Molotovka in druge sanje

Kaj pa, če nočejo delati? Kaj pa, če se ne pustijo izkoriščati tako kot njihovi starši? Kar je pustilo za seboj novembrsko divjanje mladine po francoskih predmestjih, je bila kopica žalostnih dejstev, ki so jih zaokrožale visoke, navadno 30-, včasih pa tudi 50-odstotne stopnje brezposelnosti. O hudih posledicah množične brezposelnosti so v dneh, ko si je revna mladina z molotovkami na novo prisvajala svoje siromašne ulice, govorili celo tisti, ki so v vsem skupaj prepoznali zmago uličnih tolp, ki niso postale strah in trepet obubožanih predmestij šele včeraj. S posebnimi zaposlovalnimi programi za drhal, ki bi jo francoski notranji minister še zmeraj najraje izgnal iz Francije, je, potem ko je postalo strah tudi bogate Parižane, začel mahati še francoski predsednik, ki si domišlja, da lahko to, kar je proizvedlo novembrski revolt, odpravi z javnimi deli.

Čeprav nihče ne dvomi, da je program javnih del boljši kot program izgona vseh brezposelnih, pa mnogi dvomijo, da lahko država samo z javnimi deli odpravi bedo, ki se je poveznila čez evropski tretji svet. Dokler jezni mladeniči niso začeli vojne v francoskih predmestjih, nismo o tem svetu in njegovi posuroveli resničnosti, ki so jo tu in tam prestrezale krute policijske statistike, slišali nič. O revščini nasploh zna evropska gospoda, ki v svojih salonih tudi sicer rada rešuje ves svet, povedati marsikaj pretresljivega. Po novem si ne zatiska več oči niti pred tem, da revščina obstaja. Letošnje poletje nam je z velikega glasbenega spektakla v Londonu celo sporočala, da je njen obstoj enako sramoten za človeštvo, kot je še pred ne tako davnimi leti bilo sramotno to, da ženske niso imele volilne pravice. Ker je pravičnost velika stvar, avtorjev tega spektakularnega sporočila ni nihče poskušal osramotiti s podatkom, da ženske marsikje po svetu še zmeraj nimajo volilne pravice, kaj šele z malenkostjo, da marsikje nimajo koga voliti tudi potem, ko lahko volijo. Vljudno so molčali celo tisti, ki so mislili, da vsi, ki nočejo videti revščine doma, sploh ne vidijo revščine. Presunljive podobe sestradanih otrok, ki med tistimi tolstimi afriškimi muhami cepajo kakor muhe, so pač močan argument: na njem ne sloni samo zavest o večjem zlu, ampak tudi legenda o tem, kako si rešil ves svet, če si rešil enega od ubogih. Morda je tudi zaradi molka, ki že lep čas vlada v Evropi, ne samo o novi evropski revščini, ampak tudi o novih strategijah izobčanja, samo štiri mesece kasneje o tem nevidnem svetu nemo spregovorila deprimirana francoska mladina na svojem ognjenem spektaklu. Če sploh kaj, potem so ti mladi fantje novembra sebi in drugim dokazovali, da se da z malce razuma in dobre volje to nevidno resničnost vsaj vidno razbijati v slogi. Ničesar niso zahtevali od nikogar. Ničesar niso zahtevali za nikogar. Nobene rešitve za svet, ki jim iz dneva v dan jemlje vero v to, da se bodo jutri lahko izkopali iz bede, niso formulirali. Samo požigali so vse, kar se je požgati dalo. Kot da bi videli rešitev že v tem, da vsaj za cent pomnožijo srd v svetu, ki jih je strpal v njihovo umazano ulico. Kot da bi svojo vsakdanjo vajo v nečloveških perspektivah hoteli pripeljati do nevsakdanjega konca.

Ko so pametni ljudje, ki v velikem francoskem kravalu niso odkrivali zgolj mladostniškega veselja do razbijanja vsega obstoječega, začeli pripovedovati zgodbe o hudi brezposelnosti, ki je zavladala po nekoč delavskih predmestjih, se je zdelo, da napredovanje urbanega nasilja lahko ne samo razumno pojasnimo, ampak tudi omejimo, če ga že ni bilo mogoče preprečiti. To teorijo so sredi nemirov zapopadle tudi oblasti in začele na veliko obljubljati delo tistim, ki jih je aviarna ekonomija, ki odkriva velike priložnosti za velike dobičke v daljnjevzhodnih deželah, obsodila na nedelo. Ker je nedelo vir zla, je Jacques Chirac zanosno govoril o programu javnih del, s katerim bo država nemudoma priskočila na pomoč svojim mladim državljanom. Vsaj tu, v provinci, kjer je tranzicija proizvedla 20-, ponekod tudi 30-odstotno brezposelnost, vemo, kaj pomenijo javna dela: začasno odložitev neodložljivega problema. Res je, da se brezposelne ženske te možnosti oklepajo z vsemi štirimi ne morda zato, ker bi verjele v krepostnost dela, ampak zato, ker morajo vsak dan nahraniti svoje otroke in pogosto tudi brezposelnega moža, ki se je iz obupa nad pokvarjenim svetom zapil. Pa se je bodo oklenili tudi osemnajstletni frajgajsti, ki jim skrb za družino še ne visi za vratom in se še niti pod razno niso pripravljeni sprijazniti s tem, kar jim je v življenju preostalo? Ko si star osemnajst let, se navadno ne ukvarjaš s preostanki. Glavni si, ne pa odvečen. Bodo ti mladi jezni ljudje v javnih delih videli izziv ali zgolj potrditev, da so preprosto odveč? Jih bo tisto početje, ki ga zaobsegajo javna dela, res tako izpolnilo, da bo v njih ugasnila želja po razbijanju in ubijanju vsega obstoječega? Si bodo z bornimi zaslužki od javnih del lahko najeli stanovanje v kakem zanikrnem predmestju ali pa bodo morali po preostanek na ulico, kjer podjetni kriminalci ustvarjajo zmeraj nove iluzije dobrega življenja? Je to, da ves dan garaš za nadutega šefa, ki ti grozi s cenejšimi Kitajci, sploh življenje?

Kdor verjame, da je nedelo vir zla, naj pogleda, kakšen svet so ustvarili tisti, ki kar naprej delajo dobro.