Ich bin Zigeuner (J. F. Kennedy, Ambrus 2006)

"Najstarejša Slovenka pričakuje Drnovška."
(Napoved reinkarnacije, Dnevnik, 2. november 2006)

"Videti Neapelj in umreti!"
(Turistični slogan za Neapelj, oktober 2006)

"Kako milo se mi je storilo, ko smo v mraku šli skozi Ambrus, tako prijetno se je kadilo iz njegovih dimnikov. Dim se je sukljal pod večerno nebo, otroci so kričali po vasi, ljudje pa so sedeli pred hišami in gledali na nas kakor na cigane."
(Edvard Kocbek, Tovarišija, 1942)

Zgodovinsko gledano ni beg Romov iz Ambrusa nič posebnega - posebnost bi bila, če bi se Krka ob njihovem prehodu razprla in jih spustila čez, potem pa utopila predstavnike države in lokalnih skupnosti. Neki podobni beg se je namreč nekoč že zgodil, samo da so takrat bežali člani neke slovenske vlade. Matejev predhodnik je iz Ambrusa tako tekel, da si je noge do kosti ožulil, tisti, ki je bil po funkciji še najbližji Zverovim opravilom, pa je opisal dogodek kot najstrašnejši tek na življenje in smrt. Bilo je tudi nekaj mrtvih, med njimi sedemnajstletni Muhec, edinec vdove iz Šiške. In zima je bila in gazili so do kolen, štiri ure so bežali kot blazni in se ustavili nad Hinjami. In tako dalje. Ministra sta bila Maček - Matija in Edvard Kocbek in bila je zima, januar 1943. Čez Suho krajino so se selili v Rog, ko so jih blizu Ambrusa napadli Italijani in belogardisti, potem ko jih je izdal sin na domačiji, kjer so prespali. Ali je bila tisto res slovenska vlada ali zgolj vsiljena oblast, ni pomembno, kajti kot se je izkazalo pozneje, je tudi takrat šlo za isti problem. Kdo pa še danes ne ve, da so bili Maček in njegovi res pravi cigani!

Danes je beg iz Ambrusa pravi luksus. Z njimi ravnajo civilizirano, čeprav so Romi še zmeraj necivilizirani. Da so necivilizirani, se vidi po tem, ker imajo veliko otrok, kot je rekel neki lokalni uradnik in bo moral zdaj k Drobniču po odvezo ali pa je dolžan opravičilo vsaj tisti argentinski družini, ki se je z dvanajstimi otroki preselila v Slovenijo in jo postavljajo za vzor narodnogojitvenega slovenstva. Pridejo z avtomobili in te ob soju reflektorjev in televizijskih kamer odpeljejo v policijskem spremstvu kot kakšnega predsednika države v begunsko taborišče. Dajo ti hrano, poskrbijo za kurjavo, skoraj prisilijo te, da bi se dvakrat na teden tuširal. Minister prinese pisano žogo. Vsak dan se lahko gledajo na televiziji. Škoda, da ne hodijo otroci v šolo, vsi bi jih poznali.

Slišim, da so zdaj vaščani Ambrusa nesrečni, ker smo jih videli v tako čudni luči. Mislim, da je za napačen vtis kriva filmska umetnost. Kadar nam hočejo na filmu prikazati drhal, uporabijo stereotip - množica koraka po cesti, v karirastih srajcah in ibercugih, z zavihanimi rokavi, roke se dvigajo nad glavo. In je uporabno vsepovsod, samo garderobo zamenjajo. Pa naj kažejo množico, ki spremlja Kristusa na Golgoto, vleče suhljad na grmade, kjer kurijo krivoverce, koraka nad Bastiljo in Zimski dvorec ali pljuva po domobrancih, ki jih zvezane vlačijo na morišče. Ali pa, če bi se kdo namenil in bi posnel Tovarišijo in bi potreboval množico za tale prizor: "V neki vasici blizu Ambrusa je aktivist Janez Tominc - Tomaž zbral ljudi, in jim hotel razložiti škodljivost bele garde. Sredi govora ga je eden izmed kmetov, ki je bil v dobi osvobojenega ozemlja izvoljen za predsednika narodnoosvobodilnega odbora, od zadaj z vso silo udaril s kamnom po glavi. To je bil signal, kajti tisti hip se je nanj usula toča kamenja ..." Torej, ne pravim, da so bili vaščani na cesti drhal, pravim, da je bila taka nesrečna koreografija. Čeprav je seveda mogoče, da je bilo tisto mahanje z rokami zgolj veselo pozdravljanje domačih, češ, glej me, mama, na televiziji sem!

Ko je Mate množici zagotovil, da se Romi nikoli več ne bodo vrnili, "je zavladalo nepopisno veselje, potem pa so začeli ljudje prepevati: Žive naj vsi narodi ..." Da v milini jesenskega gozda stojijo državljani Slovenije in ob izgonu drugih državljanov Slovenije zanosno prepevajo o hrepenenju po svetu brez prepirov, o svetu, kjer bo prost vsak rojak in ne bo več sovragov, ampak samo sosedje - to je blasfemija, žalitev in groteska obenem. Blasfemija je bila izraba himne, žalitev je bila za Prešerna, ki je - ne da bi ga kdo vprašal - prispeval besedilo, grotesken pa je bil okvir, v katerem se je vse skupaj dogajalo. Povezano v šopek - bilo je žalostno v božjo mater! Noč, na eni strani 500 ljudi, na drugi 20, vmes pa kordon 200 policajev, vsi enakopravni državljani te države. Potem je tistih 20 prisiljeno oditi, 500 pa se jih nepopisno veseli in zapoje himno o enakosti med narodi. Ki jo je po novem treba peti takole: Žive naj vsi narodi - razen Romov!

Nikakor ne mislim, da je lahko živeti z nekom, ki ti dela vse tisto, kar so romski družini očitali. Toda če se voziš z neregistriranim avtomobilom, če kališ red in mir, če kradeš in požigaš, je za to tukaj policija. Ni je bilo, torej je kriva država. Če ogrožaš vodna zajetja, je tukaj ministrstvo za okolje, ni ga bilo, torej je kriva država. Če gradiš na črno, so tukaj inšpekcije in zakonski ukrepi. Ni jih bilo, torej je kriva država. Žrtve so oboji - Romi, ker so jih okoličani zaradi vseh teh prekrškov izgnali, in žrtve so prebivalci Ambrusa, ker so morali popravljati neuspešnost države na tak neciviliziran in odvraten način. Ponižani in razžaljeni so šli nad druge ponižane in razžaljene. Ne prvič in ne zadnjič v zgodovini.

Ampak zdaj se zdi, da je glavni problem, ker je varuh človekovih pravic užalil vlado. Zdaj imamo vlado s povešenim nosom. In ta zahteva, da smo z njo vred vsi užaljeni. Dva milijona užaljenih Slovencev - to je velika moč! Hanžek se bo moral zateči po nasvet k Francetu Bučarju. Tudi on je bil obtožen veleizdaje, ker je v Evropi govoril, kaj je doma narobe. Žalim te ja, žališ me ti ... Vlada na primer žali policijo. Niso bili sposobni opraviti najbolj preprostih nalog s področja prometnih in siceršnjih prekrškov in niso bili sposobni zagotoviti slovenskim državljanom, da varno živijo na svojih domovih. In zdaj jim je ukazala varovati tiste prazne barake in goske in kure. Na kmetih je bilo to opravilo rezervirano za bosopeto mladež. Mar to ni žalitev, mar to ne pomeni, da je naša policija dobra samo za kure past?

Ko smo bili sprejeti v Evropsko skupnost, so nas kot prvi Evropejci organizirano obiskali Romi. Slovenci so bili malo zbegani, pri poročilih se je slišalo kot v času vojnega stanja: Romi so prešli mejo, kolona z Romi se je utaborila na parkirišču pri Dolgem mostu, Romi nadaljujejo pot proti Postojni, prve romske prikolice že na Obali ... in tako dalje. Oblasti so bile prijetno zbegane in previdne, kajti to so bili državljani Belgije, Nemčije, Francije, ne pa neki potepuhi iz Dolenjske. In zlasti novinarke si niso mogle kaj, da ne bi poškilile v prikolice, in niso se mogle načuditi, kako so luksuzno urejene. Vodja odprave je takrat povedal, da so pač prišli pogledat novo članico, da vidijo, če so to za njih zanimivi trgi. Videti je, da jim nismo bili preveč zanimivi, kajti ni jih bilo več nazaj.

Zdaj nas čaka še poslednja sramota. Da se bodo izselili tudi naši Romi, ker ne bodo hoteli živeti s Slovenci. In takrat bo beseda "cigan" dobila nov pomen.