Predsednikova čudaštva

Druge vroče teme, ne gornja, so se mi za kolumno ta mesec kar ponujale.

Kmalu bo 14 let od sramotnega izbrisa tisočev "Neslovencev" 26. februarja 1992, dvakrat sedem let sramote "pravne države" Slovenije: najprej je potrebovala sedem let, da je njeno ustavno sodišče ravno februarja 1999 ugotovilo, da je bil tisti izbris popolnoma nezakonito in protipravno dejanje - nadaljnjih sedem let (do danes) pa za vse mogoče manevre in trike, kako se odgovornosti za to in popravi storjenih krivic izmakniti ... Podobno kot Avstrija - samo da je Avstrija koroške Slovence protipravno oropala "samo" nekaterih jezikovnih pravic, Slovenija pa svoje "izbrisane" najbolj temeljnih eksistenčnih pravic. Politična nagrada za to: Avstrija Evropski uniji že predseduje, Slovenija ji bo pa čez dve leti ...

In ni dovolj, da se iz načel pravne države Slovenija norčuje že 14 let pri problemu izbrisanih - jeseni je z novim zakonom o RTVS dodala še norčevanje iz ustavnih načel politično neodvisne radiotelevizije, pravkar pa z novelo zakona o azilu še norčevanje iz pravic prosilcev za azil. Vse tri tu navedene sramote imajo kot skupni imenovalec tudi to, da so bile opažene in ostro kritizirane tudi v tujini, tudi od uglednih tujih strokovnjakov in politikov - vse zaman: nas pa že ne boste učili, kaj je to pravna država - počakajte, da prevzamemo predsedstvo EU, vas bomo mi kaj naučili!

In ker pri vseh teh vročih temah racionalni argumenti ne v politiki ne v medijih ne zaležejo nič, preostane le še pravna pot, pred domačimi in nato po potrebi še pred mednarodnimi sodišči, čeprav je neznansko dolga in utrujajoča in premnogi prizadeti njenega konca za življenja ne bodo dočakali. In tako sem se odločil, da svoje kolumnistično, torej medijsko razmišljanje ta mesec posvetim raje trenutno odvijajočemu se stampedu Drnovškovih vsak dan novih domislic pri reševanju človeštva in domovine (ali morda samega sebe ter tega, kar je in kar ni naredil takrat, ko je deset let imel moč in ustavna pooblastila za to?).

Da mu ne bom krivičen: vse človeško spoštovanje temu, kako se je pogumno in možato spoprijel s svojo boleznijo - kapo dol! Kot človek ima polno pravico, da se z boleznijo spoprime, kakor ve, zna in zmore - kot prvi človek te države, vključno z njenim zdravstvom in vsemi drugimi službami, in kot besedno spreten človek bi pa vendarle moral malo bolj paziti, da bi potencialnim nekritičnim posnemovalcem v podobnih osebnih stiskah bolj razločno povedal: "Tako sem se zase odločil jaz sam in bom tudi nosil posledice te odločitve - vi pa vaše, zato jo premislite vsaj tako temeljito, kot sem jaz svojo. In ne pozabite, da moje skrajno redke vrste raka uradna medicina po lastnem priznanju ne zna zdraviti - vašo pa morda zna!"

No, ampak pravkar obravnavana vprašanja so človeško skrajno občutljiva - in lahko je drugim, ki nismo v takem položaju, sedaj "biti pameten", kaj je Drnovšku pod silnim medijskim pritiskom o teh stvareh uspelo primernega in kaj manj primernega povedati. Predvsem mu iskreno želim, da bi raka premagal, tako kot ga je na podoben način tudi Peterle. Ki ga kot politika prav tako ne obrajtam, toda v tej človeški dimenziji pa visoko cenim.

In tudi o Drnovškovi darfurski pobudi še nadalje mislim vse najboljše, tako glede etičnih spodbud zanjo kot glede spretnosti političnih korakov za njeno praktično uresničevanje. Če bo na koncu propadla ali razvodenela, se to ne bo zgodilo zaradi Drnovškove pobude, ampak kljub njej. Več tu Drnovšek pač ni mogel storiti - tu je ravnal točno v duhu meni od nekdaj ljube maksime našega romantičnega pesnika: "Ne le, kar veleva mu stan - kar zmore, to mož je storiti dolžan!"

Kako diametralno nasprotno temu vrednotim Drnovškovo izmikanje odgovornosti v zadevi "izbrisanih", sem napisal že zadnjič in ni treba ponavljati. Toda Drnovškovo, njegovi ustavni vlogi grobo nasprotno vpletanje v notranjepolitična vprašanja in spore se je s prej omenjeno podporo Janševemu poskusu izigravanja odločbe ustavnega sodišča s formalno "ustavnim" zakonom žal šele začelo, nikar končalo. Ampak to, kar je pri tem zame še bolj zaskrbljujoče od te ali one Drnovškove notranjepolitične eskapade same, je to, kako jih praktično celotna naša politična in medijska javnost sprejema in vrednoti skoraj izključno skozi politično-strankarska očala, skozi politično "cost-benefit" analizo (komu kakšna Drnovškova poteza politično koristi in komu škoduje) - vrednotenje tega čudaškega Drnovškovega vpletanja v notranjo politiko skozi očala ustavnega prava oziroma ustavnopravne vloge formalnega "šefa države" v parlamentarni republiki pa je celotni naši politični in medijski javnosti popolnoma tuje. To jih sploh ne zanima, saj načenjanje takih "doktrinarnih" vprašanj pri nas ne dviguje ne političnega ratinga politikom ne naklade medijem - ob to se občasno spotika samo neki čudaški Krivic, medtem ko vsa druga ustavnopravna stroka raje previdno molči, le Jambrek občasno poudari, da je do razlogov za "impeachment" (obtožbo predsednika republike, da je kršil ustavo) kljub vsemu še daleč.

Ko sam trdim, da gre pri Drnovšku za predsednikovi ustavni vlogi grobo nasprotno vpletanje v notranjepolitična vprašanja, kjer bi moral ostajati striktno nevtralen (pri ustanavljanju "Gibanja za pravičnost in mir", kjer si je dovolil celo izjavo, da so vanj vabljeni vsi, ki so razočarani nad sedanjimi možnostmi v obstoječem političnem sistemu, ali nekaj podobnega, pa skoraj že za poskus spodkopavanja ustavnega sistema parlamentarne demokracije in vloge strank v njem), tega ne poudarjam z namenom, da bi zoper njega kdo sprožil "impeachment" (postopek za odstavitev), ampak z namenom, da bi se vsi skupaj začeli zavedati, da ni toliko pomembno, ali je to Drnovškovo čudno ravnanje bolj nevarno za trenutne politične interese vladne ali opozicijske strani, ampak da je resnična nevarnost tega početja, če ne bo kritično ovrednoteno, da bo v zavesti ne le širše laične javnosti, ampak celo v zavesti ustavnopravno premalo izobražene politične in novinarske javnosti popolnoma popačilo predstavo o ustavni funkciji predsednika republike kot politično nevtralnega garanta oziroma varuha ustavno določenih razmerij med nosilci treh ločenih vej oblasti, med katere on sam sploh ne spada (čeprav tudi del naših ustavnopravnih strokovnjakov nekritično ponavlja že zdavnaj preseženo tradicionalno oziroma "historično" tezo, da predsednik republike skupaj z vlado spada v izvršilno vejo oblasti). Naj ponovim, kar sem v tej kolumni zapisal že leta 2002: "Ostati mora ves čas nevtralen, da bi lahko s te nevtralne pozicije uspešneje in kredibilno interveniral v politično življenje v skrajno redkih primerih, ko mu ustava tako intervencijo zapoveduje: predlaganje kandidata za predsednika vlade v političnih krizah (po rednih volitvah je to politično pomembna funkcija le, kadar izid volitev ni povsem jasen), razpustitev parlamenta, kadar ta zaradi notranje razcepljenosti dalj časa ni sposoben formirati vlade (tu je funkcija našega predsednika ustavno žal preveč okrnjena), predlaganje ustavnih sodnikov, guvernerja Narodne banke, ombudsmana itd. (tu je pa pri nas zelo okrepljena) - in komaj še kaj."

Ne kritizirajte ga zaradi izstopa iz LDS - tu mu ni kaj očitati. Povejte pa mu, da bo taka ali drugačna politična ali anti-politična gibanja, s poslanci ali brez, lahko po mili volji ustanavljal, ko ne bo več predsednik republike - do takrat pa naj poleg dalajlame prebere tudi kakšno knjigo o ustavni vlogi predsednika republike in začne spoštovati ustavo.