Ubilo nas bo nebo

"Ubilo me je nebo.
Med oblikami, ki gredo proti kači,
in oblikami, ki iščejo kristal,
sem si pustil rasti lase."
(F. G. Lorca: Pesnik v New Yorku)

"Anketa je pokazala, da se je zaradi prepovedi kajenja obisk v nekaterih lokalih zmanjšal za polovico, najbolj na Gorenjskem."
(Varčni Gorenjci so doslej hodili v lokale pasivno kadit)

"Predsednik Drnovšek ima v načrtu obisk pomembnih evropskih samostanov."
(Išče tisto, kar ni zaobseženo v Bistvu sveta - Aristotelovo razpravo o smehu)

"Od Portugalske bomo prevzeli stole."
(Popravek: Od Portugalske bomo prevzeli predsedovanje)

Spoštovani čitatelj, zelo mi je žal, da se danes ne bova skupaj smejala, kakor bi bilo mogoče tudi to. Seveda, če bi pozabil na tako imenovane civilizacijske norme in bi pravilno ugotovil, da je drugod po svetu poletje čas kislih kumaric, pri nas pa kislih kosti. In če bi ob tem raziskovalnem navdušenju, ki žari iz Jožeta Dežmana, ko pripoveduje, kaj vse so že našli in kaj šele bodo, dal naslov današnjemu tekstu Pri kosti je najboljše.

Niti ne bi bilo o tem kaj dosti pisati, če se ne bi izkopavanja in prekopavanja in spet zakopavanja ponavljala v nekem zaporedju, ki ga diktira trenutni položaj v državi. Vsa dejstva o pobojih so že zdavnaj znana in tudi ovrednotena, že zdavnaj je bil čas za dogovor o poslednjem pokopu, pa vendar ni nikoli do konca mogoč. Pokopljite mrtve, izkopljite mrtve! Okostja postanejo marionetne lutke mrtvaškega plesa, ki naj zmeraj znova spominja, kdo je bil kdo in kdo je kaj. Vsak ponovni izkop zavrti celotno mašinerijo o komunističnih zločinih in o daljnovidnosti domoljubov, ki so se - da bi ubranili Boga - raje povezali s samim hudičem. In potem dobi krilatica o petnajstih letih na petdeset let podlage svoj pomen - kot podlaga so podtaknjene tiste grmade kosti, ki jih s to oznako brezsramno vpisujejo kot dediščino slovenske levice.

Ko je dnevna politika opravila svoje, je nastopila tisočletna cerkev in na veliki šmaren je mariborski škof ugotovil, da gre na Teznem za največje morišče v Evropi po drugi svetovni vojni: "Čeprav smo mali narod, imamo na sebi velik madež, največji madež v Evropi." Murskosoboški škof pa je takoj dodal praktičen gospodinjski nasvet zoper madeže: "V domovini raste potreba po očiščenju narodove duše." Mirno so vzeli v zakup narodovo dušo in bi jo radi peljali na čiščenje. Potem pa še na fitnes in v Gardaland. Če pokličete v desetih minutah, dobite kot bonus še frotirasto brisačo.

Ateisti bodo seveda še naprej uporabljali vanish.

Da mi ne bi kdo podtikal, da se delam norca iz mrtvih, norčujem se iz lovcev na rekorde. Čas je, da preženemo trgovce in menjalce iz templja, in ne oklepajmo se več tistih datumov, ki odločajo, kdaj je zločin zločin in kdaj zgolj operacija ob zaključku vojne. Če bi jih pobili na poti na Koroško, še prej, ko je bila podpisana kapitulacija - mar bi bil zločin kaj manjši? Premaganega sovražnika se ne pobija ne prej ne pozneje. In civilnega prebivalstva, ki ne pomeni nikakršnega stateškega cilja, prav tako ne. In če odštejemo to štacuno z datumi, imamo za lovce na rekorde kar nekaj primerov. "Hudo mi je žal, da so britanski in ameriški bombniki v napadu na Dresden pobili 135.000 ljudi, vendar se spominjamo, kdo je zadnjo vojno začel." (Iz knjige o Dresdnu, 1964) Dresden - največje morišče nedolžnega prebivalstva v Evropi. Preizkušali so nove zažigalne bombe in ogenj je porabil ves kisik nad mestom in ljudje so se zadušili. V tistih dneh, ko so nas promovirali kot zmagovalce v največjem morišču v Evropi, se je svet spominjal atomske bombe nad Hirošimo in Nagasakijem, klasičnim terorističnim napadom na civilno prebivalstvo države, ki ni mogla ogrožati nikogar več in bi se sesula v najkrajšem času. Za maščevanje je šlo, pa tudi tolikšnemu poligonu za preizkuse se je bilo težko odpovedati in zato je že čez tri dni padla druga bomba. Truman je takrat oznanil ameriškemu ljudstvu in svetu: "Japonci so začeli vojno iz zraka pri Pearl Harborju. Velikotero smo jim poplačali. Pa to še ni konec. S to bombo smo še na novo povečali svojo uničevalsko zmogljivost ... Obrzdali smo temeljno silo v vesoljstvu. Silo, od katere Sonce črpa svojo moč, smo naperili proti tistim, ki so prinesli vojno na Daljni vzhod."

Truman jim je povedal, da so umrli na sončni pogon. Zato je po kapitulaciji stopil japonski cesar pred ljudstvo in priznal, da ni sin Sonca.

Mislim, da zločinov iz tistih časov ne moremo meriti z današnji vatli in da je imelo življenje tistikrat drugačno vrednost. Pravzaprav ga ni imelo. Pet let je svet vadil v preziranju smrti, brez katerega ne bi bilo junaških dejanj, ki so za uspešno vojno potrebna, in z enako močjo se je utrjevalo preziranje življenja, kajti to je vezana trgovina in drugače ne gre. Nemara so za to področje bolj kot zgodovinarji in geopolitični analitiki potrebni psihiatri, ki bi natančno raziskali, kakšna je bila ob koncu vojne svetovna gladina zavesti o vrednosti življenja in ali lahko govorimo o enaki odgovornosti, kot jo razumemo danes, ali pa je šlo za nekakšno poporodno depresijo po rojstvu miru? Za mentalno okvaro, ki je ni bilo opaziti, ker je bila pravilo.

Po padcu komunizma je bila popularna debata, kateri od sistemov je pobil več ljudi, naci-fašistični ali komunistični. Če prištejemo še Kitajce, o katerih sicer ni dosti podatkov, vemo pa, da gredo žrtve v milijone, je tehtnica nedvomno na strani komunizma.

Zmagal je tretji sistem - kapitalizem. Koliko ljudi je pobil na svoji poti do profita?

Domača naloga - kar tako pobiram po zgodovini: ubijalske razmere proletariata, žrtve kolonizacije, ropanje naravnih virov za potrebe kapitala, lakota in splošno pomanjkanje in degradacija dežel, ki jih je kapital nategnil na mero profita in potem izpljunil njihovo kožo in kosti, suženjske razmere, v katerih še dandanes živijo milijonske množice, med njimi ogromno otrok, in ki služijo blaginji v "razvitih" državah, v katerih potem peščica ljudi prek kapitala nadzoruje in usmerja vlade, vojske in represivni aparat. Poboji in taborišča niso potrebni, ljudi je treba spraviti najprej za tekoči trak, potem pa še na šoping. Pot do profita pa vodi prek degradacije okolja v njegovi najbolj prvinski obliki. V vodi, zraku in zemlji. Nad planetom Zemljo se godi zločin.

In v tem, najbolj zločinskem sistemu živimo zdaj tudi sami. Kapitalizem ubija z nasmehom mladenke na čokoladi in s ponosnim šefom korporacije ali šefom države, ki pravi, da je gospodarska rast višja kot v istem obdobju lani. Amen.

P. S. Pri nas doma smo pokop opravili takole. Vzel sem Dedijerjeve prispevke o Titu, zbornik Pisem na smrt obsojenih, talcev, terencev in partizanov in Sajetov Belogardizem, dal sem jih v kartonsko škatlo in jih do vratu zalil z betonom, ki je ostal, ko smo gradili kamin. Zdaj imam to zgodovino konzervirano v betonskem kvadru in likovno lepo zgleda, za brati pa ni več. Zdaj beremo druge knjige.

"Govorile so ptice.
Neka ptica je rekla Billyju Pilgrimu: "Cvi - cviiit?"
(Kurt Vonnegut: Klavnica pet ali Otroška križarska vojna, dolžnostni ples s smrtjo)