Ljudski zdravilec Bajuk

Pri vladavini LDS me je najbolj presenečalo to, kako dolgo so ljudje mirno gledali rastočo državno aroganco. Oblastniki so hodili naokoli pametni za dva in niso videli vsakodnevnega življenja, ki pa je za večino prebivalstva vendarle pomenilo glavni vir preživljanja. Ta preprosta resnica, da se ljudje preživljajo z življenjem, ostane oblasti večkrat prikrita. Zdaj se dogaja isto, samo da zdajšnja oblast ni pametna niti za enega in zato gredo vse stvari nekoliko hitreje. Tudi aroganca se vidi že na daleč, ker jo precej nižja intelektualna gladina vladajočih ne prekriva dovolj, da je ne bi prepoznali tudi za te reči manj občutljivi. V obeh primerih pa lahko govorimo o diagnozi, ki je znana kot frustracijski stereotip. Gre za človeka, ki si privošči cel kup napak in spodrsljajev v imenu nekega velikega dejanja, ki bo nekoč izvršeno in ki bo zakrilo vse te malenkosti. Na koncu pa tistega velikega dela ni nikjer, vsakdanji fiasko pa ostane.

Evo, vzorčni primer za stažiste prvega letnika na psihiatriji. Zdaj ko bi morala država povedati nekaj konkretnega o inflaciji, ki je - glej, glej, potuhnjenko! - presenetila vse razen vlade in finančnega ministra, nas je s sirenskimi glasovi speljala v čudovito prihodnost modernih železnic, cestnega prometa in velepristanišča, ki bo v ponos ofucanim koprskim palmam in kupom premoga in skladiščem avtomobilov, predvsem pa srednji Evropi, ki bo to potrebovala. Problem inflacije pa je z mezincem leve roke pojasnil in že tudi odpravil finančni minister in njegov izum bi bilo treba patentirati kot rešitev za vse nerazvite, nomade, lovce in nabiralce sadežev. Bajukova rešitev je genialno preprosta - ne kupujte izdelkov, ki so se po vašem mnenju preveč podražili. Kupujte raje krzno, drage kamne, lokomotive in drugo potrošno blago, ki pa se niso podražili. Tega sicer ni rekel, je pa dovolj logično.

In najbolj luštkano je, da pove to Bajuk z nasmehom vrtnega palčka, tako kot se smeji takrat, ko zadovoljno razlaga, da nima pojma, kako se vodi gospodinjstvo, ker za vse to skrbi njegova žena, ki tudi edina zna vleči tiste barvaste papirčke iz bankomatov. On samo pridno vleče cigarete, ki pa se, hvala bogu, niso niti približno toliko podražile kot na primer sadje in zelenjava. Je nekaj na tem - tisti, ki so preživeli pekel koncentracijskih taborišč, so povedali, da je pol cigarete na dan odlično zoper lakoto in potem inflacije niti ne opaziš.

Skrb zbuja namreč to, da Bajuk kar tako nekaj blekne in očitno ne pomisli, kaj je pravzaprav rekel. Ker sta se naravnost drastično podražila sadje in zelenjava, do dvajset odstotkov in čez, je rekel ljudem, da naj pač ne kupujejo sadja in zelenjave, pa če se zdravniki, ki ju posebej priporočajo, na glavo postavijo. Kaj pa oni vejo o inflaciji, za inflacijo imamo finančnega ministra! Mimogrede - tudi ekonomisti nam niso veliko pomagali. Pravijo, da je kriv previsok standard, ljudje ne marajo več manjvrednega blaga v marketih in kupujejo kvalitetno hrano na tržnici, kjer je dražja. Ergo, če ne morete živeti drago in kvalitetno, pač živite revno in nekvalitetno in inflacije praktično ni. Zdaj obetajo, da se bo podražil kruh, in z zanimanjem čakamo, da bomo spet slišali zgodovinski stavek: "Če je kruh predrag, pa jejte potico, orehi se niso podražili!" No, in potem mu bodo odsekali glavo.

Opomba. Protiinflacijsko formulo lahko razširimo tudi na druga področja. Če se vam zdi elektrika predraga, jo odklopite; če je bencin predrag, hodite peš, pa še zdravo je in boste noter prinesli tisto, kar ste izgubili zaradi pomanjkanja sadja in zelenjave; če se vam zdijo davki previsoki, pojdite v Gradec ali Filadelfijo, če se še spomnimo, kam so nas pošiljali Kertes in ostala banda na Ušću. In čisto na koncu - če ne morete živeti, pa crknite! To ni obvezna šola, če ne moreš, pa pusti! Tole zadnje ni samo kruto pretiravanje, ampak je v prenekaterih nerazvitih državah vsakdanja praksa. Že pred davnimi leti je Jean Ziegler v knjigi Neoporečna Švica ugotovil, da se v Afriki, kamorkoli pride Nestle, poveča umrljivost dojenčkov. Pokupijo namreč mleko za proizvodnjo otroške hrane "z dodano vrednostjo", ki jo prodajo v razvite države, domači otroci pa umirajo, ker ni denarja za dodano vrednost. Tako gre to. In finančni minister cesarja Bokasse reče, če nimate za mleko v prahu s posebnim dodatkom blablabla, ga pač ne kupujte in položite otroka pod drevo in pridno odganjajte muhe, da ga še živega ne pojedo, preden itak sam umre. Če se komu zdi, da se neprimerno šalimo, je treba povedati, da je neprimerno to, da je tako v resnici.

Pogled na inflacijo pa ni edina nonšalanca, ki si jo privošči vlada. Skrajno malomarno se obnaša tudi do mrtvih, ki obležijo na nezavarovanih železniških tirih. Posebej še takrat, ko poskušajo tudi današnja trupla brezsramno potisniti v naročje bivši vladi, češ tudi oni niso poskrbeli za prehode. Vsak naj prevzame odgovornost za svoja trupla, ta v Cirkovcah so vaša, gospodje! Da je v vsem skupaj nekaj gnilega, pa kaže ravno to, na kar so zdaj ponosni. Namreč, da je vendarle možno postaviti zapornice, samo trupel, ki bi zganile najprej ljudski srd, potem pa še državnega, ni bilo dovolj. Spomnim se, ko smo pred kakšnimi petnajstimi leti v kraju, kjer živim, zahtevali, da zgradijo nadvoz ali pa krožišče na glavni cesti, ker je bilo tam že nekaj hudih nesreč, v katerih so umirali predvsem mladi na mopedih. Takrat so nam rekli, da statistika mrtvih ne dosega tistega števila, ki bi upravičevalo tako drag projekt. Zato smo v svojem časopisu Veliki škrip objavili razpis za prostovoljce, ki bi se bili pripravljeni v splošno dobro povoziti na križišču, da bi lahko uradniku na mizo zraven prošnje priložili še tista manjkajoča trupla. Potem sta bila tam vsaj še dva mrtva in po petnajstih letih smo dobili krožišče.

Tisto, kar zmoti, so banalnosti, ki govorijo o možnih in nemožnih rokih za gradnjo take, oprostite, ušive zapornice. Pogodba, ki ni bila izpolnjena, je govorila o štirih mesecih. Zdaj naj bi se to zgodilo v enem mesecu. In še zmeraj meljejo isto - naredili smo vse, da bi bil prehod zgrajen čim prej. Figo so naredili. Zakaj je bil takrat "čim prej" štiri mesece, zdaj pa je dovolj en mesec? Za prehod v Cirkovcah je moral biti izpolnjen tisti zakon, ki baje velja za ustanovitev države - padle so žrtve, potem pa je šlo kot namazano.

Medtem pa naš frustracijski stereotip že sedi za mizo, v tako imenovanem steklenjaku na vrhu vladne palače, v prostorih, kjer je samo obnova stala deset milijonov evrov, kar bi najbrž zadoščalo za enomesečno udarno akcijo, v kateri bi zgradili najnujnejše nezavarovane prehode. S Cirkovcami so opravili, enemu uradniku so dali brco in zdaj se lahko posvetijo resnim stvarem - tistemu velikemu dejanju, ki bo opravičilo vse banalne spodrsljaje. Železnice, ceste, pristanišče. Mi gledamo naprej, mi smo z eno nogo že globoko v 21. stoletju. O tem pa drugič. Namreč, ali lahko ta mala Slovenija postane v razkošnem evropskem stanovanju zgolj prometni utiliti in ropotarnica, kjer se valjajo stare metle in smrdi po razkužilih.