Po čem je Kristus?

“Crnkovič ni rekel, da je cesar nag. Pokazal ga je v tangicah.”
Irma Zanoškar, vizažistka

“Dober kapitalist je reven kapitalist.”
Rainer Maria Marx: Pozna dela, IX.

“Ni junak, kdor gre v Irak. Junaštvo je prečkati progo v Depali vasi.”
F. Erjavec: Kako odpravimo jecljavost pri mravljah

Komaj je kardinal Rode stopil na slovenska tla, že me je užalil, kot da bi bil še navaden nadškof. Pravzaprav ni bil kriv on, je pa odobravajoče molčal, ko so njemu v čast v stolnici peli slavo slovenski kolaboraciji. Tokrat so segli do samih začetkov, do Hotimirja in Gorazda, ki sta pomagala okupatorju, da je zavladalo krščanstvo na naših tleh. Čaščenje narodnega izdajstva nam je v krvi. Kajti vsa retorika, ki jo premore cerkev, ne more ovreči zgodovinskega dejstva, ki se glasi: “Gorazd in Hotimir sta izdala vero naših dedov.” In jaz, ki je še nisem zapustil in sem tudi v popisu prebivalstva zabeležen kot staroslovenski pogan, jaz sem do dna srca užaljen. Zdi se mi vsaj neprimerno, da v središču Slovenije slišim, kako povzdigujejo kolaboracijo z nemškimi knezi. Kolaboracijo, v kateri je Slovenec moril Slovenca, brata! Kako strašna slepota je človeka!

Nemci so bili naša usoda. Komaj smo bili dobro pokristjanjeni, že se je pojavil neki Nemec in nas pripravil do tega, da smo protestirali in so prišli na pomoč neki drugi Nemci in nas ob pomoči domačih izdajalcev spravili v red. In naša bližnja zgodovina ni nič drugega kot spopad med rdečo drhaljo, ki jo je tudi spodbudil neki Nemec, ki se mu ni ljubilo razmišljat in je raje spreminjal svet, in belo drhaljo, ki jo je navdihoval avstrijakarski Nemec. Takole, en gros, so nas vseskozi vodili Nemci, mi smo samo kolaborirali. Še najbolj duhovno nepoškodovani smo bili pod Turki, ki se niso ukvarjali z ideologijo, ampak s plenom, ženskami in mladimi fanti. Spoznavajmo Turke in še bolj jih bomo vzljubili!

(“Ljubljana, 29. maja (STA) - Zapuščeni hotel Bellevue v ljubljanskem Tivoliju, v katerem je že nekajkrat prišlo do požara, je v postopku začasne razglasitve za kulturni spomenik lokalnega pomena.” Kulturni spomeniki morajo pri nas goreti, da jih vidijo na županstvu in kulturnem ministrstvu. Prižigajo se grmade - Bellevue, Kolizej, Cukrarna, Mestna klavnica. Beži kulturna dediščina - Turki prihajajo!)

Vse se je zarotilo proti cerkvi. Zdaj je udaril še Igor Masten. V Dnevniku je kot zadnji še živeči od nekdanjega triumvirata Mrkaić (kdo je to?) - Damijan (kdo je to?) - Masten - no, ta je!, domalo duhovito spravil na ekonomsko logiko tudi tako imenovane svete reči. V kolumni Za konkurenco na trgu političnega vpliva pravi takole: “RKC ima na tem trgu pomembno tržno moč, ki je posledica zgodovinsko pogojene monopolizacije trga verskih prepričanj.” Ekonomija nad vse! In če nadaljujemo v tem žargonu - po čem je potem Kristus? Ve se, nazadnje se je dobil po trideset srebrnikov za kos, kot bi najbrž brali v Evangeliju po Igorju. In če kdo misli, da je to blasfemija, ima prav. Tako kot je blasfemično, da o nas mirno in brez sramu govorijo v politiki kot o “človeških virih”, v vojski kot o” izgubah v živem materialu” in kot Drobniča skrbi, kako bo z “vzrejo” Slovencev.

Pa še ni konec. Ko sem prebral v časnikih naslov: “Nujen je zasuk v zavesti!” sem bil prepričan, da je Rodetov, kajti mož je nagnjen k takim pozivom. Tokrat pa je k prekuciji pozvala najvišja evropska inštanca. Kampanja proti podnebnim spremembam na svetovni dan okolja. In Prešeren na Tromostovju je debelo gledal, ko so mu okoli vratu obesili lento z napisom Spreminjaj!. In je poslušal, kaj mu imajo o varovanju okolja povedati na tisoč in en izpraznjen način, in je mrmral nekaj o zlatih časih, ki bodo prišli, ko bo na Kranjskem klasik vsak, ki nam kaj kvasi. In tako so nam nakvasili nekaj o tem, kako smo vsi odgovorni za vremenske spremembe, rekli so, znižuj, zmanjšaj, recikliraj, hodi peš. Kar pomeni, manj kupuj, manj proizvajaj, znižuj industrijsko rast in podobno. Ne, tega niso rekli, ker bi to pomenilo krah v sistemu, kjer vlada profit, ker bi pomenilo konec oblasti, kot jo poznamo, ker bi to pomenilo izgubo politične moči. In zato še zmeraj govorimo o višji rasti, večji porabi, večjem dobičku. O gradnji novih rafinerij in novih avtocest za nove avtomobile, o širjenju trgovskih centrov in zabavišč, ki bodo še naprej žrli energijo in prinašali profite za nove investicije itd. Gospodje, pa kaj res mislite, da smo vsi voli? Da bomo nasedali tem kampanjam, za katerimi ne stoji v resnici nikakršna resnična volja po spremembi položaja, da bomo še naprej ploskali akcijam, v katerih nas pozivate, da znižamo temperaturo za eno stopinjo in prihranimo deset odstotkov energije - zanimivo, celo med diktatorji je imel take ideje edino Ceausescu - ne pade pa vam na pamet, da bi pozvali k manjši proizvodnji jekla in aluminija in tistega, kar res žre energijo, ah, s kom se jaz to kregam?! Ali s tisto lento, ki so jo obesili na Prešerna, ali z govorci, ki so se posončili pred njim, potem pa odšli v svoje sobane, kot cesarica v Martinu Krpanu. Toda - ali jih naj s pogačo pitam, če se z njimi kregam?

(Primer: vodno mesto Atlantis. V tem velikem porabniku vode in energije so kot v posmeh in ob asistenci državnih naravovarstvenikov postavili v čast pitne vode spomenik in na tablici piše, da voda ni za pitje. Natanko tako tudi je - imamo vodo za zabavo, nimamo je pa za pitje.)

Med petdesetimi nasveti je tudi ta, da z dvostranskim tiskanjem prihranite do 50 odstotkov papirja - kako inteligentni izračun! Najbolj zagreti bodo priporočilo o dvostranski uporabi upoštevali tudi pri toaletnem papirju. Po mejlu pa sem dobil tudi namig o sekundarni uporabi tiskanega papirja, ki ga posredujem zainteresirani javnosti. Poslan mi je bil neki tekst, za katerega je avtorica domnevala, da mi ne bo všeč, v spremni besedi pa piše: ”Sprintaj me vsaj na mehki papir, da te ne bom ranila, tako kot si ti mene. Verjetno grem parat rjuho!”

To je bilo seveda tiste dni, ko je bil Trobec še novica tedna. Trobec - človek skupnega spomina. In tokrat so mediji pokazali, kaj je pravica do obveščenosti. Še enkrat smo v njegov spomin zažgali pet žensk, če ne še kakšne zraven. Trobec jih je zažgal samo po enkrat, mediji, ki so stregli željam po senzaciji, so jih postoterili. Še zdaj gorijo. In zaradi pravice do obveščenosti so nam zelo natančno pokazali razmere, v katerih je obešanje potekalo. Švenk s kamero na kotliček, kamor je privezal razparano rjuho, in švenk na straniščno školjko, na katero je nedvomno stopil, in še dobro, da ni stopil mimo, ker drugače bi si še zmočil noge. In tako desetkrat, da ne bi kdo očital, da kaj skrivajo.

Ampak mene, ki sem najbrž nekoliko v okvari, še zdaj spremlja neka čudna misel, ki jo moram podeliti, da se je odrešim. Ko sem gledal v tisto odprto straniščno školjko, se mi je zdelo, da gledam v neko skupno usodo, ki jo delimo z vsemi na tej strani razvodja. Bila je črna luknja, skozi katero dan za dnem in skriti v najbolj osamljenih kotičkih odhajamo na srečanje v Črnem morju. Pri čemer pa je šlo pri Trobcu zaradi njegovega zaporniškega statusa za posebno razsežnost. On je bil na begu.