I Don't Want to be Paraplegic Baby (Buldožer)

"Hvaljen bodi Desus Kristus!"
(partizanska mama Jožica)

"Če bi bile ženske predsednice, ne bi imeli vojn, samo naporna pogajanja vsakih 28 dni."
Robin Williams

"Muslimani - potrdite nas v veri!"
Nova vatikanska doktrina

Domžale, sreda 1. avgusta 2007. Mesto duhov. Dom Žale. Zaprte trgovine, spuščene rolete. Ne damo elektrike, vode in sendvičev. Domačini odpeljejo avtomobile na varno v sosednje kraje. Specialne enote policije, na helikopterjih, konjih in psih. Domžale, model varnega sveta. Oboroženih državnih uslužbencev je več kot tistih, ki jih varujejo. Varnostniki v čeladah za kick-boxing. Idu kordoni kao Titove kolone. Oni prihajajo iz teme kot tifusarji. Njih je 370, nas pa samo dva milijona. Nekje na obrobju sta predsednika vlad, nobene izjave, Sanader je prišel samo na tekmo in na svojo uro za 20.000 evrov gledat. Reporterji iz minute v minuto spremljajo dogajanje, ki ga ni, in upajo, da vendarle bo. Ni ga, ker mi smo kot Tigrček, ki je naskočil namizni prt pri Puju, ker ga je domnevno hotel napasti. Saj te ni napadel, samo ležal je tam, je rekel Pu. Hotel je, pa sem prehiter, je pojasnil Tigrček. Biti hitrejši od dogodka, to je to. Preganjanje nedovoljenih dejanj, ki pa jih sploh ni bilo, to pa zato, ker smo bili tako dobro pripravljeni za primer, če bi bila.

Rezultat tekme - dve proti ena za goste.

Rezultat okupacije in ponovne osvoboditve Domžal. Pridržali so sedem navijačev. Hrvat je mahal z železno palico, njegov rojak pa se je želel pretihotapiti na stadion. Pridržali so tudi pet Slovencev. Torej - pet proti dve za domače.

Končni pogled. Gostje so se izkazali kot skulirani mladeniči, mi pa kot panična policijska država, ki bo preprečila miting na Trgu republike.

Še bolj skromno sta se tekme udeležila tudi predsedniška kandidata Peterle in Türk. Prejšnji dan je na obisku ljubljanske onkologije Peterle dal kar nekaj izjav, med njimi tudi napoved, ki je bolj spominjala na promocijo za kakšno akcijo poceni posode. Napovedal je, da bo javnost med kampanjo deležna presenečenj, kot jih doslej ni bila vajena. In ko sem ga potem videl na tekmi, sem si rekel, da moram biti pozoren, ali bo mogoče čez igrišče tekel kakšen streaker, oblečen samo v zdravniško potrdilo Onkološkega inštituta, ker potem bi bili pa res deležni presenečenja, ki ga še nismo vajeni. Pač v skladu z amerikanizacijo, ki jo Peterle napoveduje za primer, če bo zmagal na volitvah: "Zavzemam se za ameriško ureditev, ki predvideva, da predsedniki enkrat na leto svoje zdravstveno stanje predstavijo javnosti."

Pravzaprav nič novega. Dokazovanje zdravja za vodilne v tropu je bilo v navadi že od davnih časov in je lastno tudi živalim. Vsako leto se na primer udarijo za prvenstvo najboljši biki na paši. Plemenski poglavarji v osrednji Afriki so se morali enkrat na leto z vračem zapreti v posebno kolibo, kjer je potekal pregled. Gerhard Schnitzler pravi, da ni nihče vedel, za kaj gre, da pa se je iz koče slišalo silno tuljenje in da je potem poglavar še tri dni hodil naokoli čisto bled, čeprav je bil zamorec. Ali pa oče Pike Nogavičke, ki je vladal na otoku Taka-Tuka. Najprej so ga hoteli skuhati, potem pa je z golimi rokami izpulil palmo in so ga oklicali za kralja. Devet koprskih palm za devet kandidatov! Ali pa Najevska lipa, ali pa Turjaški hrast. In kandidat za kulturnega ministra bo moral izpuliti rdečelisto bukev.

Zaznamek o čudežih na onkologiji. Kako se je nenadoma vse spremenilo, odkar je direktor Onkološkega izdal uredbo, da ne sme nihče razen njega kaj ziniti o njegovem podjetju. Nenadoma dobivamo samo vesele vesti in še malo, pa bo rekel pacient zdravniku, ki ga bo napotil na odstranitev mandljev, poglejte dobro, ali nimam nemara raka na grlu, ker je na Onkološkem tako lepo, da bi bilo škoda zamuditi tako priložnost. Onkološki oddelek - naš Neapelj! Videti ga in umreti!

In kaj pravzaprav hvalijo? Da skoraj ni več legionele, da skoraj ni več tako vroče, da se bodo skoraj preselili v človeka vredne prostore, nič več ni pokvarjeno, nobenih aparatur ni premalo, nič ni več zastarelo. Okoli političnih oglednikov, ki se sprehodijo skozi hodnike, že spet postopajo zadovoljno smehljajoči se zdravniki. In četudi je ta podoba resnična - če je bilo res tisto, kar so govorili prej, in če je res tisto, kar govorijo zdaj, se je zgodil čudež -, kaj pa je tako nenavadnega? Kar opisujejo, lahko imenujemo zgolj normalni zdravstveni standard v državi, ki se ni nikoli odpovedala svojemu socialnemu čutu in skrbi za bolne - poglejte programe strank na oblasti ali v opoziciji. Kot nadstandard se zdi samo zato, ker je bilo prejšnje stanje resnično "alanfordovsko". Recept, ki ga s pridom uporabljamo tudi drugje: najprej je treba stvar spustiti do samega dna, in ko se ljudje navadijo, jo vrnemo na mejo znosnosti in jo predstavimo kot bleščeč uspeh. Pomaga tudi pri državnih mejah.

Če pa še to ne pomaga, sežemo po instrumentih. Napovedal jih je Milan Zver in se je slišalo kot v srednjem veku, ko so pred zaslišanjem o čarovništvu najprej pokazali mučilne instrumente, in ker to pametnemu zadostuje, je Galileo rekel, da je že prepričan, ustavil je Zemljo in jo zavrtel spet tik pred smrtjo. Še dobro, da jo je in da se zdaj vrti, kajti tako lahko lepo vidimo, kako se vse ponavlja. Že spet namreč dopovedujejo ljudem, da so neumni in da ne vedo, za kaj gre. Ko je bila na oblasti LDS, so jim razlagali, da so zapeljani in zaslepljeni in ne vidijo, v kakšni bedi in nesvobodi živijo in trmasto kot volički volijo LDS. Zdaj, ko je na oblasti SDS in ko podpora vladi vztrajno pada in ko se o svoboščinah govori že po širnem svetu, jim že spet govorijo, da so neumni, ker ne vedo, kako jim je lepo in da živijo v dobi, ki bi jo lahko imenovali kar zlata doba, kot je nekoliko pravljično in z okusom po od sonca pacastih žele bonbonih rekel Milan Zver. "Imamo nekatere instrumente, s katerimi lahko drugo leto vplivamo na prepričanje ljudi," je rekel in ni niti malo zardel, če pa je, je zato, ker je bilo vroče. Da takole javno napoveš, da boš vplival na prepričanje ljudi, se pravi manipuliral z nekimi še neznanimi instrumenti, no, to pa lahko pripišemo samo močnemu soncu - kdo bi bil sicer sposoben tako odkrite samorefleksije? Mogoče pa nam bodo samo pokazali instrumente in bomo takoj priznali, da se Zemlja ne vrti?

P. S. O drugih predsedniških kandidatih nimam kaj povedati, ker jih nisem videl na tekmi. Sicer pa po tistem, ko so nam pokazali drugo ligo na televiziji, res ni kaj videti, se pravi slišati. Edina kandidatura, ki ima sol, in to veliko več kot tudi marsikatera od "velikih štirih", je kandidatura Elene Pečarič. Edina je sposobna v enem stavku utemeljiti, zakaj je dobra izbira: „Z mojo izvolitvijo bi Slovenija postala v svetu prepoznavna."

In naj ne utihne prej moj glas, dokler ne vidim Elene Pečarič, ki se kot vrhovna komandantka oboroženih sil Slovenije pelje mimo častne čete.