Razredni boji v Franciji?

Kaj se dogaja v Franciji? V deželi, ki nam je dala človekove pravice, pariško komuno, maj 68 - zdaj depresivno, gluho, brez fantazije vandalizirajo otroške vrtce, osnovne šole, sosedove avtomobile. V deželi, kjer doslej niso šli na barikade brez programa, nikoli brez gesla, vselej duhovitega, pogosto filozofskega - zdaj nemo, brez duha in, zdi se, brez strasti izobčenci razbijajo zadnje ostanke socialne države, reveži uničujejo revščino sotrpinov v siromaštvu. A saj tudi barikad ni več. Ni več barikade, ki je na trivialnem pariškem vogalu zgostila in materializirala vso družbeno krivico, škandal izkoriščanja in opolzkost zatiranja - ni barikade, ki je vsakomur tukaj in zdaj neusmiljeno postavila svetovnozgodovinsko dilemo: tole je ločnica, na katero stran boš stopil? Zdi se, kakor da se je družbeni razkol, okoli katerega se je nekdaj bil razredni boj, zdaj razpršil po vsej površini mesta, Francije, Evrope. Razredna ločnica se je zažrla v vsako družbeno točko, preklala vsakogar na svojega lastnega podjetnika in proletarca, iz vsakogar je naredila samoizkoriščevalca v službi kapitala. Vsakdo je sam svoj zombi. V žilah gostimo virus kapitala, da nam pije kri in golta možgane. Vsak gib je dejanje razrednega boja: če kaj proizvede, proizvede za kapital - in je torej dejanje razrednega boja kapitala. Ali pa iz tega izhaja, da je vsako razbijanje že boj proti kapitalu? Tudi vsaka misel je že dejanje razrednega boja: če je koristna, je koristna za kapital; če je ustvarjalna, ustvarja za kapital; če je duhovita, duhoviči za kapital. Ali pa iz tega izhaja, da je odpoved mišljenju že tudi boj proti kapitalu? Odpoved mišljenju je ali stereotip ali nemi refleks biologije. Ali pa ni prav buržoazna država zapisala stereotip na svoj krvavi prapor - ko je predmestne upornike razglasila za priseljence (ali njihove potomce), za islamiste (ali njihove vajence), za racaille ali "drhal"? Ali ni prav buržoazna država biologizirala družbeno protislovje, ko je nad otroke poslala posebne enote in iz družbenega spopada naredila generacijski obračun? Starci se znašajo nad otroki prav kakor se mrtvo delo, kapital, hrani z življenjsko radostjo človeštva. V spopadu civilizacij je kapitalizem civilizacija smrti. Kdor razbija, je podlegel njegovemu smrtnemu dotiku. Kdor v siromakovem imetju, iztrganem iz krempljev kapitala, vidi simbol kapitalizma - ta kapitalu priznava popolno oblast. Kdor v javnem vrtcu in šoli, dosežkih stoletnih bojev, požiga simbol kapitalizma - ta uničuje za neoliberalce in njihove ekonomiste, ki hočejo tako in tako zapreti javni vrtec in javno šolo.

Bržkone se ne bi smeli spraševati, kaj te mladenke in mladeniči hočejo - saj mogoče nočejo nič. Ob dogajanju v Franciji je najbolj pretresljivo prav to, da so vzroki tako jasno razvidni - smisel pa je nedoumljiv. Ali pa je mogoče sedanja naloga teorije izdelati teorijo nesmisla? Dognati, kako umljivi družbeni vzroki porajajo ne-umljiva dejanja? Mogoče pa bi bila zadosti kar teorija ideologije, ki bi se vprašala: za koga, za katero pojasnjevalno shemo so ti dogodki nerazumljivi.

Pojasnila, ki krožijo po občilih, kažejo prav na težavo konfekcijskega mišljenja. Najpogosteje omenjajo brezposelnost, zlasti med mladino, ki ni dokončala šole, družbeno izključenost. A dela človek ne išče tako, da požiga avtomobile v soseski. Ali ne bi bilo upravičeno domnevati, da s požiganjem dobrin zgolj razvijajo tisti vzorec, ki so ga postavili, ko so zavrnili šolo? Ali ne zavračajo kar družbo dela nasploh? Mogoče se pa ta mladina sploh noče vključiti v delovno družbo?

Omenjajo mladoletniške kriminalne tolpe. Mali tatiči in preprodajalci droge si pač želijo reda in miru in nočejo policaja za vsakim vogalom. Ta pojasnitev ni logična - je zgolj druga stran prejšnje razlage. Za brezposelnega se samoumevno pričakuje, da bo iskal delo - če ga ne, naj bi bil hudodelec. Francoska mladina je našla tretjo pot: brezdelje brez smisla in prestop brez dobička - kakor so njihove leve stranke našle tretjo pot v socializmu brez pravičnosti in svobode.

Priljubljena razlaga je rasizem. Statistike jo potrjujejo - a vseeno ni logična. V državi, kjer je že dobrih dvesto let "zakon enak za vse", v deželi, ki je prva poslala "osebne okoliščine" na smetišče zgodovine, se za enakopravnost ni treba bojevati z vandalizmom. Mogoče pa je treba preudarek obrniti: mogoče ta mladina zavrača to družbo in se torej po njenih merilih vede "asocialno" - zato ker je to družba kupov pravic, pa brez pravičnosti, kupov svoboščin, pa brez svobode?

Wall Street Journal je prispeval genialnost vredno svojega imena. Za nemire naj bi bilo krivo francosko centralizirano plansko gospodarstvo, ki da ne dopušča "etničnega podjetništva". Evropski liberalci se jezijo, ker naj bi v Franciji na rasni podlagi odrekali ljudem status proletarca - ameriški liberalci obtožujejo Francijo, da ne dopušča patriarhalnega suženjstva v "etničnih" enklavah.

Tudi Delo je prispevalo genialnost, vredno njegove neodvisnosti. Vzrok naj bi bil v tem, da v Franciji islam ni imel "političnega obraza ne glasu". Delo se očitno harmonizira s katoliškim pohodom v državne ustanove - mimogrede pa dokazuje svoj liberalizem do dežurnega sovražnika zahoda.

Prav zato so razlage, ki krožijo, prekratke: zdi se, da vsakdo projicira svoje lastne fiksne ideje v te dogodke, ki ostajajo misli nedostopni. Tega, kar se je zgodilo, ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo način razmišljanja. To bi bilo celo priporočljivo, saj nam vlada pripravlja reforme, s katerimi bi nas hotela popeljati naravnost v Los Angeles - pardon, v Saint Denis.