Marko Zorko

30. 1. 2007  |  Mladina 4  | 

Nemo sekreta in patria

Domovina je ena in patria je nam vsem dodeljena!

Marko Zorko

Marko Zorko
© Arhiv Mladine

"Ne vem, kje sem."
Jelka Strojan, Ljubljana

"Če pa ne laže, Ciciban,
naj skače, vse potare,
da le ne laže, Ciciban!"
O. Župančič

Današnji naslov lahko beremo na več načinov. Po Verbincu - sekret, -a /lat. secretus oddeljen, ločen; skriven/ 1. skrivnost; skrivno sporočilo; skrivna (ločena) soba.

Verbinc je imel očitno v mislih tisto skrivno sobico v parlamentu, kamor se kdaj pa kdaj zaprejo poslanci in si kažejo nekakšne grdobije ali kaj, nazadnje je snažilka rekla, da je od tam slišala, da se pošiljajo v konfiguracijo in konfigurac. Mislim, da se ji reče tiha soba, ker tam ni nobenega snemanja in se nič ne dokumentira. Tam si možje in kdaj pa kdaj kakšna ženska na besedo verjamejo, da bodo o povedanem in pokazanem pri šankih in pri frizerju molčali kot grob. Kaj se v resnici tam dogaja, ne vemo, in tudi ne vemo, če se sploh kaj, kajti to je informativna črna luknja - glej pod Schroedingerjeva mačka. Kaj piše na vratih, ne vem. Najbrž ne: Strogo tajno, ne vstopaj! Je pa v Stari ljubljani hiša, ki ima nad vrati izklesano podobo nekoga, ki ima prst na ustih, in je to pomenilo, da je tam javna hiša.

Naslov pa je mogoče razumeti tudi v vulgarnem pomenu besede - da je vulgarno pravi Verbinc. Sekret kot sekret, stranišče. Tako bi bilo tudi bolj razumljivo, zakaj nas kar naprej obhajajo občutki, da gre za sekretne zadeve, pa naj bo vpletena še tako visoka politika in naj se hrani še s tako skrivnimi dokumenti. Mislimo seveda na sekretne v pravem pomenu besede - sekreten, skriven, zaupen; ki se tiče sekreta. Glej, nič ne pomaga! Na koncu je zmeraj sekret. Mislim, da gre za zaroto, in kolovodja je France Verbinc. Toliko, da si Kučan malo oddahne.

Besede patria pa seveda ne bomo razlagali. Saj že na kamnu pri parlamentu lepo piše: Domovina je ena in PATRIA je nam vsem dodeljena!

Ta država je zrasla na tajnih dokumentih. Podčrtano z zelenim flomastrom. "Narod naš se z dokumenti hrani!" Tajne dokumente poznamo pri nas v dveh oblikah - tiste, ki izginejo, in tiste, ki se pojavijo. Najbolj sofisticirani so dokumenti, ki jih poznamo v obeh stanjih naenkrat. To je takrat, ko pravijo, da jih nihče ne sme videti. Torej, dokumenti so, ampak dokler jih ne vidimo, je tako, kot da jih ni. To je tista finta, ali se sliši padec smreke v zasneženem gozdu, če ni nikogar, ki bi to slišal, do poslednjega usodnega vprašanja, ali sem v resnici tudi takrat, ko ni nikogar, ki bi to videl. Tajni dokumenti so kot znamenita Schroedingerjeva mačka. V zaprtem zabojčku je mačka in zraven ampula s strupom, ki se aktivira ali pa ne. Dokler ne pogledamo, je mačka v obeh stanjih, živem in mrtvem, in kaj je resnica, se bo videlo šele potem, ko bomo pogledali v zabojček in videli, ali gre za živo resnico ali navadno mrhovino. Zato je po tem načelu mogoče ohranjati vero v pomembnost dokumenta tako, da govoričimo na živo in mrtvo in vsako možno odprtje zabojčka, v katerem namesto mačke tiči zajec, preprečimo z magično besedo - tajnost podatkov. Če od tu dalje še kaj sprašuješ, je tako bogokletno, kot če bi dvomil o pravilnosti božjih načrtov. Ker pa je bilo vendarle nekoliko nerodno, da bi neki tuji tovarnar odločal, kaj sme minister za obrambo povedati zakonodajalcem suverene države, so odprli zabojček na tajni način. Vanj so stopili posvečeni poslanci, tako rekoč pripravniki za šamane, in jim je pokazal papir. Hkrati pa je poudaril, da zakon tudi določa, da so poslanci po vpogledu zavezani k molčečnosti, kar pomeni, da so odgovorni, če bi te podatke izdali v javnost. Tako je še zmeraj vse tajno, samo krog molčečih se je razširil. V daljni projekciji vidimo razvoj takole. Ker imajo davkoplačevalci pravico vedeti, kako se porablja njihov denar, ni nobenega razloga, da ne bi prirejali ekskurzije in bi vsi zainteresirani občani šli pogledat dokument in bi se zavezali k molčečnosti. Kdo pravi, da zna Anderlič bolje molčati od mene?

Ali recimo od Jelinčiča. Brez Jelinčiča bi bil svet tak kot v začetku stvarjenja - pust in prazen. Jelinčič ni v politiki, on je na bolšjem sejmu. Enkrat staro orožje, enkrat star denar, najrajši pa ima dokumente, za katere se na koncu izkaže, da je vsak Palomin izdelek bolj primeren za tisto uporabo, ki ji lahko s pridom taki dokumenti tudi služijo. In smo spet na sekretu. Vmes pa je bilo nekaj dirjanja po naših in evropskih hodnikih, od domačih so sodelovale klepetave prenašalke vode in čenčastih novic, "pa sem djala, da je djala, dons je tulu kuker blazn, kaže, da bo šlo narazen, čof, pa mu je primazala! (J. Menart)", od zunaj so nas morali miriti, da se ni zgodilo nič hudega, in nenadoma je spet prividni mir v pristanu in pletejo se nove mreže. Mene pa je sram, ker vem, da mora biti v Univerzumu vse v ravnotežju, in ker ni njih sram, mora biti mene.

In nerodno mi je, ko gledam te duhamornosti, ki se jim reče pogovor z državnimi uradniki v televizijskem studiu. Kot kakšen tečaj iz splošnega pletilstva. To, da si lepo počesan, ni dovolj. Potrebni so širše nege. Erjavec ali kdo drug v njegovem položaju bi se lahko odlično branil, če bi si recimo pripravil kakšne na videz preproste stavke, ki bi presenečali z bistroumnostjo. Idealen za tak primer je vseuporabni Wittgenstein in njegov Logično filozofski trakrat. Kako bi Anderlič ali pa Lajovic pozijala, ko bi Erjavec malomarno odgovoril z uvodnim stavkom traktata: "Svet je vse, kar se primeri." In ko bi ga novinar vrtinčil, kaj je zdaj res in kaj ni, bi dejal: "Dva predmeta z enako logično formo se razlikujeta med seboj samo po tem, da sta različna. Stavek je artikuliran, predmet je enostaven." In ko bi Anderlič sitnaril, zakaj nečesa niso naredili in zakaj nekaj so, bi lahko stoično zagotovil: "Nekaj se lahko primeri ali pa se ne primeri, vse drugo ostane enako. Svet razpada na dejstva." Pokončal pa bi jih z zaključnim stavkom iz trakrata, ki se bere kot priročnik za varovanje tajnosti: "O čemer ne moremo govoriti, o tistem moramo molčati." In čisto za konec, ko bi že izklapljali mikrofone, bi navrgel kar tako, kot človek, ki ljubi filozofijo: "Mimogrede rečeno: predmeti so brezbarvni." Da, to bi rad nekoč slišal!

Tako pa smo kar naprej priče nekim butalskim kolobocijam. Kako se je Popovič lepo zapletel in not potegnil še koga. Pred komisijo javno pove, da je za njegovo aretacijo odgovoren Kučan in da mu je to zagotovil visoki državni uradnik. Na tajnem zaslišanju pove, kdo. Pricurlja, da naj bi bil to Erjavec. On javno pove, da ni bil. Stvar je nerodna. Če komisija ne verjame Erjavcu, dvomi o verodostojnosti lastnega obrambnega ministra, če verjame, rehabilitira Kučana. To videvši, Popovič pesmico zamenja - nasprotna stran je hotela, da se med seboj spremo (mi?!) ali da bi padla vlada. In pravi, da se ne ve, kaj je rekel na tajnem zaslišanju, in da javno ni nikoli govoril o Erjavcu. Trenutno smo na začetku tretjega dejanja farse o dolini šentflojanski:

Zlodej: Zdaj bi le rad vedel - ali je to, kar pravi, da je; ali je več, ali je manj? In ali je sploh? In če on ni, kar je, - kdo je, kar on ni? In če je storil, kar ne bi smel storiti, če ni, kar bi bil - kaj bi porekel tisti, ki bi bil, kar pravi tisti, ki ni, da je! In če bi tisti, ki je, dasi ni, nenadoma nastopil in bi rekel tistemu, ki ni, dasi je: ti, ki si, dasi nisi ...

In ko smo vprašali Zlodja, kako bi on komentiral vse te zdrahe in zarote, ki smo jim priča v teh dneh, je stoično dejal: "Drugače je vse v redu: toliko je gotovo, da je pekel blamiran."

P. S. Rešitev rebusa iz naslova. Brati je treba, kot je rekel še ne popolnoma asimiliran vojak Slovenske vojske, ko je razočarano odkril, da v oklepniku ni stranišča na izplakovanje: Nema sekreta u PATRIA! Podatek je za zdaj še pod embargom in se morajo bralci zavezati k molčečnosti.