Ne izgovarjaj po nemarnem njegovega imena

"Utihnili so o visoki rasti sladki glasi ..."
(Prešeren v sodelovanju z naravo stvari)

"Cinca Marinca,
ta pa ni za nas!
U ta črna skrinca
vrgel je svoj glas!"
(Fran Milčinski - Ježek)

Pasje zadeve za pasje dneve. Saj bi pustili pri miru tisto enodnevno zadrego, ki si jo je skuhal nekoliko zaletavi direktor slovenskega radia, če ne bi bilo ob robu nekaj zanimivih dejstev, ki še niso bila obdelana. Gre za abstraktno moč imena. Novinarka pove, da se na YouTube, če vtipkamo geslo Janša, pokaže na prvem mestu nekaj iz pasjega sveta. Vasle jo je odslovil, ker je bojda s tem žalila predsednika vlade z namigovanjem, da je pes, kar je Vasle pozneje zanikal. Ker pa še zmeraj vztraja, da je naredila napako, pač pomeni, da Vasle misli, da je pes predsednik vlade - zakaj bi jo sicer sankcioniral, če bi mislil, da je pes običajni pes brez vsakršne pomembne državniške funkcije?

Ja, to pa je res problem. Zakaj je direktor radia v zvezi s psom najprej pomislil na predsednika vlade, ne pa na čebelarja Janšo ali jazzista Janšo? (Mimogrede, kolikor vem, se Sarkićev pes imenuje po čebelarju Janši, ker ima rad med.) In spet ima Vasle prav, da je kaznoval novinarko - kaj ima pes opraviti v jutranjem programu, če ni predsednik vlade? Ali drugače - pes je bil prepoznan kot predsednik vlade zato, ker je bil omenjen v elitnem državnem radijskem mediju, tam, kamor imajo psi dostop samo v primeru, če so koga oklali ali če so izubljeni, ne pa če nastopajo na YT.

Ampak to še ni vse! Ko je Vasle že videl, da gre za video, na katerem Sarkić pobira pasje drekce za svojim psom, je še zmeraj vztrajal, da gre za predsednika vlade - novinarka je bila kljub temu sankcionirana. Že zdrava pamet, če že ne bonton, bi mu morala povedati, da varnostniki ne bi niti približno dovolili, da bi Sarkić za predsednikom vlade po Ljubljani drekce pobiral.

Pa tudi če pustimo vso to kolobocijo, ostane še zmeraj težko umljiva razlaga, da je bila izjava novinarke "takšna, da bi lahko bila razumljena kot žaljiva do predsednika vlade". Kajti sankcioniranje tistega, kar "bi lahko bilo", je sijajen primer tako imenovanega člena 133, s katerim se je dičil kazenski zakonik totalitarne države in skrbel, da se ne bi izmuznilo nič, kar bi utegnilo biti sumljivo. Ko se je začel upor zoper totalitarni način razmišljanja, je bil člen 133 simbol, ki ga je bilo treba najprej zrušiti in na protestnih zborovanjih so bili transparenti, kjer je pisalo: Dol s členom 133! Kdor je dal kaj nase, je nosil priponko z rdeče prečrtanim členom 133. - stavim glavo, da ga je nosil tudi Vinko. Pobrskajte, spoštovani kolegi po šatuljah in predalih, zdaj je spet čas, da se pripne ta znak.

Da morajo biti stvari transparentne, misli tudi poslanec Grims, ko govori o nujnosti prenove šolskega sistema. Kako je na primer z državljansko in domovinsko vzgojo? Kdo od otrok, se je vprašal Grims, sploh ve, kdo je izgovoril tiste besede, da hočejo nekateri Slovenijo odcepiti in da tega ne bodo dovolili? To je bila pozneje tema na prvem - tako se je reklo - demokratičnem plebiscitu o osamosvojitvi. Grims inkriminira eno izmed demokratičnih pravic, namreč da se človek odloči svobodno in po svoji vesti. In kaj potem, če je bil nekdo proti? Ali bomo v knjigah o DDV (domovinska in državljanska vzgoja) učili otroke, da je treba s prstom kazati po cesti na tiste, ki nosijo na glavi "ta črno skrinco", ker se sramujejo veleizdaje? Ko so bile po vojni prve "demokratične " volitve, na katerih se je odločalo za Tita ali za kralja, so bile "naše" skrinjice lepo okrašene, "njihova" pa je bila pusta in prazna in je Tito na volišču vprašal, zakaj niso okrasili tudi tiste skrinjice. In so rekli, naj si jo okrasijo sami, če si bodo sploh upali priti na volišče - i svi se slatko nasmijaše!

Z menoj je bilo v tistih časih takole. Bil sem jezen in besen, ker so mi tako zafurali državo Jugoslavijo, da ni bilo nobene možnosti, da bi celotno domovino, z gorami in planjavami, z morjem in raznoliki ljudstvi in kulturami vred, prenesli v nacionalizma prosto demokratično skupnost in potem mi tudi ni preostalo nič drugega, kot da glasujem za. In sem si rekel, da me najbolj skrbi to, ker so me pustili samega z mojimi Slovenci. Recimo z grimsi.

Ampak, glejte, če bi se uresničilo tisto "ne bomo dovolili" in bi se nadaljeval prejšnji režim, bi se pač lahko zgodilo, da bi bil Janša kot perspektiven kader tudi danes predsednik vlade. In Grims, njegov prvi pionirček, bi se lahko v skupščini zgražal nad šolskim sistemom, ki je skrajno zanemarjen, kajti, vprašam vas - kdo od otrok pa še ve, kdo je vodil čete mladincev na slavni pohod v Titovo Jajce?

Intermezzo. O Srebrenici in jugonostalgiji. Kdor ne obžaluje razpada Jugoslavije, ta ne obžaluje 200 tisoč mrtvih, med njimi na tisoče otrok. To je bila resnična podoba razpada, ne pa zastave na proslavah, na katerih zdaj eni in drugi razlagajo, kako zdaj lepo živimo in kako so bili naši voditelji pogumni in pametni in daljnovidni.

Slika na zadnji strani Dela - s tovornjakom pripeljejo ostanke pobitih v Srebrenici. To niso krste, ampak majhni zabojčki, če najdejo 75 % človeka, je to dovolj, da priznajo celega. Ni pa me toliko pretresla podoba žensk v rutah, ki stegujejo roke po tistih zelenih zabojčkih s številkami in imeni, pač pa navadna sirkova metla, ki je skrbno pritrjena na stranico tovornjaka, tista, s katero potem pometejo kamion, ko razložijo tovor, metla, ki je nepogrešljiva pri še tako razmajanem tovornjaku. Bila je edina normalna stvar na tej sliki, skozi njo se je zrcalil svet miru in urejenosti, vse drugo je bila človeška katastrofa. Kosti bodo zagrebli, metle pa ostanejo.

Osamosvojitelji so spet do vratu v osamosvajanju. Proslave, obujanje spominov na vsakem oglu, izdajanje knjig na to temo, vpletanje slavne zgodovine v govore, pa naj gre za otvoritev letališkega terminala ali dobrodušna srečanja pod lipo. Razlika je očitna - prej je Janša na vsakem oglu govoril o visoki gospodarski rasti. Ko pa so se začeli ljudje spraševati, kje se pozna ta visoka rast, je Janša, kot bi odrezal, nehal govoriti o tem in se je spet posvetil njemu tako domačim temam. Kdo je kdo in kdo je kaj. Sedanjost prešpricamo. Naslednja postaja je novi osvobojeni človek, tam nekje leta 2020, ki bo znal odgovoriti na vprašanje, kdo je bil v odločilnih trenutkih "ta prav".

Mi pa medtem normalno živimo. Po potrebi tudi umremo. Ne vem, kdo je kriv za smrti na urgenci, v obeh primerih pa sem videl obupno natlačene čakalnice, kjer se čaka tudi po pet in ur več. Ker ni dovolj prostora in dovolj zdravnikov. Bručan je rekel, da je realno pričakovati, da bo bolje leta 2009 in da bo treba zagotoviti denar iz evropskih skladov.

Primer hitre urgence. Za potrebe predsedovanja smo v rekordnem času zgradili center na Brdu. Denar? Sitnica! Protokol, s katerim se bomo hvalili pred Evropo, ima prednost pred življenjem taistih državljanov, ki jih bo ta protokol reklamiral.

Mrtvi, vendar moderni in z urejeno okolico. Vabljeni!