Marko Zorko

 |  Mladina 46  | 

Pod vsakim uspešnim moškim leži ženska

Novi Izrael - naš ponos!

© Tomo Lavrič

"+++++ ++++++ +++++++ +++++"
(kraji, ki jih je družini Strojan predlagal Zver, zaradi konspiracije v jeziku za nepismene)

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marko Zorko

 |  Mladina 46  | 

© Tomo Lavrič

"+++++ ++++++ +++++++ +++++"
(kraji, ki jih je družini Strojan predlagal Zver, zaradi konspiracije v jeziku za nepismene)

"Feel me, see me, hear me, tuch me ..."
(The Who: Himna Sloveniji)

Ko sem jo prvič zagledal, nisem mogel reči nič drugega kot: "Kako dobra riba!"

In dokler se ne bo našel nepridiprav in jo ujel na pravo vabo, bo naša skupna last. Potem bo samo še debata, ali jo je treba zaradi velikosti celo poriniti v kmečko peč ali pa razkosati kot navadno govedo.

Že nekaj dni hodimo gledat na most sulca. Voda je nizka in se vidi do dna. Ob skali na sredini struge ždi metrski sulec in preži na plen. Lepo je videti vretenasto telo, ki se lahno zvija s tokom in preslepi ribo, da gre za senco od skale, ki je ne zapusti noč in dan. Domačini pravijo, da bo tam tri tedne, ker imajo odrasli sulci svoja lovišča in so neizmerno potrpežljivi. To, da na svoje oči vidim, da je v Savi tako velika riba, in da jo mirno opazujem pri njenem vsakdanjem življenju, je bila zame največja skrivnost tega tedna.

Posebej še, ker je bila zadnje čase Slovenija v krempljih treh velikih skrivnosti. Ena je zdaj že razkrita. Namreč kaj se je zgodilo s predsednikom vlade, da se je na Hotizi pojavil v glamurozni srajci, in tudi siceršnji nabor kravat in srajc je doživel velike spremembe. Za tiste, ki feel sLOVEnija, to seveda ni bila skrivnost, kajti očitno je bilo, da stoji Janša pred ogledalom, za njim pa stoji ženska in pravi, a vidiš, da je čisto drugače? Od tod tista pogosto na pamet izrečena puhlica, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Pri čemer pa včasih zadošča že to, da ga postavi pred ogledalo.

So se že zbrale vesele deklice slovenske in izbirajo nevesto. Bernarda Oživljena, kot kakšna potovka Katra, s cekarjem in rdečo ruto okrog ročaja in išče in najde in se raztopi, ko zasluti ljubljenko medijev. In mediji postanejo medenjaki. Gospod Kline kot stric Kosobrin s škratovsko pripombo, koristno je, če je še lepa in pametna. Po budoarjih in pisoarjih žubori, jo že mamo, je že naša! Ampak če so pametni, in to se zdi, da so, in lepi tudi, jo bodo dajali po kapljicah kot baldrijan na kocko sladkorja.

Mene pri tem zanima predvsem to, kaj ljudi zanima. Prijateljica je recimo rekla, ta je za princa Williama, ne pa za Janšo. Nekdo drug je že natančno izračunal, kdaj pred volitvami se morata poročiti, da bodo z balkona lahko pokazali prestolonaslednika kot Michael Jackson. Štefka Kučan je o tem dala izjavo, iz katere se je dalo razbrati, da bivšemu predsedniku države dosmrtna ne gine. In nekoga je zaskrbelo, ker je Urška podobna Jacqueline in kdo bo potem slovenski Onassis? Vzrokov za zaskrbljenost je dovolj. Če pogledamo na lestvico najbogatejših Slovencev, nas lahko spreleti srh.

Pobrskal sem še jaz po svoji notranjosti in tam notri ni bilo nič posebnega razen nekaj stare šare. Moški išče žensko, ženska najde moškega in tako srečno živita še danes, če že nista umrla. Sicer pa nisem našel nikakršnega državniškega razloga, zaradi katerega bi moral biti predsednik vlade poročen. Ko poslušam razloge, se mi zdi, da je najvažnejši ta, da skupaj jesta na slavnostnih kosilih. Predsednik države, tisto ja, še zmeraj se lepše sliši, da je nekdo oče naroda, kot da je njegov stric. Kar se državotvornosti tiče, se mi zdi žena predsednika vlade toliko pomembna kot njegov pribor za osebno higieno. Vse ostalo je trač, ki ga sicer ljubim, za resno rabo pa ni.

Druga skrivnost - kje bodo naselili Rome? Milan Zver jim je pokazal, kje so ti kraji, "midva z mamo pa ne znava brati in nič ne veva, kam naj bi šli", je rekel družinski poglavar. Pri čemer je bila srečna okoliščina to, da jima je ta papir prinesel ravno minister, ki skrbi za to, da bi vsi državljani znali vsaj pisat in brat. In so nemudoma privlekli črno tablo v sobo in lavor s spužvo in je Zver vzel kredo v roke in so ponavljali: "Iva ima mamo. D - kot država, R - kot Rom, E - kot enakost, K - kot kooperativnost ..." In ker se to ni zgodilo, je družina Strojan še zdaj nepismena in ne vedo, kam naj bi šli. In dokler oni ne vedo, ne sme vedeti nihče, in tako ostaja do petka to najbolj varovana slovenska skrivnost. Tako rekoč, do petka smo vsi nepismeni.

To, da je večina družine nepismena, nemara pove še največ. Poznavalci razmer pravijo, da je bila družina tudi znotraj romske skupnosti nekaj posebnega, da se je razvila v subkulturo subkulture, na samem v gozdu, kot kakšni Mavgliji iz Knjige o džungli. Biti v današnjem času nepismen, je že skoraj antropološka posebnost. Zdijo se kot Skrivnostni otok, kot Izgubljeni v vesolju. V resnici pa gre za reality show. Tako kot so v Baru na kupu neke Natasche Kampusch, ki jih imajo čez dan zaprte, zvečer pa jih odženejo v lokal, kjer garajo za nagrado, tako so v gozdu v Dečji vasi rasli družbeni izobčenci, ki jih še ni dosegla pisana beseda. Tako kot vsak teden vržejo nekoga iz Bara, tako vržejo vsake toliko kakšnega iz družine v zapor, trenutno jih je notri menda pet. In finale te vsaj dvajsetletne zgodbe gledamo zdaj v živo po televiziji v prime timu. Družina, ki je postala eminentna politična zadeva, pa naj še tako slepomišijo, da ni res. Kajti obenem na glas povejo, da lokacija ostaja skrivnost, ker je v nekaterih "prizadetih" občinah še drugi krog volitev, kar pomeni, da bodo Romi izvolili ali ne izvolili župana. Družina, ki jih ne bi imeli ob sebi niti sorodniki, "ker tako pač je", in ki jih ne bi vzeli mednje v naselju Trata, ker "v tem naselju drug drugega ne prenašamo že nekaj časa". Zgodovinsko gledano pa je to zgodba o Šimnu Sirotniku, ki si ga župana Osoj in Prisoj podajata sem ter tje, dokler ne obleži na kupu kamenja na nikogaršnji zemlji truplo in šele takrat je problem dokončno rešen.

(Opomba. Zanimiv je podatek, ki ga pravi raziskovalci primera ne bi smeli zanemariti - ustanovitelj družine je bil partizan. Ali je to nasledek našega vietnamskega sindroma? In smo že spet pri "ciganih".)

Prekmurski Rom je rekel, da bodo, če bo treba, poklicali svoje rojake iz Evrope. Tam jih je 18 milijonov! Četudi so številke o tem različne, pa vendar pod deset milijonov ne pademo. Gospodje, nemara je čas za novi Izrael! In zakaj ne bi poskusili najprej v Sloveniji in znotraj države ustanovili državo Romov? Tako kot Vatikan ali San Marino. Živi skansen, ki se razvija po svojih posebnostih in postane svetovno zanimiva turistična destinacija, Romi pa lahko potem turiste po mili volji "ociganijo", tako kot se to dela tudi v najboljših turističnih krajih.

Končno oddih! Prelet čez STA. Prejšnji teden so tuje agencije pisale o Romih, zdaj pa o norih kravah. Krave, čeprav nore, so nam kljub vsemu popravile imidž. Zdaj nismo več ksenofobi, ampak samo nekoliko higiensko oporečni, pa še to samo pri govedu.

Ampak če se reč ne bo kmalu nekako rešila, se nam slaba piše. Recimo, vojna v Sloveniji zaradi Romov. Pošteni Slovenci se med seboj pobijejo, kot se nam je že od pokristjanjevanja kar naprej dogajalo, potem pa pridejo Romi in ostanke odpeljejo na odpad.

Kako se bo to končalo, ve samo ciganka.

P. S. Tretja skrivnost ni več skrivnost - kakšen bo slovenski klic na turistično pomoč. Kako bo skrivnost, ko pa že predsedniku vlade na čelu piše, kakšen bo!