tiste vrste kriminala, ki se nanašajo na premoženjsko korist, ne le vrstijo po tekočem traku, ampak so tudi vse bolj drzni. V sistemu, v katerem se uveljavlja inverzija vrednot, kjer človekove pravice in pravičnost štejejo malo ali nič, posest in kapital pa veliko, in ki tako nenehno producira skupine odvečnih ljudi, je vedno več tistih, ki nimajo več kaj izgubiti. Prej namreč lahko pridobijo, če se zapišejo kriminalu, saj obenem nastajajo ekonomske in socialne razlike, ki ustvarjajo cel razred tistih, ki imajo premoženje, ki se ga splača pokrasti. Inverzija vrednot pomeni, da kraja več ni kraja, rop več ni rop in umor, denimo, več ni umor. Potem ko je družba prešla iz razmeroma varne socialne in solidarne družbe v sistem nič kaj nedolžnega organiziranega kapitalskega egoizma in se je zamenjal tudi sistem vrednot in zagotavljanja varnosti, smo soočeni s tem "stranskim" produktom, ki pa začenja sistemu šele dajati dominanten pečat.

Zato je "veliki rop" sefov SKB dogodek, ki bi ga lahko označili skoraj za političnega. A prav gotovo ne zato, ker o njem vsi toliko govorijo in ker je, kot je zapisal neki komentator, ena najpogostejših besed, ki se pojavlja v tisku in na spletu beseda "sef". Seveda govorjenje samo "proizvede" dogodek, a vendar se to ne more zgoditi, če zadeva v sebi nima nekega ključega elementa. Ključna poteza resničnega dogodka je namreč, da razsvetli nekatere procese, ki niso preveč transparentni, in pokaže, v kaj se iztekajo. V našem primeru gre za dogodek, ki je - tokrat z neke druge plati - ponovno razločno in jasno pokazal na nekatera kričeča družbena in politična dejstva in protislovja, ki jih dominantna postsocialistična oblastna ideologija vztrajno potiska ob stran in zanikuje. Seveda nikakor ne gre za tipična in neposredna "varnostna" vprašanja, ki so se zastavljala ob samem učinku "presenečenja" ob ropu in ob čudenju nad "predrznostjo", s katero da se je zgodil: neustreznost varovanja, neučinkovitost varnostne službe, slabo opravljanje dela varnostnikov, nepovezava varnostnega sistema s policijo, ogorčenost oškodovancev itd. Ta vprašanja, ki se ponavljajo v neskončnost, so radikalno napačna in zavajajoča. Gre za nekaj bistveno drugega: za vprašanje samega "statusa" tovrstnega ropa. Rop je seveda kriminalno dejanje in kot tako v pravni državi vse obsodbe vredno. A v tokratnem primeru ni šlo za čisto običajni rop, saj roparji niso oropali niti neposrednih bivališč posameznikov, njihovih domov in hiš, kot je to v navadi, niti niso oropali banke in njenega denarja neposredno, pač pa so merili na posest in denar, ki so jo v bančnih sefih hranili posamezniki in katerih obsega ne banki ne javnosti nista znana. Prav zato velikost škode ni jasna in vprašanje je, ali sploh kdaj bo.

Status tega velikega ropa je, da je kot kriminalno dejanje, ki je oškodovalo ljudi, hkrati kar najbolj nazorno razkril politično dejstvo, da obstajajo v Sloveniji po letih tranzicije v nebo vpijoče socialne razlike in razlike v premoženju. Razkril je tisto, kar je ubesedila ogorčena oškodovanka, da namreč v "naši majhni državici" Sloveniji dvomilijonska tolarska vsota za nekatere predstavlja zgolj "žepnino", torej vrednost in denar, ki ga nikakor ne kaže hraniti v sefu. To dejstvo kajpada nedvomno priča, da se je državica res temeljito vrisala na globalni zemljevid. Žal ne kot politični subjekt, pač pa kot del socialnih in ekonomskih sil, ki so na najboljši poti, da uničijo same sebe kot države (in nas kot državljane!) - kolikor to v pravem pomenu besede sploh še so. Res je, da Slovenije samomorilski terorizem, v katerem odvečni bombardirajo same sebe in simbole svojega brezupa, ni neposredno prizadel, a ji ne bo prizaneseno s histerijo okoli ptičje gripe in množične obsedenosti z "varnostjo".

Rop zato razkriva neki bazični socialni in politični razcep, ob katerem se nekateri javno zgražajo, drugi pa - zasebno in v ožjih krogih - muzajo in šalijo. Nič čudnega torej, da so se na internetnih forumih pojavile bajke o robinhudovstvu roparjev in da se širijo cinični komentarji, ki pričajo o tem, da v Sloveniji že zdavnaj obstaja zavest o velikem razkoraku med pravnim redom in pravičnostjo, med ekonomsko, socialno in politično ureditvijo in tem, kar bi naj pomenilo temelj za dobro življenje večine prebivalstva. Nič presenetljivega tudi ne bo, če se bo neki sloj obdal (in to že počne) z gardo varnostnikov in varovalnih ograj ter se potem v nekem kritičnem trenutku spraševal po ameriško: "Le zakaj nas tako sovražijo?" Prav to pa je tisto, nad čemer bi se morala zamisliti vsaka oblast, pa tudi mi, prebivalci in prebivalke. Primer izgredov v Franciji kaže, da ostri ukrepi proti kriminalu ne pomagajo mnogo, če je nasprotje med pravnim redom in pravičnostjo preveliko. Inverzija vrednot utegne biti hudo nevarna stvar, ki je ni mogoče rešiti z represijo, pa tudi s histeriziranjem o "varnosti" ne.