-ova in -eva, o jajcih in o spolu

Koliko slovenski politiki, predstavniki javnosti ali denimo reformatorji vedo o enakosti spolov ali o integraciji enakosti spolov v javne politike? Kako sploh razumejo besedo "spol", po angleško gender?

Pojdimo po vrsti. Nekaj, česar niste opazili: v naši deželici imamo še vedno le moško obliko samostalnikov, kot sta pisec in mislec. Javni jezikovni skrbniki pa nič. Hkrati je v manj kot petnajstih letih osamosvojitveni remaskulinizirani simbolni red v tihi reformi jezika pri priimkih žensk napredoval tako, da so ti v javnosti skoraj po pravilu pregibani v svojilni obliki. Ženske so vztrajno poimenovane kot lastnina nekoga in temu sploh ne nasprotujejo, ampak tovrsten jezik celo promovirajo: denimo "gospa Hren-ova", "gospa Pesk-ova" in tudi same izrečejo tak zmazek imena, kot je denimo "Rajsova" (Rice-ova). Mojca Dobnikar, ki je nekoč Vladu Miheljaku na njegovo poudarjanje "Dobnikar-jeve" v pismu bralke odgovarjala z "Miheljak-ov", je dala edini zgled javnega nasprotovanja takšnemu naslavljanju, ki ga poznam, a tega najbrž ne Miheljak-ov ne "javnost" nista opazila. Po drugi strani je bilo v letih po osamosvojitvi pregibanje imena narodnega heroja in sedanjega ministrskega predsednika vztrajno maskulinizirano in v medijih ne najdemo več sintagme, kot je "Janšin reformni paket", saj bi to zvenelo preveč feminizirano, ampak strogo "Janšev reformni paket". Da bi še pravilneje razumeli novodobno družbeno konstrukcijo spola, je naš prvi reformator nedavno čisto resno izjavil, da je ministrski predsednik moški, ki ima jajca. Ob tem ni protestiral niti Lojze Peterle, ki je kot prvi ministrski predsednik Slovenije demonstracije za abortus leta 1991 označil za neokusne, saj so na njih vpili, da Lojze "nima jajc", ker je hotel vreči to žensko pravico iz ustave. Toliko za začetek o razumevanju "spola" na Slovenskem.

Dalje: v zadnjem letu s politične agende izginjajo tako rekoč vse teme, ki so pred vstopom v EU obravnavale položaj različnih diskriminiranih skupin, manjšin in še posebej vprašanja (ne)enakosti spolov. Slovenija je izpeljala minimalne zahtevane sistemske in zakonske prilagoditve in to naj bi očitno zadostovalo, vlada pa ne kaže nobene zavesti o tem, da so za proces, ki naj bi spremenil strukturne neenakosti, potrebne zelo jasne in informirane javne politike. Za slovenske domače loge nič posebnega, saj novo oblast veliko manj kot prejšnjo zanima, da je ena od temeljnih zavez EU promocija in ustvarjanje enakosti med ženskami in moškimi.

Sicer tudi trendi v državah EU, ki so pri integraciji politik enakosti spolov na vsa področja (t. i. gender mainstreaming) energičnejše kot Slovenija, niso najbolj optimizma vredni. Obstaja pritisk ("with the little help of" desnokonservativnih novih članic), da se te politike v prid liberalizaciji trga delovne sile porinejo v ozadje in da se na "(ne)enakost" spolov gleda predvsem s stališča trga dela in kapitala, ki se pri raznih reformatorjih lahko pospravi v malho t. i. gospodarskega razvoja in "konkurenčnosti": denimo prek vprašanja fleksibilnosti dela. Fleksibilnost dela je lahko hudo dvorezen meč, čeprav se propagira kot sredstvo za doseganje enakosti. Brez politik, ki krepijo vlogo moških v sferi zasebnega življenja in v družinah, gospodinjstvu in pri skrbi za otroke ter skrbi potrebne družinske člane, bosta projekt enakosti spolov ter kakovost delovnega in zasebnega življenja žensk bistveno prizadeta (in ponekod že sta). Gre preprosto za to, da bodo delale veliko več, zaslužile pa veliko manj, če kakovostnega partnerstva sploh ne omenjamo. Da o popolnoma nespremenjeni vertikalni in horizontalni segregaciji na trgu dela (beri getoizaciji žensk v nekaterih poklicih), ki temelji na domnevni "naravi ženskega (beri suženjskega in zastonjskega) dela" in med drugim povzroča veliko podplačanost žensk ter jih sili v negovalne in storitvene poklice, sploh ne govorimo. Čeprav se naš šolski minister Zver denimo hvali z minimalno povečanim vpisom študentov na naravoslovno-tehnične fakultete, kjer pogosto študira le nekaj odstotkov deklet, bi bilo mogoče doseči resen učinek za naravoslovje le z intenzivnim spodbujanjem vpisa žensk na te študije: predstavljajte si, da bi se vpis žensk dvignil denimo za trideset odstotkov. A šolski minister nam kot politik svojih pogledov na enakost spolov v izobraževanju še ni predstavil.

V časih, ko politika tako radikalno izginja iz javnega prostora, se mesto, kjer se pokažejo politične pobude, premesti. Kot "politične" seveda razumem pobude za več enakosti, pravičnosti in v tej zvezi tudi za več blaginje. Ena takšnih premestitev mesta se je zgodila s sindikalnimi demonstracijami, čeprav so sindikati, edina preostala levica, zaradi dominantnega strankarskega dojemanja politike morali trditi, da so nepolitični. Iz istega razloga so postale reklame v nedeljskem športnem popoldnevu pravšnji okvir za spot Urada za enake možnosti, ki očete obvešča in ozavešča o tem, da imajo možnost izrabiti 90 dni očetovskega dopusta (za TV-tekme in branje in otroke), kar je bila (po precej hudem boju in ob prenizkem doseženem nadomestilu) pridobitev "harmonizacij" z EU. Ali ste morda slišali katerega od (moških!) politikov, da bi takšen dopust propagiral v javnosti, med kolegi ali mlajšimi moškimi? Kako tudi bi? To vendar ni nikakršna "politična (beri strankarska in moja osebna) zadeva". Fantje, ki so še včeraj paradirali kot glavni šefi vaških fevdov, za enakost spolov še niso slišali, če pa so, jim že beseda spol (v angleščini gender) povzroča težavo, saj ne vedo, kaj bi z njo počeli, razen da morda razmišljajo o "spolnih organih" in ginekoloških pregledih. Medtem ko glavni reformator hvali ministrskega predsednika, ki menda "ima jajca", med njegovimi kolegi (sicer "dečki" mlajše generacije) kot nalašč nismo videli nobene reformatorke, sicer pa oblast nove koalicije bolj skrbi za to, da njene pomožne deklice kažejo svoj spol predvsem fizično in ne politično.

V takšni situaciji bo usmeritev EU, ki bo zaradi zavesti, da se neenakosti križajo, povezujejo in pomnožujejo, v prihodnje bolj poudarjala t. i. "generično enakost", za Slovenijo gotovo pomenila scenarij "utapljanja" vprašanja enakosti spolov med "splošna" vprašanja. Zadeva morda ne bi bila tako drastična, če bi nam v državo uspelo dobiti eno od novih načrtovanih evropskih institucij, ki prav gotovo ne bi ostala brez vpliva na okolje. Gre za Gender institute, ki se bo ukvarjal s politikami in z raziskavami (ne)enakosti spolov in bo postavljen v eno od štirih novih članic EU, med katerimi je kandidatka tudi Slovenija - po raziskovalnih kuloarjih EU pa je slišati, da ima precej možnosti. A o takšni instituciji niti med politiki niti v medijih nismo še ničesar slišali. Kako tudi bi? Bolje je namreč, da Slovenija te evropske institucije ne dobi. Najprej imena v slovenski jezik sploh ne moremo prevesti. Če ga prevedemo kot Inštitut za proučevanje spolov ali dobesedno Spolni inštitut, se nam lahko zgodi, da se bodo ob njegovem omenjanju parlamentarci, denimo kakšen Rupar, avtomatično prijemali za testise ali pa bo kakšen reformator sklepal, da na inštitutu delijo viagro ...

Za nameček bi za pristno domačijsko utrjevanje razumevanja gender ali spola predlagala, da v tistih primerih, ko slovenski jezik ne razpolaga z žensko obliko samostalnika, v SSKJ obliki samostalnika za moške preprosto dodamo "z jajci": denimo "pisec (ali mislec) z jajci" - tisti, ki premišlja o splošnih življenjskih vprašanjih (torej pravi moški) in samo "pisec (ali mislec)" (torej mevže in ženske). Tako bomo v pravem smislu družbeno utrdili moško obliko, povečali bogastvo spolov in pluralnost ter se hkrati znebili strogih spolnih delitev. Pa vesele praznike in srečno novo leto!