Marko Zorko

27. 7. 2006  |  Mladina 30  | 

Ob zori požigalništva

Kmečka idila ob četrt na sedem zvečer

© Tomo Lavrič

"Kaj boš revca ti golfala ..."
Andrijana Kosem potem, ko je v golfu premagala Frantarjevo

"Takrat, ko od veselja skočiš v zrak, pazi, da ti kdo ne spodmakne zemlje!"
Aforizem na papirnatem prtu v nekdanjem kabareju Jazavac

Sedim na kmečkem dvorišču in čakam, da Ivana naredi prvi korak. Pred nekaj leti sem videl na tem dvorišču njeno sestrico, ko se je prvič postavila na noge in naredila prve korake. Neverjetno, kako zanesljivo stopijo otroci, ko stopijo prvič. Potem pa jih pri tretjem koraku zanese, najbrž bolj zaradi začudenja, ko jim nekdo zemljo spodmakne, kakor zaradi izgube ravnotežja. Prvi korak je veličasten trenutek. Takrat se človek v ustanavljanju preklopi na tri milijone let staro izkušnjo in je ne pozabi nikoli več. Vsak prvi korak je reanimacija tistega trenutka, ko je takratni še-ne-človek izumil popolnoma drugačen pogled na svet in nebo, kajti samo tako vzravnan je lahko oboje naenkrat objel s pogledom in dokončno ločil zemljo od nebesnega svoda. In je šele takrat postal človek, čeprav v nekaterih strokovnih knjigah pripisujejo to razdelitev bogu.

In medtem, ko čakam, da se zgodijo te zgodovinske stvari, berem časnike. Ljubim naslove. Recimo, čez celo naslovnico piše Trije bulmastifi napadli, spodaj pa sta na sliki samo Bush in Janša in lahko samo ugibamo, kdo je bil tretji. Ali naslov: Krava ni bila nora. Seveda ni bila nora, nor je bil tisti, ki je to tako hitro dal na veliki zvon in stigmatiziral kompletno občino in še dlje. In zdaj ne bomo nikoli videli, kako bi Vida Čadonič Špelič "neškodljivo uničila kravo", kakor je sicer napovedala. Predsednik RTV-sveta, Stane Granda, pravi, da ga kličejo iz generalštaba, zakaj ni na RTV več vojske. Nekdaj se je reklo, da so samo še na radiu pravi partizani - tisti, ki so ga zasedli petinštiridesetega, so še na položajih! Lepo vas prosim, v kateri državi pa mediji tako obširno in kar naprej, od ustanovitve tega državnega servisa, govorijo o vojski in orožju kot pri nas? Nekega člana sveta skrbi, ker "okus gledalcev še ni takšen, kot bi si želeli". Mogoče bi si pomagali z vojsko? Zdaj bo lažje, ker imamo spet prava merila. Granda se je pritožil, da njegova mama sploh ne posluša več radia, ker je toliko angleške glasbe. V svinčenih letih je bil na radiu urednik, ki je vsak zahtevnejši komentar zavrnil, češ, moja stara mama tega ne bo razumela. Temu se je potem reklo "kriterij Milanove stare mame". Zdaj smo na istem, samo da imamo "kriterij grandemame".

Berem, kako se narod naš z nacionalizmom hrani. Bližajo se lokalne volitve in so zaregljale žabe v čast in slavo svojega ribnika. Pri ljudskih grejo spet malo na morje in vržejo trnek v Kanal svetega Odorika in izvlečejo Jorasa, ki se je poprej sam tja vrgel. In rating se jim dvigne za sto odstotkov. Tak uspeh bi dosegla samo še stranka, katere predsednik bi šel v Zagreb in dal Sanaderju eno na gobec. Tak možakar bi bil Slovencem všeč, pokončen, odločen in brez milosti. Naj vidijo, kako je, če ti pred vrata postavijo cvetlična korita! Joras je naša najboljša promocija - v ZDA je moral Janša prodreti do same ovalne sobane, da je dobil nekaj skromnega prostora v časnikih, Joras pa se je samo okopal v smrdljivem kanalu in so o njem pisali v približno enakem obsegu. Mogoče zato, ker so oba vodili pod črko J.

To poletje so politični modni dodatki podobe iz prihodnosti. ("Kaj je modni dodatek? Penis je modni dodatek!" Simona, 17 let) In kar gledamo, je film Nazaj v prihodnost. Pogled v leto 2023, ko naj bi bila končana modernizacija slovenskih železnic, je pogled v 19. stoletje in v inženiring, s katerim se je proslavila Avstro-Ogrska. V industrijski proizvodnji se za zdaj obeta samo en velik skok - proizvodnja oklepnih strojev. To je železna doba, ne silicijeva. In ko bo Ivana, ki še ne ve, kakšna moderna železnica jo čaka in se za vsak primer uči hoditi, stara osemnajst let, bodo naše železnice v najboljšem primeru - če bodo vozile na magnetni blazini - nekje tam, kjer so bile japonske pred tridesetimi leti.

In pred železno dobo je bila ognjena doba. Bojda je ogenj vzrok vsega zla in bi lahko brez njega tudi preživeli. Charles Lamb na primer piše, da so ljudje 70.000 let preživeli brez kuhane hrane, potem pa se je zgodilo tole.

Nekoč hrane niso kuhali in pekli in je bilo to izrecno prepovedano. Potem pa je neki neprevidni mladenič zažgal hišo in tam je bila svinja z mladiči in se je vse scvrlo. Radovedno je polizal skorjico pečenega prašička in je bil zasvojen. Potem je poskusil še oče in odtistihmal je njihova hiša zmeraj pogorela takrat, ko je imela svinja mlade. Končno so krivojedce razkrinkali in gnali pred sodnika. Sodnik se je pustil prepričati in je poskusil pečenko, potem pa odšel domov, pokupil vse prašičke in tisto noč je njegova hiša zagorela. Pozneje so spoznali, da se da to narediti tudi tako, da ne zažgemo hiše, in je tako še danes.

Na začetku je bilo požigalništvo. Človek je požgal gmajno, in ko jo je izrabil, je požigal naprej. Takrat so požigali zato, da so pridelali žito, zdaj zažigamo pridelek. Prvič sem slišal, da je kot biomasa dobra tudi pšenica in da se jo bo bolj splačalo zažgat, kot umesit kruh. Najprej se mi je zdelo, da poslušam neke starinske zgodbe iz časov velike recesije, ko so sežigali viške, da bi obdržali ceno, potem pa se je izkazalo, da gre za razumno računico. Žita je veliko, energije pa je premalo. In jo zažgemo. Naprej v požigalništvo torej.

Nimam kakšnih sentimentalnih občutkov do simbolov, pa vendar mi je bilo nekoliko čudno. Da v svetu, ki vendarle trpi lahkoto, lahko uporabiš "kruh" kot energijo, mi ne gre. Posebej še zato, ker sem prepričan, da je večina energije, ki jo je bojda premalo, tisti presežni luksuz, ki si ga lahko privoščijo tisti, ki imajo kruha preveč. V tehtanju med kruhom in igrami, se je prevesilo na stran iger. Seveda samo za tiste, ki so se pravi čas prebili v kolosej. Drugi pa se morajo pravočasno postaviti v vrsto, kajti "v množico novosti, ki jih je že prinesla Evropska skupnost, druge pa nas še čakajo, sodi tudi izvajanje ukrepa Dobava in razdeljevanje hrane iz intervencijskih zalog v korist najbolj ogroženim osebam". Zaloge so iz presežkov kmetijske proizvodnje, kar pa seveda ne pomeni, da je hrane preveč - premalo je ljudi, ki si jo lahko privoščijo. In ker pomoč razdeljujejo župnijske Karitas, omemba boga v Evropski ustavi ni potrebna, ker je iz vsakega žaklja moke očitno, da je. In iz kakšne moke je, tudi.

Ampak take prihajajo na misel samo meni, ki sem star in siten in kisel in vse vidim nekoliko prismojeno in zažgano. Še dobro, da so politiki tako nedeljeno navdušeni nad sabo. Ne da bi jih kdo kaj vprašal, nam razlagajo, kaj vse so dobrega naredili in kaj šele bodo, in se zdi, da kakšnega odmeva in polemike sploh ne pričakujejo več. Ne potrebujejo nas, zdaj imajo v svojem hlevčku že toliko medijskega prostora, da nas z lahkoto zamenja virtualna javnost. Državljani - izkoristite priložnost! Pojdite na morje.

In - na noge, Ivana!