Gospod in depalska hruška

"Gospod, ne oprosti jim, ker dobro vedo, kaj delajo!"
(Markov evangelj)

To ljudstvo svoje države ne mara, to je očitno. Če bi jo, bi ji pomagalo se iz nje norca delat, tako pa mora to delat država sama. In lahko bi se delali norca veliko bolj občuteno in ljudomilo, kot to dela zdaj država. Za nekaj idej smo povprašali Organizatorko Ivico, ki ima že nekaj prakse. Po mestu bi lahko razpostavili informacijske table, na katerih bi bila označena pot na Mali trg 4 - obiščite tajno lokacijo Sove, dan odprtih vrat! In v časnikih bi objavili oznanilo, da bo naslednji dan tam javno žrebanje za tiste, ki so skozi padli pri solidarnostnih stanovanjih, ker ima država ravno eno luštno mansardno stanovanje odveč. Že naslov ponuja vsebine, ki bi popolnoma razelektrile ta zoprni občutek zarotništva - kaj pa je lepšega kot Mali trg 4, to je naslov za otroško igrico. In tam bi postavili nekaj mizic za mamice, za otroke prenosno lutkovno gledališče, kjer bi dajali Sovico Okico in Cefizeljna in butalskega policaja, za očite pa mali butik z rabljeno prisluškovalno opremo. Na sredi pa bi morala biti zasajena hruška, dobra, stara depalska hruška, tista, ob katero se potem prijeti agenti zaletavajo in so vsi "buškasti", kot je nekoč opisoval lepi Njavro dogode in prigode domačih izdajalcev in njih prisklednikov. Hruška pa bi bila dobra tudi zato, ker bi pod njo očanec pripovedoval znamenito zgodbo o gospodu in hruški, kakor jo je zapisal Milčinski in kakor jo lahko danes na novo povemo.

Po kosilu je bilo in gospod se je udobno zavalil v naslanjač in od samega brezdelja predel čas. Ko ga je napredel za tri vatle, je zagledal veje hruške, ki so se vabljivo zibale pred oknom. Ah, to hruško poznam, je rekel gospod, ta daje dobre male prisluškovalne naprave, take po 700.000 evrov za kos, ne prekisle ne presladke, so očem všečne in ušesom prijetne, ravno pravšnje bi bile za po kosilu. In je poklical lovca na take stvari in je rekel, daj, vzemi še logarja s seboj, pa mi otresita to hruško, da bodo prisluškovalne naprave doli padale. In da bo bolj držalo, je poklical še svojega pravosodnega vratarja in je rekel, kaj ti povem, zberi prjatle, pa pomagajte otresti tisto hruško, da bodo črne napravice doli padale. In so šli in so tresli od jeseni do pomladi, kakor je vremenska napoved kazala, so tresli po obrokih, da ne bi šlo vse naenkrat v nič in bi bil užitek še večji. Kaj vse je letelo dol, človek ne bi verjel! Najprej nekdo, ki je krmil psa, potem nekdo, ki je masiral človeka, pa neke dragocene slike, pa zdravnik je bil zraven, pa razni sorodniki in škodljivci, pa knjiga Figurae Veneris, pa buba Udba, potem pa, o strah in groza!, stroj za mučenje papirja in tako po kapljicah, kot se daje baldrijan za razbolelo glavo, se je nabirala brkljarija - če bi bila zraven še crknjena podgana, bi bilo vse tisto, kar najdemo, če obrnemo žepe Toma Sawyerja. In na koncu je še prisluškovalna napravica priletela in gospod je bil sit in zadovoljen. V zgodbi Milčinskega je sicer tako, da se na koncu vsi zaletavajo v hruško, pomendrajo vse živo in streljajo okoli sebe in hišo zažgejo in gospod si pestuje ranjeno nogo. Kako se bo končala ta, se še ne ve.

In na tistem ljubkem trgu bi moral biti tudi peskovnik. Tam bi potem našli še vse ostalo. Kajti naši peskovniki so kot kakšen urad za najdene predmete. Najprej smo tam našli injekcijske igle, potem svinec in kadmij in zdaj še živo srebro. Koplji v peskovniku, sin moj, in če boš kopal dovolj globoko, boš našel še težko vodo!

Tako lahkotno govorimo o teh stvareh zato, ker ne smemo več nasedati nekim usodnostim, ki naj bi se skrivale za vsemi temi bagatelami in ki jih na nivo državne pomembnosti številka ena potiskajo tudi dvorni novinarji - o tem pač zdaj lahko mirno govorimo -, ki pokličejo predsednika vlade na pogovor takrat, ko jim nekdo namigne, da ima vročo novico. Mar bi take reči raje govorili po vročem telefonu in bi še kaj zaslužili zraven, tako pa gledamo kar naprej uslužno nasmejčkane novinarje, ki se mencajoče presedajo na stolu in sprejemajo sveto obhajilo poslednje skrivnosti države. Poglejmo natančno. Kako pompozno se sliši - našli smo prisluškovalno napravo na konspirativki. Napravo, ki je znana že od leta 1999, ki je bila že takrat v časnikih problematizirana, naprava, ki jo ima tudi policija in ima jo vojaška obveščevalna služba. Mogoče jo ima tudi kakšen zasebnik, kaj pa vedo o tem, saj se ukvarjajo sami s seboj. Ali nismo imeli že ob primeru Depala vas opraviti s službami, ki so vohunile ena za drugo, ali potrebujejo tri naprave zato, da se državne inštitucije, ki skrbijo za našo varnost, varujejo ena pred drugo? Vse je mogoče, kajti samo konspiracija je tista, ki res dobro dela - na koncu nihče ničesar ne ve. In da bo stvar vsaj smešna - tri naprave, za katere pa pravijo, da se jih tako ali tako ne sme uporabljati. Po nekaj sto tisoč evrov za kos.

Ljudje pa medtem umirajo na nezavarovanih železniških prehodih. Vsak dan. Ker ni denarja za avtomatske zapornice. Ne žaluj, mati, ki ti je včeraj povozilo sina na progi. Tolaži te naj, da tvoja država, kar se varnosti tiče, vsak dan in v vsakem pogledu vse bolj napreduje.

Država me žali. Medtem ko se ljudje pehajo za življenje in za prihodnost svojih otrok, se država ukvarja s seboj. Ustanavlja silno drage in brezplodne preiskovalne komisije, ki preiskujejo njihove napake, obmetavajo se z vojaškimi bolnicami, ki so vrhunsko opremljene in jih nihče ne potrebuje, zdravstvo pa berači pri dobrih ljudeh za aparate, vsake toliko pridirjajo okoli ogla lipicanci in Brejc s svojo palico in Jelinčič s piramido, pa Pahor z dilemo, Peterle s harmoniko, pa Petek s seksom ... Pa spet zapreže vlada konjiče in grejo po vaseh trosit svoj optimizem in blagovest, na koncu pa vse skupaj okinčajo z nogometom v kakšni podeželski telovadnici in ne pozabijo zlorabiti v politični namen nedolžnih otročičev, ki jih primejo za roko in povedejo na igrišče, da se vidi, kdo je tisti, ki skrbi za prihodnost in razvoj. Mehka politična pedofilija, pač!

Nič ne rečem, luštno je in zabavno, vendar žaljivo do tistih, ki resno delajo. Njihov cirkus nima nobene zveze z večjo gospodarsko rastjo in zaposlenostjo in tistim, s čimer se potem že kar dolgočasno pobahajo in migajo s papirčki in grafikoni. Tisto se godi mimo njih in še dobro, da nimajo časa za kaj drugega kot za svoje igre, da tega ne ovirajo preveč. Svet se vrti tudi takrat, ko gre politika na počitnice.

Še za najbolj pomembno proizvodnjo, produkcijo živih virov, morajo skrbeti ljudje sami. V prijaznem sodelovanju s kakšnim spretnim hotelirjem, ki skliče na kup zakonske pare in jih pod naslovom 1000 novih Slovencev naseli v hotelu, jim da afrodizično večerjo, jih vrže v toplo vodo in potem še jacuzzi, potem pa pod odejo in udri po seksu, da bo po žveplu zasmrdelo! In če še zmeraj nimata veselja, naj se pokrijeta čez glavo, si pustita zaigrati himno in mislita na domovino. Lahko tudi na vaterland, kajti tisti, ki si je izmislil to mojstrovino, se je gotovo zgledoval pri Hitlerjevih "zajčjih hlevčkih".

Naslov na prvi strani časopisa razglaša: "Drnovšek še ni našel kandidata, a ga išče!"

Kaj pa v peskovnik ste že pogledali, gospod predsednik?