Operacija Antigona

"Izbrisani - niste več sami!
Pluton je z vami."

"Kadar je v koliziji neka etična norma ali zakon, mislim, da etična norma prevlada."
Sofoklej-Saša Markovič: Antigona - operacija na odprtem srcu

Šele zdaj razumem, kako pomembno je, da niso zdravstveni podatki dosegljivi vsakomur in da ji bomo po novem hranili kot jedrske odpadke, devet klafter globoko. Danes zjutraj so ob osmih vzeli elektriko in je bilo rečeno, da bo ob dveh že nared, pa je ura skoraj tri in ni še nič. Ker spadam med gornjih tisoč, ki so 24 ur na dan priklopljeni na generator kisika, ki dela seveda na elektriko, je bila to slaba novica, še slabša bi bila, če ne bi imel rezervne bombe. Obvestilo o prekinitvi je bilo bojda objavljeno po radiu, in če ga nisi ujel in se nisi pripravil na izklop, bi lahko mirno rekli, da se neposlušanje radia kaznuje s smrtjo. V silni skrbi za blagor bolnika bi seveda pričakovali, da bodo zdravniki predlagali, da ima distributer naslove vseh tistih, ki so odvisni od električne energije in bi jih računalnik avtomatično obvestil, kaj se pripravlja. Pa to seveda ni mogoče, ker ima pravica do zasebnosti - si kar predstavljam, kako se po Elektru ženske pogovarjajo, ti, a veš, da ima Zorko emfizem, pa še včeraj je tako dobro zgledal! - prednost pred preživetjem. Resnično vam povem, jaz sem za etiko, pa če crknem!

In že spet smo v tisti udobni razpravi o nravnih zakonih, ki so nad človeškimi zakoni, ki jih predstavlja država kot organ dogovorjene represije. Udobni zato, ker nič ne stane, etika je neplačljiva, etika je zastonj. Tam v gaju med oljke sedeš, modrece okoli sebe zbereš in se poglabljaš v starogrške dileme: ali ledvico pustiš na vročem soncu na Zaloški, da jo raznesejo mrhovinarji po slovenskih medijih, ali pa se naj se pokoplje, kot se spodobi. In če bodo tudi tokrat zmagali država in njeni zakoni, bo polirka Pirc - Musarjeva gospo Markovič živo zazidala v preddverju Kliničnega centra.

To je tako čisto, akademsko in etično razglabljanje o pravicah bolnika. To ni tako, kot če bi se zdravniški ceh dvignil za pravice bolnikov in bi izpostavil sramotno zbiranje prispevkov za aparate, že v narodnih pesmih opevano nabiranje za pediatrično kliniko, ko bi izvajal magari politični pritisk na državo, da bi namesto za oklepnike dala za ljudi, ki so iz veliko bolj krhkega materiala, da bi z bolniki, ki ne dobijo postelje, prišli pred parlament in jih tam naselili po šotorih, da bi v nočni akciji odmontirali klima naprave iz vladnih uradov in jih dali v sobe, kjer so poleti gagali od vročine. In tako dalje. Kajti to je tisto, s čimer bi bolniku najbolj pomagali. Ampak bodimo resni, zdravništvo ni revolucionarna štala. Pri čemer pa zdravniki pri nas niso apolitični, kot bi človek glede na naravo njihovega dela pričakoval - v debati med življenjem in smrtjo ni prostora za politiko. Presenetljivo veliko jih je pristalo v politiki, nekateri samo zato, ker so se zgolj s skalpelom dotaknili političnega maziljenca: Demšar, Podobnik, Keber, Bručan, Luci, Rode, Pivec ...

Seveda cenim zaupnost med zdravnikom in bolnikom, ampak včasih se mi zdi, da nekoliko pretiravajo. V življenju je povsem drugače. Komaj bi še našli temo, o kateri so se ljudje pripravljeni tako na dolgo in široko pogovarjati, kot so bolezni. Čakalnice so ljudske univerze, kjer izveste vse o vnetju sečil soseda na levi in kroničnem ognojku seseda na desni, bolj prizadevni vlečejo gor prepotene majice in vas vabijo, da potipate bulo pod pazduho. In da se stanovski kolegi ne bi pogovarjati o svojih pacientih in da ne bi nekaj tega kanilo tudi v laična ušesa? Naj samo za primerjavo postavim anekdoto o gospodu Novaku. Zdravnik je prišel na delo in po hodnikih in pisarnah so ženske šepetale, gospod Novak je umrl, a veste, da je gospod Novak umrl, kaj je res gospod Novak umrl? In je šel v prosekturo, da vidi to čudo od gospoda Novaka in je res videl, da ima nenormalno velik ud. Kot izjemen medicinski primerek ga je vzel s seboj, da ga iz študijskih razlogov pokaže ženi - zdravnici. In ko ga je žena zagledala, je rekla: Joj, pa ne, da je gospod Novak umrl! Vsak moški, ki se ob tem kislo nasmehne, je s tem izdal pomemben podatek - on pač ni gospod Novak. In že spet držimo za vrat skrivnost, ki je ne bi smeli vedeti.

In široka je pahljača etike. To se sicer ne tiče neposredno zdravnikov, pa vendar! Ko je človek na bolniški, ga lahko na domu obišče kontrolor - zame bodo zmeraj vsi Škrobarji! - in kontrolira, če ste doma ali pa nemara kje drugje afne guncate. Nekdo, ki kontrolira, špancira in špijonira. Tako rekoč naredi hišno preiskavo, ko pogleda, če si res doma, in prodre globoko v vašo intimo, notri do umazanih gat, ki se vidijo izpod postelje, in sitne žene in neizpraznjenega pepelnika, ki so ga pustili 'prjatli' in se pokaže resnica tistega aforizma, ki pravi, da je edina skrivnost človeka ta, da se v njegovi najglobji notranjščini skriva drek. Medicina pride potem. In kontrola na domu je nezaupanje v zdravnika, ki je to odločil. To pa so etična vprašanja. Za pravi sodni pregon pa je zrela neka druga odličitev, ki si jo privoščijo zdravstvenokontrolni organi. Iz osebne izkušnje povem takole: deset mesecev je trajalo, da je kontrolni organ potrdil medicinsko ugotovitev, da sem goden za invalidsko upokojitev. Medtem pa je bilo treba vsak mesec na novo poslati zahtevo za podaljšanje bolniške in vsak mesec je prihaja odločba s celo plejado nekih členov, določb, številk in črtic in šifer, in edino, kar sem razbral človeškega, je bilo nečloveško - pisalo je, da se v času bolniške bolnik ne sme premakniti iz kraja stalnega bivališča. Ker živim v majhnem kraju, me je neki nepravosodni organ obsodil na deset mesecev hišnega pripora.

Naj na koncu pokažemo še primer, kako se lahko ceh odlično reklamira, ne da bi bilo treba kaj posebno etike. Zadostuje že šolan pes in nekaj upravnega baroka. Berimo: "Po najdbi 45 kilogramov heroina na prehodu Vrtojba je preiskovalni sodnik odločil, da tovornjak zaseže. Osumljenca je zaslišal in se na osnovi lastnih izkušenj (pelc, ki ga je nosila g. Šaričeva, je bil njena last - iz predvojne gl. kritike) odločil, da bo na vozilu opravil dodatni pregled. Pri tem je k delu pritegnil posebne strokovnjake (Bond ... James Bond! Shaken, not stirred!). K pregledu so pritegnili tudi kriminalistične tehnike, mobilno enoto (amfibije, najemniške padalce, alpske strelce) in službene pse. Tovorno vozilo so praktično razstavili in sum preiskovalnega sodnika je obrodil sadove. Odkrili so dodatne štiri kilograme heroina. Vse to je po besedah okrožnega sodišča plod uspešnega in učinkovitega sodelovanja strokovnjakov različnih področij pod vodstvom (maršala Tita) preiskovalnega sodnika. Obravnavani primer pa je tudi nazorno pokazal pomen in vlogo posebej šolanega psa, ki je svoje delo opravil z odliko. V konkretnem primeru gre za belgijsko ovčarko Bono."

Mene je najbolj vznemirila ta ovčarka Bona. Kolikšna moč je vendar v uniformi!