Marko Zorko

10. 8. 2006  |  Mladina 32  | 

Prihodnost ubija

Na smrt obsojeni ni pobegnil

© Tomo Lavrič

"Daj nam danes našo matično celico in ne pelji nas v skušnjavo, da bi naredili celega človeka."
Gotfrid Štalcer: Molitev za moje brate

Evo, dragi čitatelj, nekaj počitniškega, lahkotnega branja. Torej o življenju in smrti. Ampak najprej o krvi.

Opomba. Če ste najprej pomislili na najhujše, namreč na Browna in njegovo Šifro, ste skoraj imeli prav. V teh dneh sem po enoinpolletnih hudih bojih zmagal in jo do konca prebral. Nekajkrat sem začel in omagal pri kakšni petdeseti strani, odložil za nekaj časa in spet poskusil od začetka, ker sem medtem izgubil nit itd. Prodiral sem zmeraj globlje in vsa družina me je spodbujala, ko sem oznanjal, do kod sem se že zavlekel. Bolj sem se bližal koncu, bolj so bili navijači zagreti in Filip je govoril: "Daddy, you can do it!" In ko sem končal - in treba mi je verjeti na besedo, kajti potrdil sem jo s krvjo - se mi je na roki odprla rana, ki se mi kdaj pa kdaj pojavi tudi na čelu in jih beležim kot nekakšno manjšo stigmatizacijo. Rana na hitro zakrvavi, potem pa usahne. In bilo je krvi ravno toliko, da sem odtisnil pečat na prvo stran, ji dal tisto, kar se je skozi vso zgodbo tako mukotrpno iskalo, in predal knjigo najmlajšemu v trajno last, čeprav je odločno povedal, da on tega ne misli brati, ljubi pa bizarnosti. Če bo pa kdaj res hotel vedeti, kakšna je "sveta kri", bo vedel, kje iskati. Na Slovenskem se ve, kje se najde tisto, kar iščeš. Koplji pod brezo!

To, da gre vlada na počitnice, moremo razumeti kot tisto tele, ki so ga obleganci kot zadnje vrgli čez obzidje, in se je zdelo, da imajo hrane dovolj in je sovražnik obupal in šel naprej. Gre za manever, ki naj minimalizira orkestrirani napad združenih sil predsednika države in cerkve na vladno palačo. Na televiziji pogovor na temo Predsednik proti vladi, v časopisu naslov Vrh RKC odkrito proti vladi Janeza Janše. Medtem ko tolče Drnovšek s kraljem na zemlji, se je cerkev dvignila pod zastavo kralja v nebesih in ponovno odprla vprašanje avtorizacije - kdo je lastnik licence za proizvodnjo človeka? Komisija Pravičnost in mir (nam dajte) je "izrazila obžalovanje in prizadetost zaradi odločitve vlade, ki je podprla raziskovanje na embrionalnih matičnih celicah, ki se pridobivajo iz človeških zarodkov, kar ima za posledico tudi uničenje le-tega ... Obstoja nevarnost, da se bo pospeševalo mnenje, da je človeško življenje zgolj biološki material, ki nima moralne vrednosti in se ga sme uničevati".

Opomba: Sliši se grozno in nedvomno bo srce mnog'tere ženice, mnog'tere device vztrepetalo - dojenčke koljejo! Eksperimentov na tem področju ni malo, začenši s pokolom nedolžnih otročičev do današnjega Libanona, da sklenemo zgodovinski krog. Mednje moremo šteti tudi predloge, ki pa jih niso sprejeli. Na primer predlog Jonathana Swifta, "kako bi preprečili, da postanejo otroci revežev breme svojim staršem in državi, in kako bi postali koristni člani občestva": "Zelo izkušen Američan mi je zagotavljal, da je mlad, zdrav, dobro rejen, eno leto star otrok izvrstna, redilna in zdrava hrana, najsi bo dušen, kuhan, pečen ali pražen; in nič ne dvomim, da bi prav tako dobro služil za frikase ali ragu. Zato ponižno predlagam javnosti v razmišljanje, da bi od letno 120.000 revnih otrok prihranili 20.000 za rejo, medtem ko ostalih 100.000, ko dosežejo eno leto, ponudimo na prodaj imenitnim in bogatim osebam po vsej kraljevini. En otrok bi zadostoval za dva obroka, ako imamo prijatelje v gosteh, kadar pa je družina sama, bi prednja ali zadnja četrtina zadostovala za en obrok in, začinjena z nekoliko popra ali soli, bo prav dobra še četrti dan, posebno pozimi."

V resnici seveda ne gre za zarodke, kot si običajno predstavljamo, ampak za nekaj dni staro oplojeno celico, za zdaj kot škart pri biooploditvi. Dilema je težka - ali material brez morale uporabiti za medicinske raziskave, ki bi v prihodnosti reševale življenja, ali pa vse skupaj z moralo vred zabrisati v smeti.

Opomba kot blasfemija. Vsaka naša celica je prva in zadnja skrivnost živega bitja in zato bi se globoko zavzel najprej za to, da ima vsaka celica pravico do življenja, še posebno tiste celice v levem srčnem prekatu, ki zdaj pridno rastejo v nekem srcu, na katerem pravkar preizkušajo, kako se obnese "samoobnavljanje" organov in kako se dela rezervni del za nekoliko okvarjenega človeka. Včasih okvarjenega tudi zato, ker je bil poslan v boj, da se potrdi prava vera, in je bil kot tak prepoznan kot moralna vrednost, ki se ga sme uničevati. In kako naj verjamem v iskrenost tistih, ki so bili pripravljeni za svojo odrešitev in potem za krepitev vere, najprej pribiti na križ svojega boga?

Vprašanje vseh vprašanj - kdaj človek postane človek in neha biti zgolj naključna kombinacija povsem profanih, po organoleptičnih lastnostih že naravnost gnusnih stvari? Se pravi vprašanje, ki ga je postavljal kralj Milinda, ko je hotel vedeti, kaj je na kočiji tisto, kar je kočija, če odvzamemo sestavne dele, ki sami po sebi niso kočija, in nam nič ne ostane. Najtežje je zalotiti pojave na njihovem robu, takrat, ko prehajajo iz enega stanja v drugo. Sicer čisto kemično in biološko zadevo je cerkev rešila z "vdihnjeno dušo", in kdor je dušo vdihnil, ta bodi edini lastnik in gospodar. In čigar namestnik na zemlji je cerkev. Je pa res, da znanost še ni predstavila svoje različice "duše" in bi se morala v ta namen nemara več ukvarjati s psihologijo živega materiala. Poenostavljeno - ne, kaj mi mislimo o materiji, ampak kaj materija misli o sebi.

Opomba. O izvoru človeka imamo sicer več podatkov. Na primer odkritje Stanislawa Lema, ki je dobil v roke tele dokumente. "Na tedaj še mrtvi Zemlji sta se izkrcala vesoljska potepuha in pijanca Spott in Pogg in pustila tam svoje odpadke. Na mrtvo skalo Zemlje sta zlila šest sodov grenkega želatinastega kleja in dve konservi pokvarjene albuminaste paste, primešala fermentirano ribozo, pentozo in levulozo ter polila s tremi velikimi zajemalkami aminokvasa, nakar sta nastalo kašo mešala s premogovo lopatico, ki je bila zakrivljena v levo, zaradi česar se beljakovina prihodnjih zemeljskih bitij obrača v levo. Pogg, ki je imel močan katar, je nato namerno kihal v plazmatično zmes in jo s tem okužil z bolezenskimi virusi ter se krohotal, češ da je tako vdihnil 'sakramenskega duha' v nesrečni evolucijski zakvas." Naj povemo, da sta bila pijanca potem obsojena zaradi malomarnega ravnanja z živim materialom in sta morala plačati vesoljske alimente.

Zaključna osebna opomba: Pogovarjal sem se z znamenitim slovenskim zdravnikom iz New Yorka in mi je rekel, da ne smem obupat, da v Ameriki že delajo resne poskuse z matičnimi celicami in da bodo lahko v prihodnosti zdravili tudi neozdravljive bolezni, kot je moja. Hitro sem zračunal, da tega seveda ne bom dočakal, ker imam premalo časa, nekje v prihodnosti pa bi bilo to mogoče. Ampak jaz živim zdaj. Pa tudi prihodnost mi ne bi dosti pomagala, če bo zmagalo stališče, ki ga zdaj zagovarja Komisija Pravičnost in mir. Tudi v prihodnosti bi bil obsojen na smrt.