Kaj so nam povedali predsednikovi podplati

"Trst je naš - ampak Koper bo pa ruski!"
Slovenska narodna

"nemo propheta in patria - lat. (slov. izg. nema profita in Patria), nihče ni prerok v svoji domovini, doma je težko najti priznanje"
Slovar tujk

Boj za pravico do obveščenosti bo hud! Nazadnje se je tema brusila ob predsednikovih podplatih. To je bilo namreč tisto, kar mi je pri fotografijah predsedniške omedlevice na proslavi ostalo v spominu. Tako brezupno so strmeli v nas in do dna opisovali nemoč človeka, ki ga držijo v naročju, da smo bili priče njegove najgloblje intime skozi banalni simbol, ki se je potem okinčal z načelom pravice do obveščenosti. Pomislimo vendar - kdaj pa imajo ljudje priložnost videti tako od blizu predsednikove podplate?

Osebno me sicer nič ne motijo omenjene fotografije in moji občutki ob tem so povsem nerelevantni. To je stvar značaja in nima s pravicami te ali one vrste nobene zveze. Jaz samo opisujem, kaj sem videl in kaj sem si mislil pri tem. In citiram kolega Jančiča - da ne bom govoril o "nekem uredniku nekega dnevnika" - in prosim, da se vzame kot del splošne razprave o pravici do obveščenosti, da ne bi spet odpirali medijske fronte. "Ker je šlo za pomembno dilemo, sem odločitev o tem, ali objaviti ali ne, po posvetu s sodelavci sprejel sam." Stavek me zanima zgolj kot literatura. To je namreč tipični zadnji stavek v kakšnih teznih dramah, ki govorijo o izmišljeni nujnosti do avtoritarnega odločanja. In kar je najbolj perfidno - to usodnost skušajo predstaviti kot tragično žrtev, ta velika osamljenost oblasti. Because you ask for it! Berimo Kozakov Kongres, na primer, ali podobne drame o mrzlih sistemih.

Jančič ima seveda prav, kar se tiče pravice do obveščenosti. To pravico so imeli končno tudi tisti, ki so slikali Diano v sreči in nesreči, ali pa sestavljalci dokumentarcev o bitki na Medvedjeku, ki so nam že ne vem kolikič pokazali, kako je videti, če človeku odtrga nogo, pa čeprav je to noga bolgarskega šoferja. (Mimogrede - embargo na prikazovanje takih prizorov imajo danes že vse civilizirane države in še iraških ali afganistanskih krvoločnosti ne vidimo več, kaj šele podvigov iz Srednje Evrope.) Kajti pravici do obveščenosti zadostiš tudi s tem, da natanko opišeš, kaj se je zgodilo - pri tem bi podplate seveda izpustili - in pospremiš s kakšno manj intimno fotko s položajev v prvi vrsti. Ali če še enkrat tako kruto ponovim: o čem tako pomembnem so nas obveščali predsednikovi podplati, da so imeli državljani pravico do vpogleda? In kdo od bralcev bo nesramežljivo priznal, da ga je zanimalo samo to, kako je videti predsednik v nezavesti in nič drugega. Tukaj je kleč - kaj je pravica do obveščenosti in kaj je pravica do radovednosti. Zato pa pravim, da je to stvar značaja.

(Seveda pa v Univerzumu nobena stvar ne gre v nič. Na koncu smo vendarle najbolj obveščeni o tem, s kako resnimi problemi se urednik ukvarja in kakšne muke trpi, ko sprejema odločitve, in to čisto sam, tako sam ... Je čas, ko se pišejo spomini, in je čas, ko se dela časopis.)

Enako kot spada k pravici do obveščenosti podoba ministra za orožje, direktorja Gorenja in dveh trgovcev z orožjem, ki po fantovsko razigrano molijo palce kvišku in nam pred nos in kažejo, kako so veseli, ker nam bojo izpulili 63 milijard tolarjev. Glede na hitrost, s katero sprejemajo milijardne odločitve v vojski brez vsakršnih zadržkov in ob ignoranci življenjsko pomembnih investicij v zdravstvu in še kje, bi bilo bolj prav, ko bi nam pokazali sredinec. Mene je bilo tiste skoraj pobalinske podobe sram. Vi, gospodje, pa kakor mislite in kakor zmorete.

Razigranost je nalezljiva. Kmalu potem vidim Franja Bobinca, ki sem ga imel vseskozi za resnega menedžerja in komaj občutljivega za medijski pomp, kako na Lentu odgovarja za trač program in na začetku pozdravi gledalce: "En lep dober večer vsem skupaj!" Eni, lepi, dobri. Franjo pod kozolcem pa še z raketo pod pazduho, ki jih bodo brez dvoma tudi znali delati v Gorenju, posebej še zdaj, ko nam in Ameriki grozi Severna Koreja. Tudi v rajhu so čez noč preusmerili proizvodnjo in namesto šivalnih strojev delali Messerschmitte. Da, to je nova podoba sproščene Slovenije, politiki in gospodarski pomembneži za vsak dan in za vsako priliko. Mariborskega kandidata SDS za župana - tistega, ki je šel nad Janšo z nožem - je v zabavni oddaji medijsko podojila sama Mojca Mavec in niti njegov someščan Poles ne bi mogel biti bolj prikupen, no, vsaj prikupno zmeden. Pa že rajši glasujem za Jorasa, ki si politični kruh pošteno služi s prevali v Kanal sv. Odorika. In če me mora kdo zabavati, naj me zabavajo spomini na teritorialna leta, ko mi ob televizijskem tabornem ognju pripovedujejo o tem, kako so jih napadli klopi, in to po štirje na dan!

Ura resnice pa se medtem neusmiljeno bliža in še prej, ko bo sirena trikrat zarjula, se bomo zbudili in lepih sanj bo konec. Obveščenost namreč šepa predvsem tam, kjer bi bila najbolj potrebna. V senci velikih razprav o plinskih terminalih se nekako izgubijo namigi, da vladna potovanja v Rusijo niso tako nedolžna, da lepotije, ki jih prinašajo napovedi o ruskih tajkunih na naših tleh, niso tako brez grenke soli. Najprej luka Bar, potem pa sežemo še višje. Kdo pravi, da ni naslednja na vrsti luka Koper, da se jim ne bo treba pogajati o plinovodu, pa o skladiščih razsutega tovora, pa o tretjem pomolu, če pa bojo vsi pomoli njihovi?

Seveda je to tipična katastrofična vizija, ni pa tako za lase privlečena, kot se zdi. In nič naj ne bi bilo narobe, če je denar ruski. Kapital je eden, kapitala nista dva. Kapital je že zdavnaj globaliziran. Ga uščipneš v Tokiu in da glas v New Yorku. Trump kupi Melaniji nov prstan, v jugovzhodni Aziji pa v tovarni plišastih igrač v eksploziji umre kopica desetletnih otrok. Samo cepec ne ve, da so te stvari v vzročni zvezi. Kurt Vonegut: Led Nič.

O, bratje, I have a dream! Prehitimo strašnega Moloha in zavzemimo Koper! Vstran vrzimo pristanišče, proč jo vržeš, če pretesna je obleka! Zgradimo kulturno in kultno prestolnico Slovenije, kaj Slovenije, Srednje Evrope! Pokličemo Gheryja in Podrecco in slovenske alternativce in naj tam postavijo gledališča, muzeje in centre za moderne študije, namesto premoga proizvajajmo smisel? Od kod denar? Janša se je obregnil ob dilemah, cinično rekoč, da ne bomo spet postavljali vprašanj, ali maslo ali topovi. V skladu z njegovim govorom, da ne moremo biti zadovoljni, ker je dobro, mi hočemo več, bomo rekli, da tudi ni dovolj, če imamo maslo, mi hočemo nekaj več. Jaz osebno Guggenheim. Če so ga dobili Baski, ki jih je tudi samo dva milijona in še samostojni niso, zakaj ne bi uspelo nam? Iz industrijsko obubožanega Bilbaa so naredili cvetoč kulturni center. In kje bodo potem naša pristanišča? I, kupimo Trst! Če že ne bo nikoli več čisto naš, ga pa vzemimo v najem. Tako kot se utegne zgoditi nam, če jih ne bomo prehiteli. Če ne, tudi nič hudega. Bomo pač na begu z Balkana in na poti v Evropo preizkusili še malo azijatstva.

V kolikor se bo Tit Dobršek še spomnil, kako je bilo, ko je bil še mlad ...