Enonadstropna Slovenija

"To bodo zahrumeli stroji!
Vonj nafte nam bo vel v obraz
in dim se bo iz dimnikov valil čez mesto ..."
(Iz kramparske poezije: Prva petletka teče!)

"Give the future a chance!
And keep the change!"
Gotfrid Štalcer: Ded govori - Mojim vnukom, zgodnja dela LX/14

Ni pošteno. Zunaj sije dolgolaso sonce, s škarjami bi ga strigel, jaz pa se moram ukvarjati s skisanimi temami svoje domovine, ker pač ni opozicije, ki bi to počela. Najbolj slabe volje sem takrat, ko ne morem prešerno sesti za stroj, se hahljati v brado in sebi in vam v veselje klatiti smešne in okrogle povesti o naših časih in običajih, ker se mi iz nikoli do konca pretacane zgodovine kažejo prikazni in strahovi, ki jih današnji politični vizažisti na novo premalajo in ponudijo kot rešitev za prihodnost. No, vidite! Pravkar so napovedali poročila ob trinajstih: "V Mariboru praznik sadja in zelenjave. Sončno bo - danes in jutri." Mene pa zanima, kakšno bo vreme vsaj še pojutrišnjem in kaj bo s sadjem in zelenjavo takrat, ko ne bo več praznika sadja in zelenjave.

Recimo takrat, ko bo novi železniški koridor presekal Slovenijo, ko bomo morali razširiti in na novo graditi avtoceste, ki so že zdaj premajhne, ko bo naša obala eno samo veliko pristanišče. To ni nikakršno staromodno jadikovanje o groznem napredku, ker je že vse preveč znakov, da je velik napredek v tem, da znamo ob pravem času stopiti nazaj. Ali pa se dvigniti nekoliko višje in pogledati, kako je pravzaprav Slovenija majhna in kaj lahko vanjo še stlačimo, če je nočemo graditi v nadstropjih. Kam z vsemi temi novimi cestami, železnicami, kam s tovorom na 42 kilometrih obale? O sodelovanju se pogovarjamo z državami, ki so desetkrat večje kot mi, ki imajo desetkrat več prostora in kjer je površina, ki jo prekrije cesta, zanemarljiva, za nas pa predstavlja lep kos zemlje. In govorjenje o prednostih, ki jih prinaša združitev pristanišč Trst in Koper - kako poetično je znal povedati Prodi, "ena luka na dveh bregovih!" - je navaden čvek, če vemo, da pomeni za Italijo "njihov breg" komaj tisočinko obale, ki jo imajo, za nas pa je to vse, kar imamo. In tako naprej.

In ker se domovina ne prodaja, jo bomo dali v najem. Malo Nemcem, malo Italijanom, malo Američanom, Ruse pa smo dali na hladno, ker so tega že vajeni. Ni vrag, da se bodo nekoč otroci učili, kako je Janša rekel Rusom svoj zgodovinski "ne", v Zornovem hramu (bivši Cankarjev dom, posthumno ga bo še zmeraj vodil Mitja Rotovnik) pa bodo igrali "Janša - izbrani diagrami hrepenenja". Vse bomo dali v najem, samo za tisto Jorasovo podrtijo in za močvirje pri Hotizi se bomo borili kot levi, magari s specialci na gasilskih lojtrah, da se bo na daleč videlo, kako znamo biti smešni, ko gre za sveto slovensko zemljo. Mimogrede - ali se še kdo spomni, kako je bilo, ko so ob zori osamosvojitve skupaj jezdili Bavčar, Janša, Rupel in Bučar in so pred volitvami v imenu Demokratične zveze šli v snežniške gozdove, ker so slišali, da tam na meji Hrvati naše smreke sekajo, in jih je bilo lepo gledati, ko so tako rekoč v pragozdovih padle preštevali, in če bi zraven še kakšnega gobana uplenili, bi bil uspeh poln? Ja, to so bili lepi časi slovenske državotvornosti.

In najbolj smešno je, da o tem navdušeno govorijo tisti, ki šele takrat, ko se kruh podraži, ugotovijo, da moramo pridelati več domače hrane. Kakor je znano, po avtocestah in še dvesto metrov levo in desno od njih najbolj norim projektantom najdebelejši krompir raste. Gledajo doli po trasi, zbrani velmožje in mične gospe s peharčki s kruhom in soljo, nagajiva dekletca jim škarje ponujajo, oni pa sekljajo tiste rdeče trakce, od katerih si vsak potem kakšen košček vzame za spomin - za red rdeče podveze, ka-li? - in kimajo in od mašnega vina rdečelični pravijo: "Možje, asfalt je letos dobro obrodil. Daj Bog, da bi tudi železnice dale žlahtni sad!"

Vprašanje je zelo preprosto. Ali je to tisto, kar mi potrebujemo? Ali je ta strahotno povečani promet skozi Slovenijo, ki ga obljubljajo in obenem predstavljajo kot našo edino priložnost za vstop med najbolj razvite, potreben nam ali pa je zgolj servisna storitev, ki jo bomo zaračunali najboljšemu ponudniku? To so načrti, ki bodo spremenili podobo Slovenije za desetletja, in kako lahko o tem kar tako na vrat na nos odloča in načrtuje politika, ki ni sposobna reševati niti najbolj preprostih ugank sedanjosti in se raje zateka v naročje nekih megalomanij, ki odvračajo pozornost od preproste resnice, da je lepo biti pameten v opoziciji, da pa je težko biti razumen na oblasti. (Mimogrede, za novega prometnega ministra je bilo rečeno, da upajo, da bo vsaj tako uspešen, kot je bil odstopljeni - razumi, kdor more!) In žal imamo tokrat "na oblasti" opozicijo, ki še tega ni zmožna, kar je bila prejšnja. Namreč neprestanega sesuvanja in razkrinkavanja slabosti oblasti in iskanja alternativ. Sedanja opozicija je ena sama brezoblična protoplazma, ki čaka, da se bo izoblikovala vsaj v polovico ritke, ki jo bo prislonila na prestol oblasti, in zato že vnaprej noče motiti sirenskih glasov o novih delovnih mestih, ki jih bodo prinesle tuje investicije in kar je še teh lepot, ki naj očarajo brezposelni delavski razred. Lepo vas prosim, kakšen program pa je to, če ti obljubijo, da boš moral še več in še bolje delati? Jaz bi ga zavrnil.

Če bi bil mlad, bi hotel prihodnost, ki bi jo lahko sam izbiral, ne pa da me vržejo na sredo prometnega vozla in rečejo, izbiraj, ali kretničar, ali pristaniški delavec, ali pa natakarica v igralniškem centru. Tako usodno planiranje za generacije naprej je pravzaprav genocid prihodnosti in perfidno nasilje, ki ga ni mogoče dokazati, ker konzumentov tega nasilja še sploh ni na svetu. To je enak problem, kot je bil z usmerjenim izobraževanjem in kot je dandanes s siljenjem iz družboslovja v tehniko. Namreč, kdo pa je sposoben daleč naprej prepoznati življenjske vrednote, ki jih bo imela tista generacija, kajti ni tako samoumevno, da je tudi z generacijami tako kot s poklici, oče mesar, sin mesar, mati zdravnica, hčerka zdravnica, in sploh ni rečeno, da če smo danes mi bedaki, da bodo bedaki tudi naši vnuki. Če že lastnih otrok nismo znali vzgojiti v spoštovanja vredne upornike zopet povampirjeni, naduti in vsakokrat na novo skrpucani "istebliš". Give the future a chance!

Imeli smo že na slovenskem "jokle" raznih vrst. Kaj je jokl, ne znam opisati, prepoznam jih pa na sto metrov. In med njimi je bil tudi tisti, ki se je pisal Jokl z veliko začetnico in je bil dolgoletni šef Partije. Ko se je po študentski rabuki 68. začelo govoriti o kakšni drugi poti, ki bi jo lahko ubrala Slovenija, in je bilo omenjeno, da bi se lahko bolj odprli v svet in zaslužili tudi s turizmom in ne samo s težko industrijo, je Jokl udaril po mizi in izrekel znameniti stavek: "Slovenija ne bo postala dežela sobaric in natakarjev!" In smo se spet za nekaj časa vrnili k lepotam temnomodrih ibercugov, kjer je namesto projektantskega svinčnika iz žepa vabljivo štrlel šraufenciger, ob praznikih so bili na prvih straneh možje, ki rezljajo rdeče trakove in odpirajo tovarne in prve kilometre avtoceste, ob njih pa dekorativno umazani težki industrijski delavci z bleščeče belimi zobmi.

Očitno gre za sintezo. Zdaj bo prostora za vse - za cestne, progovne in pristaniške delavce, pa tudi za sobarice in natakarje. In seveda za jokle vseh vrst - tej usodi očitno ne moremo ubežati.