Kdo potrebuje "zibelko slovenstva"?

O narodih kot zamišljenih skupnostih, kakor jih je poimenoval Benedict Anderson, katerih glavni mehanizem vzpostavljanja sta simbolna politika in kreacija oziroma nova organizacija "skupnega spomina", ki je dandanes podprta predvsem s sodobno medijsko tehnologijo, sem tukaj pisala že nekajkrat, tudi že letos, a očitno smo tako zelo vpeti v trend tovrstnega konstrukcionizma, da bo o tem treba napisati še veliko besed. Vprašanje je seveda, ali se bo katera od njih tudi "prijela", saj je procesualizacija "slovenskega nacionalnega spomina" in s tem nacionalne zgodovine in mitologije v polnem teku: tako prek uzakonjanja novih praznikov "zedinjenja" in "vrnitve" k domovini ter praznovanja ne le samostojnosti, ampak tudi "enotnosti", kot tudi prek številnih drugih simbolnih politik. V zadnjem času smo imeli poleg tovrstne interpelacije v "režim spomina" (kot temu pravi zgodovinar Omer Bartov), ki je potekal prejšnji teden v Mariboru ob slavljenju praznika generala Maistra, priložnost spremljati ponovno - seveda v okviru slovenske egologije zmeraj na videz nedolžno - razpravo o "pravici do" simbolike knežjega kamna na slovenskem evrokovancu, pri čemer slovenski politiki v njenem nacionalnem konstruktivizmu kot nalašč prihaja na pomoč avstrijski kreativni radikalec Haider. A pri tem je bil Haider (vsaj kolikor je bilo mogoče razbrati iz slovenskih medijev) - glej ga šmenta! - verbalno na poziciji državnosti in državljanske definicije države, medtem ko so nekateri zagovorniki simbola na slovenskih državnih evrokovancih zavzeli antidržavno pozicijo plemenskega slovenstva, ki črpa svoj zgodovinsko-državni narativ iz domnevne "državnosti" izpred tako rekoč tisoč let. Dejstvo, da v takratnem času niso obstajali ne narodi ne države, tovrstnih konstrukcij seveda nič ne moti, saj se v mitologiji utemeljitve zlahka premika po progresivni "zgodovinski" premici navzdol ali navzgor.

Etnolog Damjan Ovsec, ki nas sicer v medijih stalno in pridno poučuje o tem, kako se spominjati, kako "pravilno" obujati stare običaje in praznovati narodove in ljudske praznike, je ob tem na nacionalnem radiu povedal naslednje:

"Avstrijska državna tvorba, ki je nastala pred manj kot sto leti, si pač ne more lastiti zgodovinske dediščine, ki je nastala skoraj pred poldrugim tisočletjem, ko ni bilo še nikjer nobenega Nemca. V bistvu bi bilo treba avstrijskim nacionalistom zabrisati knežni kamen v glavo. Morda bi potem kaj dojeli. Vprašanje pa je, ali bi se to splačalo. Bruselj namreč ne razume ničesar. In mu je prav malo mar, podobno kakor preostali Evropi, da smo Slovenci, ki nikogar nikdar nismo napadli, razen v samoobrambi, in ki smo bili vedno na strani pravičnih zmagovalcev, za nagrado izgubili dve tretjini svojega ozemlja, ki je nekoč merilo vsaj 70.000 kvadratnih kilometrov ..."

Seveda tovrstni govor in debata ponovno postavljata vprašanje, kako in s kakšnim socialnim in političnim "kapitalom" Slovenija soustvarja Evropo in njene t. i. standarde. Še včeraj se je zdelo, da gre za novoustanovljeno državo, ki je, ker je utemeljena na sodobnih antidiskriminacijskih standardih in človekovih pravicah, sposobna tudi funkcionirati kot tovrstna sodobna država: torej spoštovati enakost ne glede na nacionalno pripadnost in tudi ne napraviti nacionalne pripadnosti za mit in svetinjo, ki so jima podvržene vrednote, na katerih naj bi temeljila neka nova država. Zdaj pa se vse bolj zdi, da je tovrsten kapital izgubljen in da tone v močvirje nacionalnih mitologij in egologij, ki ne morejo služiti ničemur drugemu razen vzpostavljanju razlikovanj in diskriminacije navznoter ter zdrah in konfliktov navzven. Na eni od javnih debat o prihodnosti Evrope, ki so pred tremi leti potekale v zvezi s sprejemanjem nazadnje nesprejete evropske ustave, je današnji evroposlanec Lojze Peterle med drugim govoril tudi o "prihodnosti zedinjenih Slovencev v združeni Evropi brez meja". Ta govor o prihodnosti zedinjenih Slovencev se je seveda jasno nanašal na razmišljanje o narodovem telesu, ki sega prek slovenskih državnih meja in ki domnevno povsem nedolžno povezuje naravno-kulturne danosti slovenstva in krepi zavest o narodovi povezanosti. Slovenija se seveda mora boriti za pravice slovenskih manjšin izven države Slovenije ter hkrati in v isti, če ne celo večji meri, oziroma z večjo odgovornostjo, za pravice majšin v Sloveniji - tudi tistih "novodobnih". A to mora početi predvsem zato, ker se je v Evropo vendarle združila kot država in ne kot slovensko nacionalno pleme, ki bo v tej tvorbi uresničevalo svoje domnevne starodavne "interese".

Nič čudnega seveda ni, da se tovrstne simbolne razprave pojavljajo v povezavi s statusom Slovenije in slovenstva v Evropi. Na eni strani je prav politika ureditve novih nacionalnih držav in njihovih manjšin (definicije manjšin, vprašanja njihovih pravic in tega, kdo za njih "skrbi") po prvi in po drugi svetovni vojni zakoličila okvir teh razprav, v katerih se o manjšinah razpravlja le kot o teritorialno "odrezanih" delih nacionalnih teles, za katere so sicer odgovorne nacionalne večine v državah, ki imajo manjšine, a za njih še vedno skrbijo predvsem "matična" nacionalna telesa. Takšna ureditev je seveda (mentalno) omogočila razvoj v smeri iskanja "končne rešitve" za ljudstva in skupine "brez države", denimo za judovsko ljudstvo, ki v Evropi ni imelo svojega "matičnega" teritorija in je s pomočjo imperializma, plemenskih ideologij in antisemitizma pripeljala do holokavsta, po drugi strani pa (ker je ostala nespremenjena) vodila do težav, kakršne smo imeli denimo na Balkanu ob razpadu Jugoslavije, ter do situacije, v kateri se na eni strani v Evropi pogovarjajo le o t. i. avtohtonih manjšinah ter popolnoma spregledujejo t. i. novodobne manjšine. A tovrstno "evropsko breme" še ne pomeni, da se mora politika države Slovenije zgledovati po najslabših pannacionalnih zgledih. Prav nasprotno.