Kolikšna moč je v kravati!

"Brez sprememb ni sprememb."
Jože Tanko: Moja resnica

Najbolj prodajane knjige v knjigarni Konzorcij v juliju
1. Harry Potter and the Deathly Hollows, J. K. Rowling
2. Pogovori, Janez Drnovšek
3. Kaj nam pa morete!, Janez Drnovšek, samozaložba
(STA, 25. julija 2007)

"Ali je res, da so v evropskem parlamentu zgoraj čisto brez?"
(po Predinu)

"Najbolj všeč mi je bilo, da so se bojevali in da bodo zdaj mučili meniha."
(mladi obiskovalec na prireditvi v Žički kartuziji)

Za novičarje so hudi časi. Tako hudi, da morajo novinarji magari po gozdovih letati za novicami. Prinesito nam novico, še svežo odrto, da bo kapljalo od nje, ko jo bomo obesili v javnost, so jim rekli na Kanalu A in so se zapodili v gozdove okoli Ambrusa - Pod Klingarjem se še lepše sliši, tako kot "pod gavgami" - in so cigane iskali, kot da bi bile navadne glive. Prvi oddelki Strojanov so forsirali Kolpo in se utrjujejo okoli Klingarja. Novinarjem, ki so jih našli, čeprav so z listjem zakrivali sledove za seboj, so se pritožili, da v gozdu ni tekoče vode, ni stranišč in da otroke pikajo komarji. Minister Podobnik pa je - sicer z bolj izbranimi besedami - povedal nekako tole: "Mar bi še naprej srali v Rojah, pa vsega tega ne bi bilo."

Prava tema je bila seveda drugje. Namreč, kako samoumevno je, da imamo v državi ljudi, katerih vsak premik sproži vsesplošno hajko. Živijo v hiši, ki je pod nadzorstvom vlade, okoli je žična ograja in po odhodu prve skupine strožja kontrola izhodov. Po starinsko bi se reklo konfinacija ali pa hišni pripor. Za grotesknost pa poskrbi dejstvo, da si lahko ta preganjana družina že osem mesecev izmišljuje, kje bi hotela živeti in kje ne, in tako počasi paca vlado v njenem lastnem soku - to je tisti sok neslan, ki si ga je zakuhala, ko je padla prvič Pod Klingarjem. Jaz sem že zdavnaj rekel - treba jim je dati Bazo 20 kot nastajajočo prestolnico Neodvisne romske pokrajine, ki bi jo nujno potrebovali za dokončno rešitev romskega problema. Da se ne bo kdo prej spomnil na Brdo!

Priznam, tudi jaz nimam kaj pisati, in tako pišem o tem, kaj pišejo. Zadnje čase je velik lov na kolumniste, od kod jemljejo in kam dajejo. Plagiat je huda reč in nikoli ne veš, kdaj not padeš. Včasih veš, ampak tisto potem ni plagiat, ampak čista neumnost in ne spada v publicistiko. S citiranjem imam precej izkustva in lahkonog priznam, da sem se večkrat zlagal. Namreč, da sem izmišljenim osebam polagal v usta reči, ki jih niso nikoli izrekli - kako bi jih, če pa jih ni bilo? Ampak to še ni vse, fingiral sem, da neka resnična oseba (dr. Gombrowski) ne obstaja, čeprav sem med tem dobil dokaze, da v resnici je. Ker me je bilo sram tega plagiata, sem ga opisal v tretji osebi in se tako odmaknil od goljufije, ki jo je v resnici zakuhal v tekstu omenjeni MZ.

"Doktorja Gombrowskega ni srečal še nikoli. Po naključju ga je nekoč kliknil na internetu. Bila je stran brez kakršnihkoli podatkov. Naslov je bil Inštitut za posebna vprašanja o splošnostih in kot avtor raziskav je bil omenjen dr. Gombrowski. Nobenega naslova, uvoda ali zgodovine. Brez posebnega reda so bile tam nametane razne trditve, kvazi znanstvene hipoteze, špekulacije vseh vrst in podobno. Bilo mu je, kot da je padel v dadaistično shrambo najdenih predmetov. Neskončno vabljivo za MZ-ja, ki je rad vpletal v svoje tekste izmišljene citate, ki jih je pripisal znanim osebam. Tako je dal citatom verodostojnost, ki je kot MZ ne bi imel. Včasih si je avtorje preprosto izmislil in jim dajal čudna imena, recimo Gerta Kuper, Irma Zanoškar ali Gotfrid Štalcer. Ko je naletel na Inštitut dr. Gombrowskega, to ni bilo več potrebno, kajti tam je bilo natanko tisto, kar si je sicer sam izmišljeval. Začel ga je citirati, ampak bližnji so ga že toliko poznali in vedeli za njegovo manijo izmišljanja oseb, da mu ni nihče več verjel, da je dr. Gombrowski resnična oseba. Pravzaprav tega tudi sam ni mogel vedeti, kajti vse, kar je imel, je bila stran na internetu. Kot dokaz, da govori resnico, bi lahko objavil naslov, ampak ni hotel prekiniti tiste tihe zveze, ki se je med tem napletla med njima. Takoj, ko je kakšen odlomek citiral v tekstu, je tisti del na mreži izginil. On me pozna, si je rekel, on me bere, on ve, da sem resničen. In s tem je postal resničen tudi doktor. Drug drugega sta potrjevala, brez tega bi bila še naprej eden naslov na netu, drugi črka na papirju. 'Za resničnost sta potrebna najmanj dva,' je bil citat, ki ga je v naslednji kolumni, tokrat kot prevaro, spet pripisal Gombrowskemu."

Drugi greh v vrsti za plagiatom je ta, da zlorabiš citat in ga nategneš po svoji meri. V uvodnem citatu sem zapisal novico o najbolj prodajanih knjigah, kjer je pisalo, da je Drnovšek v samozaložbi izdal knjigo Kaj nam pa morejo?. Šlo je seveda za napako (avtor je Matjaž Frangež), popravek je bil objavljen šele naslednji dan in do takrat je bila vest resnična.

In ali drži, da se bo v prihodnje Predin lahko spraševal, ali je res, da so politiki poleti zgoraj brez, res, čisto brez? In odgovarjamo z avtoriteto evropskega parlamenta - res je! Pri čemer se potrdi temeljna maksima našega neusahljivega Peterleta, ki nikoli ni pozabil povedati, da je itak najbolj pomembno, da ima človek "tisto spodaj", s čimer pa po nemarnem izključuje ženske kandidatke iz tega moškega "semenišča".

Zgoraj brez? Namreč brez kravate. Če snamemo kravate in nemara slečemo celo suknjiče, bomo lahko prihranili s hladilnimi napravami in s tem zmanjšali izpust CO2 za en odstotek, so rekli v evropskem vrhu, in kot požar se je navada razširila po vsej evropski domovini. Pljusknila je tudi v naše kraje in videli smo jih v slovenski vladi, kako sedijo brez kravat in suknjičev in se nekoliko v zadregi nasmihajo, ker ne vedo, če so pravi.

Kolikšna moč je v kravati! Kako so se morali kolektivno dogovoriti, da ne bi kdo po nemarnem štrlel iz skupnosti, ki je vezana na kravato, čeprav - vsaj tako mislim - ni nobenega zakona, ki bi človeku zapovedoval, da nosi kravato.

So ljudje, ki nosijo kravato po poklicu in zjutraj si je ne zavežejo, ampak se privežejo na kravato, ki jih potem vodi kot telička po svetu s kravatami. Da bosta protokol in etiketa sita. In svetovna kataklizma je morala priti, nebeške trombe so morale zadoneti in napovedati sodni dan, da so tako rekoč voditelji sveta rekli, fantje, stisnimo zobe in snemimo kravate. In zmanjšajmo izpust CO2 za en odstotek. In to samo z odpetim ovratnikom. Kaj bi šele bilo, če bi zavihali rokave!

Da je to larifari in da ne pomeni nič drugega kot spakljivo koketiranje s publiko, nam dokazuje nedokončanost projekta. Vročine je bilo ravno zadosti, da bi lahko slekli še srajce in hlače in nogavice in bi sedeli tam v zračnih boksericah v državnih barvah, da bi se prepoznali in bi zmanjšali izpust še za nadaljnjih pet odstotkov.

Vem, pozabili smo na gospe. Jaz nimam nobenega predloga, ker me preveč vznemirja.