To je usoda

Novice iz sveta šaha
"Janša in Drnovšek sta remizirala partijo, pri čemer sta - presenetljivo! - oba žrtvovala kralja."

Z usodo nimam posebnih izkušenj, v glavnem jo prenašam. Toliko težav kot ona povzroča meni, jih tudi jaz njej, in kar se tega tiče, sva nekje na pozitivni ničli. Včasih se mi sicer zazdi, da sem pošteno posegel vmes in jo zgrabil za roge, potem pa se izkaže, da se je spet izmuznila, in potem sedi na drugem bregu in se dela, da me ne pozna. Domišljal sem si celo, da lahko posegam v usodo drugih, tudi sveta. Pred leti se mi je zelo živo sanjalo, da stojim na skali ob morju in držim otroka za roko, voda se nenadoma dvigne in naju skoraj odnese in potem spet izgine in se spet pojavi kot ogromen val in tako nekajkrat zaporedoma. Še isti dan je prišla novica, da je vzhodno obalo Nove Gvineje zadel cunami in pobil nekaj tisoč ljudi. Bilo mi je nekoliko tesnobno pri duši, tako kot takrat, ko sem dvakrat zrušil letalo. In ko smo bili pozneje na Samoi, sem v koči na obali prebiral zelo natančna navodila, kaj je treba storiti, ko pride cunami, in se je izkazalo, da vse skupaj nima smisla, kajti na koncu je pisalo: "Ko zagledaš cunami, je že prepozno." Potem sem dva tedna kdaj pa kdaj pogledoval proti morju, če je že prepozno, dokler si nisem rekel, da tukaj cunamija ne bo, če pa že, se ne bo nič zgodilo. In res je držalo do danes, ko berem, da je podvodni potres blizu Samoe povzročil val, da pa ni povzročil nobene škode.

Na Slovenskem je bil največji usodovec Ivan Mrak. Že samo njegova pojava, glas in starinski jezik prerokov, v katerem je govoril, so dokazovali, da sta si z usodo na ti. V mladih letih se je bil pripravljen za svoj prav tudi sklofat, če je bilo treba. Ko je dal na svetlo Obločnico, ki se rojeva (napisal Mrak, režiral Mrak, igral Mrak v Mrakovem gledališču, zavese pa je narazen vlekla Karla Bulovčeva, mojstrica za risbe z ogljem, ženski Michelangelo), je kritik napisal nekako takole: "Ko smo še hodili k vašemu blagopokojnemu očetu na rake in rdeče vino, je bilo v vsakem rakovem repku in vsakem kozarčku več poezije kot v vsej vaši Obločnici." Mrak mu je odgovoril, da njegova Obločnica ne more presvetliti plitkih možganskih vijug gospoda kritika in kako si drzne imenovati njegovega očeta, kritik pa se je potem opravičil, ker je imenoval očetovo ime vštric z njegovim in tako dalje. Dobro so se dajali!

V letih svojega popivanja sem neko noč našel na Rimski mrtvega goloba in zdelo se mi je, da ga moram nesti k Mraku, pojma nimam, zakaj. Pozvonil sem v prvem nadstropju gostišča, in ko je odprl, sem mu pomolil goloba in rekel patetično: "Mrtev je!" Mrak pa je rekel mirno in prijazno, vendar brez vsakega občutka za golobje onostranstvo: "Če je mrtev, ga v vodo vrzite." Malo sem bil razočaran, ker sem imel v mislih nekaj bolj mističnega, vstani in leti ali kaj podobnega, ne pa - v vodo ga vrzite! Čez nekaj let sem prebral v njegovem dnevniku, kako je pozno ponoči prišel neki fant in mu prinesel mrtvega goloba, vedi, neznani prijatelj, da sem z mislijo s teboj, je zapisal Mrak. Vraga, z mislijo z menoj, v vodo ga vrzite, ste rekli!

Ko sem po njegovi smrti prevažal otroka po Žalah, to je bila v Novih Jaršah edina spodobna zelena površina, sem hotel najti Mrakov grob, pa ni šlo. Ne vem, zakaj se na pokopališčih zmeraj izgubim, spomeniki so sicer različni, ampak mrtvi so si očitno podobni. Nisem našel Mraka, pač pa kvadratast grob z belim peskom in kamnito vazo z velikim šopkom belih krizantem (in ni bil prvi november), na sredi pa je stal precej visok obelisk in na njem je pisalo samo STVARNIK in nič drugega. Pozneje sem hotel grob pokazati še drugim, vendar ga nisem našel.

V teh dneh je bil v Ljubljani simpozij ob stoti obletnici rojstva Ivana Mraka. Govorili so o njegovem razumevanju tragičnosti in o njegovih himničnih tragedijah, ki jih je imenoval metafizične, v katerih je človekova usoda odvisna od zakonov etosa, vesolja in Boga. In v teh dneh sem videl fotografijo, ki bi bila odlična likovna spremljava k tej temi. Roka v beli rokavici drži preluknjano lobanjo. Kot kakšen Duererjev lesorez, kot Byronova lobanja za vino, kot miza dekadentnega pesnika, kot lobanja, ki jo je vzel izpod mahu Matej Bor, ko je v mračni obkrški hosti izkopal ženo, kot Thing iz Adamsove družine, kot danski kraljevič, ki sedi na robu groba in drži v roki lobanjo in pravi: "Ubogi Yorick!"

To je univerzalna lobanja, lahko bi bila tudi iz katerega od roških brezen.

Kar je tudi bila. Pomor vojnih ujetnikov, ranjencev, bolnikov in invalidov junija 1945 v breznu pri Konfinu, roka v beli rokavici drži lobanjo iz jame, v katero so vrgli 88 ranjencev, ki so jih prepeljali iz ljubljanske bolnice v Rog in jih 20. junija ob enih ponoči pobili in vrgli v brezno. Zdaj so jih izkopali in zložili, na en kup golenice, na drugega ključnice, pa členke na nogah in rokah, pa vse ostalo, in tako je bilo sredi gozda razloženih 88 ljudi, ki so ob enih ponoči delili isto usodo. Mene pretresejo majhne stvari, to ni kot pri Godzili - seize does matter! - to, da poznamo natančno uro, me strese. Kajti potem se je to res zgodilo. In tisto, kar je bilo najbolj osebno, niso bile kosti, ampak ostanki opornic, mavčnih oblog in drenažnih cevk, mrtvi predmeti so bili priče živega človeka.

Že dolgo se več ne sprašujem, kako je bilo to mogoče. Clifford Simac pravi, da človeku neki notranji glas pove, kaj je prav in kaj ne in kaj mora narediti, da bo sledil svoji usodi. In če ne posluša, potem ne sliši. Z ničimer ni kaznovan, kazen je to, da je izgubil usodo. Katastrofe se dogajajo takrat, ko ljudje množično izgubljajo svojo usodo. To, kar se je v Sloveniji dogajalo med vojno, lahko razumem samo kot del globalne blaznosti, v kateri so se znašli naši dedje in starši. In pri tem se mi zdi najmanj pomembno to, kdo je kolaboriral s Hitlerjem in kdo s Stalinom, podoba, ki so jo zapustili naši predniki, je strašna - preglejte sezname zločinov obeh strani in pogreznili se boste v Dantejev pekel. Po vojni me je bilo najprej groza domobrancev, zdaj me je še groza partizanov. In na koncu mi ostane moj oče, ki je bil pravzaprav skrivač in je pri štajerskem kmetu v preši delal, da ga ne bi vpoklicali v nemško vojsko. Make wine - not war! Edini "čisti so krompirvahtarji, kot se je reklo skrivačem na Štajerskem, ki so v kleti na kišti krompirja sedeli in čakali, da bo konec vojne. (Glej tudi M. Zorko: Mein Kampf) Krompirvahtarji - naš nacionalni ponos!

Pred mnogimi leti mi je nevrokirurg Vinko Dolenc skušal razložiti, zakaj ga je že v srednji šoli vznemirjalo to področje. Skrivnost materije, ki se pretvarja v misel. In že takrat je slutil, zakaj tega ne moremo spoznati - ker o možganih razmišljamo z možgani, to je tako, kot če bi držali možgane v rokah in poskušali o njih razmišljat. Iz podobnega razloga, se mi zdi, nismo sposobni jasno razmišljati o vojni in povojni zgodovini. Zato ker smo v predmetu, o katerem razmišljamo. Treba je stopiti ven in pogledati, kaj nam predmet sam pove. Vse ostalo je interpretacija predmeta.

... no, zdaj pa sem že zrel za new age. Ali dr. roman. In takoj končam.