Nazaj k ognju

Čemu služijo vsi ti laboratoriji, ki obratujejo s polno paro povsod po svetu, če na koncu vse svoje namišljene in resnične težave rešujemo z ognjem? Ni se še dobro razkadil smrad po grmadah, na katerih so po vsej Evropi na prelomu tisočletja gorele nore krave, že se cvrejo v ognju žive ptice, kokoši in vsa druga pernata bitja, ki bi navkljub zagotovilom, da virus ptičje gripe ni nevaren za človeka, lahko okužila človeka. Če se na krajih nesreče ne bi prikazovali ljudje v skafandrih, ki nevarnost, ki uradno ne obstaja, samo še potencirajo, bi bilo vse natanko tako kot je bilo pred tisoč leti, ko se je človek lahko zanašal samo na očiščujočo moč ognja. Tudi v navodilih, ki jih od 9. februarja naprej, ko so v Mariboru odkrili prvega okuženega laboda, pošiljajo v obtok pristojni državni uradi, mrgoli starosvetnih modrosti. Ta, ki pravi, da ne uživajte surovega mesa, ker vesoljski stvor, zaradi katerega se vse skupaj dogaja, lahko ugonobi šele temperatura pri 60 stopinjah Celzija, je morda najznačilnejša med njimi. Tudi ono drugo, po kateri se je pametno izogibati ne samo vsem možnim kužnim bitjem, marveč tudi vsem kužnim krajem, je človek dobro poznal že veliko časa pred tem, preden je izumil skafander. Morda je bil je v svojem svetu, ki so ga sestavljali pravični Bog, nepravična gospoda in revni ljudje, po božji previdnosti prikrajšan za sprotne vesti o novih in novih žariščih bolezni, ampak pred okužbo se je branil natanko tako kot se brani človek 21. stoletja: z ognjem torej.

Kaj pravzaprav vemo o virusu ptičje gripe, ki kani po svoji kratki azijski uverturi, v kateri je izgubilo življenje mnogo živali in malo ljudi, očitno postati edini pravi globalizator našega časa? To, da znamo napisati njegovo formulo (H5N1), je skoraj vse, po čemer se razlikujemo od ljudi, ki so se srečali s kugami že zdavnaj pred nami. Ta formula seveda ni majhna stvar. Kdor bo preštudiral vse napore, ki so bili v zgodovini človeštva potrebni za to, da zna danes napisati formulo aviarne influence malodane vsak otrok, bo v tej razliki težko videl kaj drugega kot epohalni dosežek človeštva. Drugo je, da se temu dosežku navkljub v otroka naseljuje strah pred zemljo, vodo in nebom, po katerem krožijo ptice. Strah pred pticami je danes nadvse koristna stvar. Kogar ni strah, je destruktiven. Še več: kogar ni strah, bo kaznovan. Se spomnite tistega starca iz Starš pri Mariboru, ki ni imel srca, da bi po že tako dolgi zimi svoje gosi in race zaprl v mračno kolibo, ki je medlo februarsko sonce ni moglo napolniti s svojo toploto? Vsako od teh pernatih živali, ki nas po Konradu Lorenzu lahko veliko naučijo o človeški družini, je starec poznal že od jajca, ki ga je sam podtaknil pod kokljo. Da predstavljajo taki ljubitelji živali v teh časih, ko se lastniki velikih farm tresejo za svoje dobičke, največjo nevarnost, so nas poučevali vsi po vrsti. To, da so bili v prvi vrsti lastniki farm, ki so nam zagotavljali, da so njihove pečene piške popolnoma zdrave, saj živali iz njihovih taborišč nimajo nobenega stika z zunanjim svetom, je najbrž jasno. Jasno je tudi, da je ena od televizij starca, ki ni mogel svojih rac prikrajšati za svobodo, prikazala kot kriminalca. A to še ni najhuje, kar lahko človeka doleti v teh kratkih in hitrih aviarnih sodbah. Veterinarja iz Mute, ki v svojem zavetišču že lep čas skrbi za bolne in ranjene živali, so prikazali kot splošno ljudsko nevarnost samo zato, ker je pri bolnem labodu slučajno odkril virus ptičje gripe. Kako je mogoče, da se lahko človek, ki je imel pri sebi viroznega laboda, še zmeraj svobodno giblje po vasi, je bilo samo eno od vprašanj, ki je obviselo v zraku. Odgovor, da naj crkne kot ptič, so nam bogve zaradi katere obzirnosti prihranili.

Ampak to, da so nam prihranili ta odgovor, je samo eden od dveh problemov. Kar se skriva v prvem, je formula, po kateri lahko izračunamo hitrost, s katero se lahko prenaša brutalizacija odnosov med človekom in živalmi na odnose med ljudmi. Kako resno računa pri svojih junaških podvigih na ta prenos vojska, nam je pred dnevi poročal Pavle Rak iz Moskve, kjer se mnogi zgražajo nad učbenikom za obveščevalce, v katerem sodi med obvezne vaje tudi ubijanje zajcev na vse mogoče in nemogoče načine. Komur se zajec, ki mora po predpisih umirati v najstrašnejših mukah, zasmili, ta ne more postati specialec. Morda bo vsakodnevno ubijanje ptic začelo opominjati tudi civiliste na to, da v vsakem od nas ždi specialec. Drugi, morda večji problem, predstavlja dejstvo, da so nam pri vsem tem visokozaščitnem ravnanju prihranili tudi vrsto relevantnih vprašanj. Kako to, da se je ptičja gripa pojavila 9. februarja na vrhuncu zime? Nam mar niso rekli, da utegne biti za razsajanje virusa nadvse ugodna pomlad, ko se ptice vračajo z juga? Kako to, da je virus preskočil najprej na mačko in potem še na kuno zlatico? Na mar niso rekli, da je verjetnost prenosa na sesalce skorajda neverjetna? So nam kaj zamolčali? Ali pa morda vedo kaj več, kot so nam pripravljeni povedati? Bo zgodba o tem, kar je resnično pred nami, nastajala počasi, po kapljicah? Ali pa resnične zgodbe o tem velikem laboratoriju, v katerem smo se znašli, nihče ne pozna? Kolikšna je zdaj, ko vemo, da se virus ptičje gripe v svojem napredovanju po širnem svetu ne brani niti mačk niti kun, verjetnost preskoka na človeka? Kako se ta verjetnost spremeni, če človek pobije vse živo okoli sebe? In kako se spremeni človek, če to stori?