Šest kandidatov beži pred avtorjem

"Janša se bo poleg srečanja s kanclerjem na Dunaju udeležil tudi tradicionalnega gala plesa, na katerem ga bo spremljala Urška Bačovnik. Osrednja zvezda letošnjega dunajskega opernega plesa bo sicer dedinja ameriške verige hotelov Paris Hilton." (STA)

"Drnovšek trenira strogoču!"
Bijelo dugme

"Noga slovenskega vojaka ne bo več tlačila slovenske zemlje!"
Koper, 14. februarja 2010

"V Kranju najboljši spet prsači."
Poročilo s plavalnega tekmovanja med prsači, hrbtači in prostaki

Vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi neumnost, za katero je že Cankar rekel, da ni samo neumna, ampak je tudi pametna. Pridelava pametne neumnosti je preprosta in nam gre dobro od rok. Za osnovo vzamemo navadno neumnost in jo pustimo, da odleži. Potem dodamo še eno neumnost, ki pa je za stopnjo neumnejša od prve, in zdaj se nam tista prva sploh ne zdi tako zelo neumna, ker jo je razredčila novopečena. Tej dodamo še tretjo, ki je še za stopnjo neumnejša, in ko to naredimo kakih petkrat, se nam zdi tista prva že naravnost pametna, če jo primerjamo z zadnjim dosežkom na področju neumnosti. Težko jo prepoznamo zato, ker ima različna imena. Včasih se reče strateško razmišljanje, ali zavzemanje prostora, ali obvladovanje vzvodov moči in podobno ključavničarstvo, včasih gre za fizkulturo in govorimo o kazanju ali napenjanju mišic. Zadnje čase so tako opisovali vaje, ki sta jih v parterju izvajala predsednik države in predsednik vlade.

Kratka kronologija oziroma psihogram nekajmesečne bitke za kandidate nam pove tole: s kandidatko za varuhinjo človekovih pravic jih je Drnovšek tako presenetil, da niso rekli niti be - sicer pa jim je bilo itak vseeno, samo da ni Hanžek, pa je že dobra izbira - za ustavnega sodnika pa je predlagal kandidata, ki jim je s strokovnostjo zaprl usta. Ampak tam je šlo za tako neotipljive stvari, kot so ustavne in človekove pravice, pri banki pa gre za denar. Drnovšek je za treniranje vlade uporabil sparing partnerje. Najprej je dal v ring močnega favorita, potem dežurnega vmesnika Mencingerja, ki ima v slovenski politiki nekoliko hamletovsko usodo - moralno zmaga, fizično pa propade. Ima tudi to nesrečo, da je poleg strokovnjaka še intelektualec, ki ve, kaj je intelektualna skepsa. Kot podpredsednik vlade je bil znamenit po tem, da je naredil sijajno analizo, kaj bi bilo treba storiti, potem pa je z enako pronicljivostjo tudi dokazal, zakaj to ni mogoče. Potem so ga večkrat uporabljali za preizkusne namene, enkrat je bil tipalo za preizkus razporoženja pred predsedniškimi volitvami, drugič je bil grezilo za merjenje ljubljanske županske mlakuže. Pa smo mislili, da so preizkuse na živalih, kaj šele ljudeh, prepovedali! Mencinger ni prišel niti do ringa, ko je vljudno in potrpežljivo dal glavo na tnalo viceguverner - samo angleške in škotske kraljice so še zmogle toliko dostojanstva pred zamahom parlamentarnega rezila. In potem bodo spustili kulisenšibarji na oder četrtega kandidata in ta bo res taka bog-mašina, da bodo vsem klecnila kolena. Rad pa bi ob tej priložnosti spomnil na zgodovinske korenine tega, kar pri nas imenujemo napenjanje mišic. Nekoč se je reklo izzivanje sovražnika pred odločilno bitko in kako se to dela, je pokazal Mel Gibson v filmu Pogumno srce, čeprav je res, da je kilt veliko bolj pripraven za take vrste napenjanja mišic kot pa recimo Armani ali Mura.

Neumnost pa je v tem, da tako izgubljamo možne dobre kandidate. Kdo pa si bo sploh še upal kandidirati, če pa je že ob sami omembi kontaminiran? Če ga omeni koalicija, je "vsiljen kandidat", če ga omeni Drnovšek, pa je "neprimeren kandidat". Kandidati, vsi vsiljeni in neprimerni - združite se in se ne pustite kandidirat pod takimi pogoji. Ali kakor je rekel Krpan, iz slame si ga boste morali v prihodnje natlačit, kandidata, da bo šel reševat vašo Narodno banko.

Naslednje pa ni neumnost, ampak nerodnost. Prešernovi nagrajenci, ki naj bi jih pred začetkom proslave sprejel najvišji državni vrh, so bili nekoliko presenečeni. Pričakovali so predsednika države, prišel pa je predsednik, ki predstavlja aktualno vlado v državi Sloveniji. Namreč - nagrada je najvišja kulturniška državna nagrada in ne nagrada, ki bi si jo izmislila vsakokratna politika. To smo že imeli in videli in vrgli proč. Tudi s pomočjo umetnikov, ki takrat niso mogli dobiti najvišjega državnega priznanja. Bili pa so presenečeni samo tisti, ki ne vedo, da vidi Janša državo - po Grimsovem opisu - kot vso živo in mrtvo prirodo, pri čemer so med živo všteti tudi Prešernovi nagrajenci. Kako si državo predstavlja predsednik države, ne vemo, vemo pa, da ob takih priložnostih ne gre za vprašanje, kaj se mu ljubi in kaj se mu ne ljubi, kaj se spodobi in kaj se ne - ni opravil svojega dela in je prejšnjo sredo usekal "plavega". Kar je tem bolj čudno, saj bi šel kot obetajoči slovenski avtor pravzaprav pozdravit kolege.

Priznati pa je treba, da je dosleden. Ravno tako ga ne bomo videli, da bi se pretirano družil z Boscaroli, Akrapoviči in Jakopini, kot je to popularno med vladajočimi, ki jih žene neki čudni imperativ "napravite mi to deželo spet rokodelsko". Ni kaj, možje so mojstri v svojem poslu, obvladujejo nebo in vodo in zemljo in sodijo v svetovni vrh. Prav tako pa so mojstri v svojem poslu in sodijo v svetovni vrh tudi Žižki, Peljhani in Telbani, pa nihče ne pravi navdušeno, kakor je zadnjič vzkliknil Jakopin: Slovenija potrebuje več tisoč Akrapovičev in Boscarolov in Jakopinov. Si predstavljate Zupana, ki pravi: Dajte mi tisoč Žižkov in Telbanov in Peljhanov in vrgel bom svet s tečajev! Kaj naj s temi družboslovci in umetniki - ali lahko na primer kakšen Žižkov proizvod natakneš na avspuh?

Da pa je umetnost težak posel, priznanja pa nobenega, se je prepričal tudi minister za obrambo, ko se je lotil svojega režijskega prvenca, s sabo v glavni vlogi in z bataljonom slovenske vojske kot statisti. Pred odhodom naše vojske na Kosovo - do zdaj smo proslavljali odhod zadnjega vojaka JLA iz koprskega pristanišča, če pa bo se bo tako stopnjevala prisotnost naših vojakov na tujem, bomo kmalu proslavljali še odhod zadnjega slovenskega vojaka - je z njimi posnel spot. In televizija je pokazala, da je še zmeraj v krempljih kontinuitete - grdo so ga cenzurirali in tukaj smo zato, da se zavzamemo za pravico do umetniške svobode. Tako so izrezali recimo prizor, ko teče z vojaki in skandirajo kot ameriški marinci nekaj o debeluhih, ki so uuuaaa, ahaha! Očitno so se bali splošnega vznemirjenja, da se bomo po kadilcih zdaj spravili še na debeluhe in se bodo lahko kazali na javnih mestih samo zaprti v neprozorne kabine. Manj razumljiva je cenzura, ki posega v samo srčiko sicer odlično dramaturško zastavljenega filma. V integralni verziji na blogu Vest.si je bilo lepo videti in slišati režijske napotke, ki jih je dal minister med tekom v mikrofonček: "To morš posnet!" in takrat mu potisnejo iz ozadja slovensko zastavo v roke in se prebije z njo na čelo in teče in teče, da jo zapiči v pesek Iwo

Jime. Na televiziji tudi tega nismo videli. Že mogoče, da so ga hoteli zavarovati pred neumnostjo, ampak svoboda umetniškega izražanja, ta pa trpi!