Sproščena metafizika

Ne skrbite, kaj bo jutri. Pravo sranje bo šele pojutrišnjem!
Guru Mahagarat Ša-li

V Rusijo gremo zato, da zmagamo!
Janez Janša, po domače Omanov ata

Nedelja je bila in sonce je sijalo tudi na Polževem. V prijazni gostilnici sem sedel z dvema prijateljicama (ljubiteljici modrosti, življenja in vsega lepega) in je M. pripovedovala, kaj se ji je zgodilo prejšnji dan na gorenjskih travnikih. S kolegico sta se sprehajali in bilo je tako lepo in mirno in kmet je na traktorju navijal bale sena. In sta gledali to idilo in bolj sta gledali, bolj sta videli, da kmet počne še nekaj drugega. Medtem ko si ju je od daleč ogledoval, je onaniral. In smo rekli v tri glasove: ”Ivan Grohar - Sejalec!” Poglejte samo tisto ponavljajočo se kretnjo v širokem zamahu bogato obdarjenega soriškega sejalca!

Take kmečke okrogle povesti smo si razlagali, medtem ko je predsednika Drnovška na Turjaku sprejelo - zlasti ženstvo - s stoječimi ovulacijami (tiskovna napaka S. Eržen). Kar je bilo posebej nevarno, ker je medtem pil čaj plodnosti. In potem mu otroci dobesedno z neba padajo.

Drugače pa se take duhovne invazije lepo vklapljajo v podobo “sproščene Slovenije”, ki je nekakšna maskota militantnega razumništva, ki kdaj pa kdaj rado stopi v vrsto Zbor, potem pa so voljno. Mimogrede - izraz sproščenost srečamo največkrat ob sobotah zvečer, ko punca še ni dovolj pijana in ne da in ji reče fant, daj, sprosti se malo! Zdaj to seveda ne bo več mogoče, ker mladoletniki ne smejo v nočne lokale. Dijaška organizacija je opozorila, da se bo zaradi tega mladina začela zbirati na še bolj nevaren način. Brez skrbi, ne gre za najhujše! Seksali ne bojo, ker za to moraš biti pijan! Kaj potem? Da se ne bodo mogoče po predmestjih delali Francoze?

O sproščenosti so govorili zadnjič na televiziji, ko je Vajevec zbral okoli sebe Kanteta in Erjavca in so modrili na temo doživljanja umetnosti. In so ugotovili, da se morajo znati Slovenci v umetnosti tudi nasmehniti, ne pa da rinejo v metafiziko. Morali bi biti bolj sproščeni, ta beseda je zdaj v modi, se je Kante minimalistično namuznil in druga dva sta se strinjala in zelo resno so ugotovili, da je metafizično držo Slovenije treba nekoliko sprostiti. Zdaj pa še sproščena metafizika! Dobro, samo da ne podivja!

Jaz Kanteta poznam, fant se je zajebaval s tisto sproščenostjo in je nemara hotel samo to, da bi bil tudi pogovor nekoliko bolj sproščen. Ampak kdo ve, kako dolgo bo to še šala. V teh permanentnih žalitvah, ki smo jih deležni vsak dan in jih ponižno prenašamo, namreč da je treba spremeniti miselnost in vzorce življenja, ki smo jih podedovali, se razkriva želja po “izgradnji novega človeka” ali pa vsaj po svežem frajhu, ki naj dokončno prepleska vogal, ki ga je poscala prejšnja oblast. Novi alfa samci na vasi. Začenši s pronicanjem državotvornosti v osnovne šole, z razvrednotenjem strokovnosti in z inštaliranjem za šolsko stroko sicer nekompetentnih staršev, z novim usmerjenim izobraževanjem, ki na podlagi današnjih resursov določa, kako boš živel in kaj boš delal čez petnajst let, kakšen bo tvoj svet čez petnajst let, in nadaljevavši z žvečilno gumo o tem, kaj bodo prinesli novi časi in ki se potem po vseh pompoznih obiskih in proslavitvah znamenitih dogodkov, ki so bili in še bodo, razpočijo v lepljiv mehurček. In v čast novih časov, ki terjajo novega človeka (žalitev je seveda v tem, ker se posega v ingerence Boga!), drvi skozi Slovenijo vlak, prepleskan s slovensko zastavo, emblemom vladajoče stranke in podobami rajske deželice v jehovski maniri, ustavlja se v posameznih krajih in sklicuje svoje pristaše. Tako se je vozil Trocki skozi Rusijo in sproti ustanavljal Rdečo armado. Vlak, ki smo ga v srhljivi podobi videli v filmu Dr. Živago. Mi smo jo hvalabogu odnesli s kič varianto, semenj politične ničevosti. In ta starejši imamo zdaj v glavi do večera Larino pesem.

In ko sem pomislil na vse to, sem si rekel, ne boš dolgo šal zbijal, moj Kante, še srečen boš, če se boš lahko brezplačno najedel na kapiteljskem polju gnile repe, in pa palec ti bo gledal iz obuvala, kakor se bo leta 4000 dogajalo profesorju za teorijo blaženega Antona od Kala na vseučilišču sv. Simplicija v Papeževi provinciji št. LII.

Duhovno stanje pa je že prenovljeno. Pravzaprav obrnjeno, kot so nekoč naše stare mame razparale plašče in obrnjeno blago sešile in so bili kot novi. Najbolj prodajane knjige v zadnjem času na Slovenskem so take: dvoje razvpitih svetovnih uspešnic (namesto nekdanjih dr. romanov), en Učbenik življenja, od Drnovška reklamiran blagovestnik iz prve polovice prejšnjega stoletja, in dvoje knjig o hujšanju. Da dobite postavo, ki ste si jo že zdavnaj želeli. Edina resna knjiga je Slovenija 1945: smrt in preživetje po drugi svetovni vojni. Če to ni ena sama pusta robidovna, ki “ke u luft štrli”! Pred leti je bil namesto Browna vsaj Coelho, pa kuharice in kozmetika, zdaj pa je očitno ideal Slovencev, da grejo polni življenjske modrosti in prijetno suhi svoje mrtve štet. V Ježkovih časih so šli zvezde štet, zdaj pa slišijo travo rast, ka-li? In nekdaj smo se, bedaki!, smejali, ko je vsak kandidat za kmečko ohcet povedal, da je njegova najljubša knjiga Pod svobodnim soncem, pesnik Prešeren, film pa Vesna ali Na svoji zemlji. To je bilo takrat, ko smo živeli v zaplankani deželi, izgubljeni v mlaki socializma. In namesto da bi mi svet globalizirali s Prešernom, nam je Prešerna požrla 90-dnevna ločevalna dieta in zdaj že nekaj časa polovica prebivalstva 90 dni je popolnoma enako hrano. Tega niso sposobni organizirat niti v Severni Koreji!

Nas in Rusov je 200 milijonov, ta teden jih je bilo še nekaj več, ker je šlo 200 naših gor. Če bodo Rusi vrnili obisk, ki bo za silo sorazmeren s številom prebivalstva, jih bo kakih 20.000. Ko Rusov! In bodo lahko nemudoma zavihali rokave in zgradili naftovod in rezervoarje, razširili pristanišče in se lotili infrastrukture tega največjega skladišča za Srednjo Evropo “a i šire”, nekoč znanega kot raj na Zemlji, zdaj pa samo še zajede v kopno, kot radi strateško hladno opišejo naravne prednosti Slovenije. Lepote njene bodo samo še na kakšnih zavrženih promocijskih vagonih, ki pa jih tistikrat ne bomo več potrebovali.

Če hočemo vedeti, zakaj nas imajo Rusi radi, se moramo vprašati, zakaj so imeli radi Srbe. Znano je, da je ta ljubezen globoka od tistih časov, ko je bila Srbija prek Črne gore njihov dostop do Sredozemlja, ne da bi morali skozi zoprno ožino Dardanele. Zdaj ta zgodovinska ljubezen do Srbije ni več tako nujna, za ekonomske namene pa je zajeda v kopno še bolj primerna kot v gorah Balkana ali v deželi Skipetarjev. S Slovenijo so Rusi dobili pridne, delovne in na disciplino navajene Srbe.

Bratje Slovenci - pa mi smo Srbi! Samo sloga Slovence spašava.

P. S. S karikaturo, ki je naslednji dan izšla v Dnevniku in prikazuje Drnovška kot Groharjevega Sejalca, nima omenjena trojka s Polževega ničesar. Pripisati jo je treba nedoumljivosti usode, ki dela naključja. Ali kakor je približno rekel Cankar: “Naključje je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti!”