Peteršilj na Triglavu

"Neumnemu župniku najlepši peteršilj raste."
(France Cukjati: Kako sva z Aljažem peteršilj sadila)

"Bencin bo nekoliko cenejši."
"Kruh bo občutno dražji."
(Iz dnevnih vesti)

"Kdo je kriv za slab imidž Cerkve? Paparaci."
(Pater Leopold, ko so ga slikali, ko je zapuščal nočni klub)

Znano je, zakaj Slovenci hodijo v gore - zato, da lahko vidijo, kako lepo je tam, od koder so prišli. Zapustijo dehtečo zeleno alpsko dolino, kjer se cedita sirotka in kislo mleko, ure in ure se vzpenjajo po kamnitih grebenih, in ko pridejo na vrh, prepoteni in utrujeni, se zadovoljno ozrejo v dolino in rečejo, a vidiš, kako je tam doli lepo. Očitno imamo nekje v genih, da si je zadovoljstva treba prislužit s krvavimi žulji. Brez muje se še čevelj ne obuje, so rekle naše babice, čeprav je prijatelj Peter trdil, da je bolj smiselno, če rečemo: brez čevlja se še Mujo ne obuje.

Udeleženci letnega tabora SDS so obuli gorniške čevlje in šli na Triglav. In sicer zato, ker so neumni. Tako je dejal predsednik državnega zbora in visoki funkcionar SDS Franc Cukjati, ki je mimogrede z neumnežem ozmerjal še samega slavljenca, Jakoba Aljaža. "Mi smo ravno tako neumni, kot je bil Aljaž, ko je šel kupovat tiste skale na vrhu Triglava, kjer se niti peteršilja ne da posaditi." Cukjati se je seveda prijetno pošalil, kot se za hribe in za priložnost spodobi. Pošalil se je tudi predsednik vlade. Ko je otovorjen z nahrbtnikom, s spremljevalko in spremljevalci rinil navkreber, je poleg njega drobila novinarka in mu molila pod nos mikrofon kot korenček in ga rotila, naj kaj pove. In Janša je rekel nagajivo, "da bo Urška povedala", kar pomeni izjemen napredek v smeri k človeku. Če se je v takih primerih pošalil nekdanji predsednik vlade, je rekel, "da bo Brodi povedal", kar pomeni, da smo v borih treh letih prišli s psa na človeka. Za splošni blagor bi bilo zdaj dobro, ko bi imel naslednji predsednik vlade za spremljevalca stasitega konja.

Na Triglav pa seveda niso šli sadit peteršilja, ampak državotvorne rožice, ki so bile posvečene 80. obletnici smrti Jakoba Aljaža. Kulturni program je bil očitno izpod peresa Miroslava Vilharja, kajti težko si je predstavljati, da bi si kdo v današnjih časih izmislil tako čitalniški naslov - Triglav, naš most. Oj, Triglav, naš most, kako si krasan! Ker pa sam Aljaž ni bil dovolj, so s proslavo počastili še 33-letnico pešpoti z Vrhnike na Triglav, peto obletnico odprtja pešpoti z Vrbskega jezera čez Triglav do Bohinjskega jezera, potem pa vse po spisku - 25-letnico izhajanja Nove revije, 20. obletnico izida 57. številke Nove revije in 16-letnico slovenske države. Pogrešali smo še 62. obletnico atomske bombe na Hirošimo, 100-letnico Piccasovih Avignonskih gospodičen in 2007. obletnico rojstva Ješue iz Nazareta.

Pustimo šalo na Kredarici in se umaknimo v tišino Triglavske stene - dokler ne prilezejo v navezi najprej kamerman, potem Janša, potem pa še Vodušek. Namreč, kako dolgo bodo ta pametni okoli Nove revije še prenašali, da bodo mahali z njimi naokrog kot z izprano cunjo dnevnopolitičnega gospodinjstva? Kako dolgo se jim bo zdelo še primerno, da iz njihove intelektualne dejavnosti delajo IV. partijsko konferenco v Zagrebu, avnojske dokumente in pismo iz Karađorđeva?

Da ne bodo na koncu doživeli nesrečne usode Triglava, ki so mu ukradli dušo. Triglava ni več, je samo še simbol, zametan z našimi zgodovinskimi temami. Ali pa z gasilsko družabnostjo, ki je svojčas kulminirala s stotimi prepotenimi ženskimi, ki so jim dali mladi fantje s štrikom po riti, v zahvalo, ker so tako visoko prilezle. Triglav ni bil zaradi tega nič višji, višja je bila samo naklada revije, ki si je to procesijo izmislila. Tako so z združenimi močmi iz Triglava naredili kičasto blagovno znamko, primerno za na zastavo in za male in velike politične potrebe. Saj res, kaj bi drugače s tistim kupom kamenja, na katerem še peteršilja ne moreš posaditi?

Je pa obisk Triglava priporočljiv za tiste, ki si imajo kaj na skrivaj za povedati - tam namreč tudi tišina šepeta. Kaj šepeta, bi utegnili zvedeti samo vojaški obveščevalci, civilistom so kot v turških časih za kazen porezali ušesa. Minister Erjavec je na vprašanje o vojaških Dolgih ušesih (bi rekli Indijanci) zagrozil s tožbo, podpolkovnik Miha Škerbinc Barbo pa je po domače povedal, da gre za gobezdanje, ki škodi slovenski vojski. Lahko bi se seveda vprašali, kakšni so časi, ko poklicni vojak ocenjuje poslansko vprašanje kot gobezdanje, v dobro pa štejemo, da pove to naglas. Huje je, ko začnejo o tem šepetati. Tam, kjer polkovniki šepetajo ...

Minister za okolje ni imel časa, da bi šel na Triglav. Za boljše okolje se bori v svoji hiši, na ministrovini tako rekoč. No, ne gre ravno za boj, bolj za potrditev, da imamo v vodovodnih pipah dovolj dobro vodo. Ukinil je tiste vodne stebričke in uslužbence napotil k pipi.

Mislim, da bi lahko šli še dlje. Iz Anglije se je vrnila prijateljica, ki tam študira nekaj v zvezi ekologijo. In čeprav je prišla iz krajev, od koder je tudi ime za angleško stranišče, WC, ima na balkonu plastično kanto z žagovino in tja hodi lulat. Žagovina veže nase snovi, ki sicer povzročajo tisti neprijetni vonj, voda pa izhlapi. Vsake toliko je treba žagovino stresti na kompost in je. In ob vsaki uporabi prihrani najmanj sedem litrov dobre pitne vode, tako dobre, da jo pijejo tudi na Podobnikovem ministrstvu. So še druge snovi, ki odlično opravljajo absorpcijsko nalogo. V priročniku, ki mi ga je dala, je opisan primer, ko je nekdo s pridom scal po knjigah, in se je izkazalo za zelo uspešno. Za javno rabo pa se mi zdi najbolj primerna slama, stisnjena v bale, ki je prav tako dobra.

Prijatelj se je spomnil, da so vsepovsod v mestu kotički, ki jih ljudje na skrivaj uporabljajo za scališča, in bi bilo pametno, ko bi na tista mesta postavili balo slame in zraven opisali, za kaj gre. Iz tega se je potem rodil projekt, ki ga bodo poskušali uresničiti skupina TOPATO in združeni Oddelki za hitro ukrepanje Ivica. V parku Zvezda bi postavili vzorčno javno scališče iz slamnatih bal, iz nostalgije v starinski obliki kot v Clochemerlu. Zaradi tega, ker moški nekoliko lažje manipuliramo s temi delikatnimi zadevami, bi bilo za začetek zgolj za fantke. Baje vzdrži taka bala tudi več mesecev in nič ne teče in nič ne smrdi, ostanek pa požre kompost. Tudi za ročno higieno bi bilo poskrbljeno. Namesto z vodo si lahko roke otrete z žagovino, ki bi bila tudi na voljo, ali pa z otrobi, ki so sicer sijajni za suho čiščenje posode brez praškov in čistil in ki obenem odlično negujejo roke. Ker pa brez nadgradnje ne gre, bi nemara posamezne bale imenovali po popularnih Slovencih in potem bi prek števca, ki bi meril pogostost uporabe, lahko vsak mesec objavili barometer, hm!, recimo vodilnih na slovenskem mokrišču. Gospoda, to ni nobena šala, to je odgovorno ekološko obnašanje, ki ima več smisla in soli, zlasti še soli, kot večina pompoznih in naravnost kičastih rešitev, ki nam jih kdaj pa kdaj predlaga "državna ekologija".

In če bo Podobnik na ministrstvu zapečatil pisoarje in postavil nekje med fikuse in oleandre slamnate bale, bom verjel, da misli resno. Pomislite! Z vsakim odtokom prihranite sedem litrov vode, ki jo potem uslužbenci popijejo.